VSL sklep I Cp 538/2014

Jedro

Vložitev zahteve za odkup stanovanja pred uveljavitvijo zakona o denacionalizaciji ne predstavlja ovire za vrnitev stanovanja v naravi.

Ničnostna sankcija iz 88. člena ZDen velja za vsa razpolaganja, izvedena po uveljavitvi tega zakona, in ne glede na morebitno dobrovernost pridobitelja.

Ker je v zemljiški knjigi kot lastnik vknjižen nadaljnji pridobitelj nepremičnine, ki je predmet vračanja, je kljub dejstvu, da je bila vknjižba izvedena na podlagi ničnega pravnega posla, podana ovira za vrnitev v naravi.

Izjava o umiku tožbe, četudi dana v okviru sodne poravnave, ima enak učinek kot siceršnja (nepogojna) izjava tožnika o umiku tožbe.

Izrek

I. Pritožba prvega stranskega udeleženca se zavrne in se izpodbijani delni sklep v 1. točki izreka potrdi.

II. Pritožbama prve in četrte predlagateljice se ugodi, pritožbi tretjega stranskega udeleženca pa delno ugodi ter se izpodbijani delni sklep v 2b. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne v nov postopek.

III. Sicer se pritožba tretjega stranskega udeleženca zavrne in se izpodbijani delni sklep v 2a. točki izreka potrdi.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delnim sklepom odločilo,

1) da je prva nasprotna udeleženka dolžna denacionalizacijskima upravičencema vsakemu do ½ vrniti v last z vzpostavitvijo lastninske pravice posamezen del stavbe z ID znakom 001 s pripadajočim deležem 31/100 na skupnih delih stavbe, ki ga zaseda I. V. (1. točka izreka),

2) da se ugotovi, da so kupoprodajna pogodba, sklenjena med Občino Ljubljana V.R. in K. D. P. 3. 2. 1992 glede nepremičnine ID znak 002 s pripadajočim deležem 27/100 na splošnih skupnih delih stavbe v etažni lastnini, in vsi nadaljnji razpolagalni pravni posli z navedeno nepremičnino, nični (2.a točka izreka), in

3) da je nasprotni udeleženec V. P. dolžan denacionalizacijskima upravičencema vsakemu do ½ vrniti v prejšnji točki izreka navedeno nepremičnino v last z vzpostavitvijo lastninske pravice (2.b točka izreka).

2. Prva predlagateljica v pritožbi zoper delni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Trdi, da je kot zavezanec za vračilo stanovanja ID 002 napačno opredeljen V. P. namesto prve nasprotne udeleženke. Napačna je tudi odločitev, da se stanovanje vrne v last in ne tudi v posest. Posledica stališča, da nično razpolaganje nima pravnih učinkov, je, da je lastnik stanovanja MOL in ne novi pridobitelj. Poleg tega je po 51. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) lahko zavezanec za vrnitev le pravna oseba, v katere premoženju je stvar, ki jo je treba vrniti, kar je lahko le MOL. Zmotna je tudi ugotovitev, da je bil V. P. ob uveljavitvi ZDen imetnik stanovanjske pravice. Tega ni nikoli trdil, niti ni za to ponudil nobenega dokaza.

3. Četrta predlagateljica v pritožbi zoper sklep prav tako kot prva predlagateljica zatrjuje obstoj nasprotja med razlogi ter med izrekom in razlogi sklepa, ko na podlagi nične pogodbe nalaga vrnitev nepremičnine sedanjemu zemljiškoknjižnemu lastniku. Taka odločitev je tudi v nasprotju z 51. členom ZDen. Špekulativno dosežena vknjižba ne more vplivati na zavezanost MOL, da vrne sporno nepremičnino. Če položaj denacionalizacijskih upravičencev že ni varovan z zaznambo spora, bo treba uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim doseči z izbrisno tožbo, to pa ne vpliva na dolžnost sodišča, da navede pravega zavezanca, tj. zavezanca, ki ima tak položaj po samem zakonu. Protispisna je ugotovitev, da je bil V. P. ob uveljavitvi ZDen imetnik stanovanjske pravice. Tak položaj je imel D. K. P., ki pa je že pokojni. V. P. ne zatrjuje niti, da bi izpolnjeval pogoje po 109. členu Stanovanjskega zakona iz leta 2003 (v nadaljevanju SZ-1) za nadaljevanje najemnega razmerja. Ugotovitev o imetništvu stanovanjske pravice je protispisna in je zato podana kršitev iz 14. in iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker to dejstvo ni bilo zatrjevano, je podana tudi kršitev razpravnega načela in pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da kot zavezanca določi MOL, kot obliko vrnitve pa določi vrnitev v last in posest.

