VSL sklep I Cp 691/2014

Jedro

Če tožnik na poziv sodišča nesklepčnost tožbe odpravi, mora sodišče z vročitvijo poskrbeti, da se z novimi navedbami seznani toženec, ki ima spet priložnost, da vloži odgovor, če ga ni že vložil.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo zamudne sodbe in štelo vlogo tožene stranke 30. 5. 2013 za pravočasno. Dopustilo je spremembo tožbe z dne 7. 5. 2013.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb ZPP. Predlaga, da se pritožbi ugodi in predlogu tožeče stranke za izdajo zamudne sodbe ugodi oziroma podredno sklep razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Tožeča stranka je vložila tožbo, jo z vlogo 2. 11. 2012 dopolnila in ta tožba je bila vročena toženi stranki 20. 12. 2012. Ker je tožena stranka odgovorila prepozno, bi sodišče moralo izdati zamudno sodbo. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15. 4. 2013 pozvalo tožečo stranko, da tožbo popravi in dopolni tako, da postavi točno določen zahtevek in jasno opredeli tožbene zahtevke in navedbe v zvezi s temi zahtevki. Štelo je, da tožba ni razumljiva. Tožeča stranka je 7. 5. 2013 tožbo dopolnila in s to dopolnitvijo ni zahtevala več ali kaj drugega kot v tožbi. Zato ni šlo za spremembo tožbe. Šlo je le za zamenjavo vrstnega reda zahtevkov. Z dopolnitvijo tudi ni šlo za odpravo nesklepčnosti tožbe, saj že iz tožbe izhaja utemeljenost zahtevka. V tožbi je navedla dejstva, substancirala zahteve in predlagala dokaze. Ne drži ugotovitev sodišča, da je šele z dopolnitvijo postala popolna tako, da sodišče vsebinsko lahko odloča. Šlo je za isto pravno in dejansko podlago. Sodišče mora po 276. členu ZPP popolno tožbo vročiti toženi stranki, da odgovori. Očitno je sodišče o predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da tožba ima vse sestavine in jo je poslalo nasprotni stranki v odgovor. Ko pa je tožena stranka zamudila tridesetdnevni rok za odgovor na tožbo, pa je sodišče spremenilo mnenje in štelo, da tožba ni popolna. Sodišče je spregledalo, da tožeča stranka v tožbi predlaga izdajo vmesne sodbe, s katero bi določilo po temelju.

3. Na vročeno pritožbo odvetnik tožene stranke ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zadevi ni spora o tem, da je tožeča stranka vložila tožbo (list. št. 1 do 11) z dopolnitvijo (list. št. 13 do 14). Ni spora o tem, da je sodišče prve stopnje to tožbo vročilo toženi stranki in da je le-ta odgovorila z odgovorom z dne 28. 1. 2013. Ta je bil vložen po tridesetdnevnem roku po vročitvi. Pritožba meni, da je nadaljnje ravnanje sodišča bilo odveč, saj je po mnenju tožeče stranke tožba popolna in sklepčna. Meni, da je bil sklep z dne 15. 4. 2013 odveč. Tožeča stranka je res na poziv sodišča, da tožbo popravi in jo dopolni tako, da postavi točno določen zahtevek ter da jasno in določno opredeli tožbene zahtevke in poda jasne navedbe v zvezi s temi zahtevki, vložila pripravljalni spis z dne 7. 5. 2013; vendar meni, da to ni bila sprememba tožbe in da bi sodišče ne smelo šteti vloge tožene stranke z dne 30. 5. 2013 kot pravočasni odgovor na spremenjeno tožbo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je najprej treba presojati, ali je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je vrnilo tožbo „v popravo in dopolnitev“ s sklepom z dne 15. 4. 2013. Stališče pritožbe je, da je že tožba popolna in sklepčna in da bi sodišče moralo izdati zamudno sodbo. Ker je tožeča stranka postavila v tožbi primarni in podredni zahtevek ter še predlagala izdajo vmesne sodbe, je za odločanje o tem, ali bi sodišče moralo izdati zamudno sodbo, pravna podlaga 318. člen ZPP. Ko je tožba vročena, tožena stranka pa ne odgovori pravočasno, je naslednji korak sodišča, da presoja sklepčnost tožbe. 318. člen ZPP določa, da je tožba nesklepčna, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tedaj sodišče s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe in tožeča stranka mora v tem roku tožbo ustrezno popraviti. Ker gre za tožbo, v kateri je postavljen primarni in podredni zahtevek, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za popolnost in sklepčnost tožbe bilo treba presojati primarni tožbeni zahtevek. V tem zahtevku je tožeča stranka napisala: „tožeča stranka postavlja primarni tožbeni zahtevek, ki ga bo iz razloga, da s cenitvijo solastninskega deleža parcele 1573/12 k.o. X, v trenutku vložitve tožbe ne razpolaga, v nadaljevanju ustrezno korigirala“; nato pa je v tožbenem zahtevku (list. št. 10) zapisano, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v višini kupnine, ki bo iztržena od prodaje treh nepremičnin opisanih v izreku, ki bodo prodane v okviru stečajnega postopka nad podjetjem M. d.d. v stečaju, vendar največ do višine 739.951,94 EUR s pripadki. V tožbi je tudi na koncu dodatek, da tožeča stranka predlaga izdajo vmesne sodbe, v kolikor bi sodišče menilo, da predhodni zahtevki niso utemeljeni (list. št. 11) in postavlja še drugi primarni zahtevek in predlaga, da sodišče z vmesno sodbo odloči po temelju oziroma ugotovi obstoj pravne podlage tožbenega zahtevka, nato pa postopek prekine do konca stečajnega postopka. S tem predlogom (list. št. 11) torej tožeča stranka uveljavlja drugi primarni zahtevek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje takšno tožbo vrnilo v „popravo in dopolnitev“ in tožeči stranki naložilo, da postavi določen zahtevek, ki bo jasno in točno opredeljen in poda navedbe v zvezi s temi zahtevki. Med drugim navaja, da ni jasno, kaj tožeča stranka vtožuje kot primarni in kaj kot podredni zahtevek. Nadalje tudi ugotavlja, da so med drugim navedbe tožeče stranke nejasne (koliko dejanske škode) in jo poziva, da tožbo med drugim popravi, da poda jasne navedbe v zvezi z obema zahtevkoma oziroma višino škode. Zlasti pa doda, da je tožeča stranka dolžna tožbo popraviti tako, da poda pravno relevantna dejstva, ki bodo utemeljevala zahtevek na ugotovitev pogojne terjatve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje sicer sklicevalo na 108. člen ZPP. Vendar je vsebinsko sklep takšen, kot ga določa 318. člen ZPP in sicer za odpravo nesklepčnosti tožbe. Ko sodišče zahteva, da tožeča stranka tožbo dopolni tako, da navede pravno relevantna dejstva, ki bodo utemeljevala tožbeni zahtevek na ugotovitev pogojne terjatve, gre za vrnitev tožbe zaradi nesklepčnosti. Primarni zahtevek oziroma „drugi primarni zahtevek“ res ni bi sklepčen.