4. Prvi stranski udeleženec v pritožbi zoper delni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v 1. točki izreka razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev je enaka kot v prvem odločanju, kar pomeni, da je iz enakih razlogov nezakonita. Sodišče je napačno razlagalo stališče prvega razveljavitvenega sklepa, da ni treba čakati na zaključek pravdnih postopkov, ki tečejo v zvezi z ničnostjo spornih pogodb. Ta napotek se je nanašal na stanovanje, ki je predmet odločanja v 2. in v 3. točki izreka izpodbijanega sklepa. Za odločitev ponovno ni bilo podlage v pravilno ugotovljenem dejanskem stanju o pravnem in dejanskem stanju in vrednosti nepremičnine v času podržavljenja in v času vračanja, niti o višini odškodnine, ki sta jo upravičenca prejela ob podržavljenju. Zoper cenitev je pritožnik podal številne pripombe, do teh pa se sodišče v sklepu ni opredelilo. Povsem nelogična in nerazumljiva, nepojasnjena in nezakonita je odločitev tudi iz razloga, ker se na račun ugotovljene vrednosti zemljišč – vrta, glede katerega je ugotovljeno, da ga ni mogoče vrniti v naravi, vrača premoženje v naravi kot stanovanje v stanovanjski hiši. Tako nadomestno vračanje je v nasprotju z ZDen. Pritožnik je v postopku na prvi stopnji tudi zatrjeval, da je še pred uveljavitvijo ZDen vložil zahtevo za odkup stanovanja na podlagi Stanovanjskega zakona iz leta 1991 (v nadaljevanju SZ). V konkurenci pravic je pritožnikova nastala prej in gre zato za pravno oviro za vračanje. Ugotovitev sklepa, da je zahtevo za odkup vložil 2. 11. 1992, nima podlage v predloženih listinah. Zakonska dolžnost zavezanca po 117. členu SZ ne pomeni razpolaganja v smislu 88. člena ZDen, ampak izpolnitev zakonske dolžnosti, ki ni bila razveljavljena ali odpravljena s kasnejšim predpisom. Tudi v sodbi VSL II Cp 2063/93 je sodišče smiselno navedlo, da izpolnitev navedene zakonske dolžnosti ne pomeni razpolaganja v smislu 88. člena ZDen. O tem izpodbijani sklep ne zavzema stališča. S stališčem v točkah 20 in 22 je sklep prišel sam s seboj in z izrekom v nasprotje. Ni skladno z 31. členom ZDen, da sta imela upravičenca na teh zemljiščih pravico uporabe, kar je predpostavka za vrnitev zemljišč v naravi. V tem delu sklepa ni mogoče preizkusiti. Poleg navedenega je z vrnitvijo stanovanja v last ostalo nerešeno vprašanje posesti. Ker obstoj stanovanjske pravice denacionalizacijskih upravičencev ne zavezuje na tak način kot najemno razmerje, bi moralo sodišče ob sprejeti odločitvi pritožnikovo stanovanjsko pravico preoblikovati v najemno razmerje. Sodišče se pred odločitvijo ni opredelilo do modifikacije zahtevka, predlagane 5. 11. 2012, tako da ni jasno, o čem bo sodišče odločilo v nadaljevanju postopka.

5. Tretji stranski udeleženec v pritožbi zoper 2a. in 2b. točko izreka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevo za denacionalizacijo zavrne. Ker se vprašanje ničnosti lahko obravnava le v pravdnem postopku, lahko nepravdno sodišče o tem vprašanju odloča le kot o predhodnem vprašanju. Ker je bila v pravdi zaradi ničnosti pogodbe sklenjena sodna poravnava, o tem ni več mogoče odločati v nobenem drugem postopku. S sklenitvijo sodne poravnave so stranke soglašale, da se strinjajo s pravnim stanjem na dan sklenitve poravnave. Ker v izpodbijanem sklepu to ni upoštevano, je podana kršitev 8. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) in kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je upoštevalo le umik tožbe v zvezi z ničnostjo pogodbe, ne pa tudi dejstva, da je bila v istem postopku vložena nasprotna tožba za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Ker so bila v zvezi s to tožbo sporna dejstva, bi moralo sodišče v skladu z 9. členom ZNP postopek prekiniti in udeležence napotiti na pravdo. Z delnim upoštevanjem sodne poravnave je bila storjena groba zloraba procesnih pravic. Odvzeto mu je bilo namreč pravno varstvo glede obravnavanja vprašanja priposestvovanja. Ker se šele v nepravdnem postopku ugotavlja, ali je podana podlaga za denacionalizacijo, v obravnavani zadevi pa je bilo o tem odločeno s sklepom z dne 12. 7. 2010, za pogodbo, sklenjeno s pritožnikom 3. 2. 1992, sankcija iz 88. člena ZDen ne pride v poštev. Ker denacionalizacijski postopek ob sklenitvi pogodbe ni bil zaznamovan v zemljiški knjigi, je bil pritožnik ob sklenitvi darilne pogodbe 22. 9. 1994 v dobri veri. Pritožnik ne more imeti položaja zavezanca, ampak le stranskega udeleženca, ki varuje svoj položaj v denacionalizacijskem postopku. Četudi bi bilo stanovanje predmet vrnitve, bi bilo treba v skladu s prvim odstavkom 72. člena ZDen upoštevati že plačano odškodnino, to pa ima za posledico, da se premoženje vrne le v ustreznem solastninskem deležu.

6. Drugi nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo tretjega stranskega udeleženca predlaga njeno zavrnitev. Pritožbeno stališče, da je bilo s sodno poravnavo, s katero sta se pravdni stranki dogovorili za umik tožbe za uveljavljanje ničnosti pogodbe, odločeno o ničnosti pogodbe oziroma da sta pravdni stranki izrazili zelo jasno voljo, da se strinjata s pravnim stanjem, ki izvira iz nične pogodbe, je napačno. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je z vidika 88. člena ZDen pomembno, ali se denacionalizacija uveljavlja na podlagi 3. oziroma 4. člena ZDen ali na podlagi 5. člena ZDen.

7. Tretji stranski udeleženec se v odgovoru na pritožbi predlagateljic strinja z njunim stališčem, da je zavezanec za denacionalizacijo prva nasprotna udeleženka, sicer pa meni, da bi moralo sodišče izhajati iz zemljiškoknjižnega stanja in da je stanovanjsko pravico imel njegov oče, kar pomeni, da bi bila tudi v tem primeru možna le vrnitev stanovanja v last in z vzpostavitvijo najemnega razmerja.

8. Predlagateljica v odgovoru na pritožbo tretjega stranskega udeleženca predlaga njeno zavrnitev, v odgovoru na pritožbo prvega stranskega udeleženca pa njeno zavrženje oziroma zavrnitev. Ker je bilo z uveljavitvijo ZDen vsakršno razpolaganje z nepremičninami, ki so predmet denacionalizacije, prepovedano, za odločitev v zadevi ni pomembno, kdaj je pritožnik vložil zahtevo za odkup stanovanja.

9. Pritožba prvega stranskega udeleženca ni utemeljena. Pritožbi prve in četrte predlagateljice sta utemeljeni. Pritožba tretjega stranskega udeleženca je delno utemeljena.

O odločitvi glede vrnitve nepremičnine po 1. točki izreka

10. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, 1) da je nepremičnina z ID znakom 001 (v naravi stanovanje s pripadajočim deležem na splošnih skupnih delih stavbe) po zemljiškoknjižnih podatkih v lasti prve nasprotne udeleženke, 2) da je prvi stranski udeleženec sicer zahteval sklenitev kupoprodajne pogodbe glede te nepremičnine po določbah SZ, vendar do tega pred uveljavitvijo ZDen ni prišlo, in 3) da nepremičnino uporablja prvi stranski udeleženec kot imetnik stanovanjske pravice na podlagi pravnomočne sodbe. Na podlagi teh ugotovitev je v sklepu zavzeto stališče, da ni podana ovira za vrnitev nepremičnine v last, ker glede stanovanja obstaja najemnemu razmerju podobno razmerje, pa niso podane predpostavke za vrnitev v posest.