7. Tožeča stranka pa je nato vložila vlogo z dne 7. 5. 2013 in jo naslovila kot dopolnitev tožbe. Pri tem je tudi pojasnila podlago svojega zahtevka (IX. točka vloge) in postavila primarni zahtevek na plačilo odškodnine 739.951,94 EUR s pripadki in 15.008,40 EUR s pripadki. Nato pa je pojasnila, da po 181. členu ZPP vlaga ugotovitveno tožbo in pojasnjuje svoj pravni interes ter postavila podredni zahtevek na ugotovitev obstoja „odškodninskega razmerja in pravne podlage za odškodninsko terjatev tožeče stranke“. V zadnjem stavku pa je dodala, da tožeča stranka vztraja pri predlogih za izdajo vmesne sodbe kot v tožbi. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je s tem tožeča stranka tudi prvotno tožbo spremenila. Sodišče ugotavlja, da je iz prvotne tožbe postavljeni zahtevek zvišala, saj je v prvotni tožbi v primarnem zahtevku bilo zahtevano, da se nekaj „odšteje“.

8. Nato je sodišče prve stopnje tako dopolnjeno tožbo in spremenjeno tožbo vročilo toženi stranki v odgovor in ji dalo petnajstdnevni rok. Ker je tožena stranka v tem roku pravočasno odgovorila (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 30. 5. 2013), je to preprečilo izdajo zamudne sodbe. Zato je pravilni sklep sodišča prve stopnje, da je predlog tožeče stranke za izdajo zamudne sodbe neutemeljen, saj je tožena stranka pravočasno odgovorila na tožbo. Od kar je prišlo do spremembe 318. člena ZPP, so vsi komentatorji enotni, če tožnik na poziv sodišča nesklepčnost tožbe odpravi, mora sodišče z vročitvijo poskrbeti, da se z novimi navedbami seznani toženec, ki ima spet priložnost, da vloži odgovor, če ga ni že vložil (primerjaj Galič A. Uvodne določbe k Zakonu o pravdnem postopku, GV Založba, Ljubljana 2008, stran 65, enako J. Zobec, Pravdni postopek, ZPP s komentarjem, Tretja knjiga, stran 94 in naslednje). Pritožniku je treba tudi odgovoriti, da po stališču procesne teorije ni mogoče izdati zamudne vmesne sodbe. Vmesna sodba se namreč izda le, če je toženec izpodbijal pravno podlago kot tudi višino oziroma se šteje, da vmesna sodba predpostavlja vložen odgovor na tožbo oziroma izpodbijanje tožbenega zahtevka (J. Zobec, ibidem, stran 94).

9. Pritožniku je treba še odgovoriti, da ko je menil, da je tožba sklepčna in popolna, bi lahko sporočil sodišču, da tožbe ne bo popravil in dopolnil. S tem bi sodišče moralo odločiti o zahtevku in bi v tem primeru imel možnost izpodbijati sklep z dne 15. 4. 2013. Bi pa tedaj terjal zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi nesklepčnosti tožbe. Ko pa je spremenil tožbo, ni šlo za popravo, ki bi učinkovala od trenutka vložitve prvotne tožbe in bi ne bilo treba te spremenjene tožbe vročiti toženi stranki v odgovor. Tako se izkaže, da je šlo za dopolnitev tožbe na poziv sodišča, ki je vsebinsko poziv na odpravo nesklepčnosti in da je zato sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je to vlogo vročilo toženi stranki, ki pa je v tem primeru pravočasno odgovorila.

10. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe ZPP, ki so v tem primeru materialnopravne narave, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje. Ker je sodišču znano, da je v vmesnem času notarka E. B. umrla, bo treba postopek nadaljevati z dediči.

Datum zadnje spremembe:

24.10.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1865/2009
• VSL sklep I Cp 22/2010
• VSL sklep II Cp 888/2015