11. Pritožbeni očitki o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju zaradi izostanka ugotovitev o stanju in o vrednosti nepremičnine ob podržavljenju in v času vračanja niso utemeljeni. Predmet izpodbijanega sklepa je le del premoženja, na katerega se nanaša predlog za denacionalizacijo in glede katerega je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da niso podane ovire za vrnitev v last. Ugotovitve, ki jih kot pomembne izpostavlja pritožba, na pravilnost izpodbijane odločitve z vidika pritožnikovega pravnega položaja ne morejo vplivati. Pritožnikovo stališče, da se na račun dela podržavljenega premoženja, glede katerega so podane ovire za vračanje, vrača stanovanje, nima podlage v ugotovitvah in stališčih izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče dodaja, da imajo položaj stranke (v nepravdnem postopku pa udeleženca) v zvezi ugotavljanjem vrednosti podržavljene nepremičnine upravičenec oziroma njegov pravni naslednik in zavezanec ter osebe, ki so do uveljavitve ZDen vlagale v podržavljeno premoženje, vendar le, kadar in kolikor se v postopku odloča o njihovih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj (60. člen ZDen). Le pod temi predpostavkami bodo zato v nadaljevanju postopka za odločitev pomembne pritožnikove pripombe v zvezi z izvedenskim mnenjem o vrednosti nepremičnine, ki je predmet vračanja.

12. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o zmotnosti stališča, da pritožnikov pravni položaj predstavlja oviro za vrnitev stanovanja v last. Pomotna navedba v sklepu, da je pritožnik vložil zahtevo za odkup stanovanja 2. 11. 1992, ne vpliva na pravilnost stališča. Četudi je zahtevo za odkup stanovanja vložil pred uveljavitvijo ZDen (1) je odločilno, da pred njegovo uveljavitvijo ni bila sklenjena kupoprodajna pogodba. Sporno stališče ne predstavlja nedopustnega posega v položaj, pridobljen z vložitvijo zahteve za odkup stanovanja pred uveljavitvijo ZDen.

13. Po utrjenem stališču ustavnosodne presoje so s pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave) varovane tudi pričakovalne pravice. Pojmu pričakovalnih pravic je po stališču Ustavnega sodišča ustrezen pojem upravičenih pričakovanj, ki jim v smislu 1. člena Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) priznava varstvo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Ustavno sodišče sprejema ustaljeno stališče tega sodišča, po katerem mora upnik, da se lahko uspešno sklicuje na pravico do premoženja, izkazati, da obstaja njegov konkreten, na veljavnem pravu temelječ zahtevek za pridobitev določenega premoženja. Tak zahtevek mora imeti zadostno podlago v nacionalnem pravu, kot na primer v ustaljeni sodni praksi ali pravni normi ter mora biti bolj konkretiziran od golega upanja.

14. SZ je v 117. členu določal dolžnost oseb, ki so z uveljavitvijo zakona postali lastniki stanovanj, da na zahtevo imetnikov stanovanjske pravice oziroma njihovih ožjih družinskih članov z njimi najkasneje v tridesetih dneh sklenejo kupoprodajno pogodbo. Pred iztekom roka, v katerem je bila prva nasprotna udeleženka dolžna skleniti kupoprodajno pogodbo, je bil uveljavljen ZDen, ki je prepovedoval sklenitev take pogodbe. Po 88. členu ZDen namreč z dnem uveljavitve zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve, pravni posli, sklenjeni v nasprotju s prejšnjim odstavkom, pa so nični. Zakona sta bila v istem časovnem obdobju v zakonodajnem postopku in sta bila sprejeta v istem časovnem obdobju – SZ je bil objavljen 11. 10. 1991 in je pričel veljati 19. 10. 1991, ZDen pa je bil objavljen 29. 11. 1991 in je pričel veljati 7. 12. 1991 (2). Ne glede na to, da je bil ZDen sprejet kasneje, se SZ prav v poglavju o lastninjenju stanovanj in pravici do odkupa na več mestih sklicuje tudi na ZDen. Že SZ je določil, da o odkupu stanovanj, ki so predmet denacionalizacijskih postopkov, ni mogoče odločiti pred zaključkom teh postopkov oziroma pred iztekom roka za uveljavitev zahtevkov na podlagi ZDen in da je vsebina pravice do odkupa deloma odvisna tudi od denacionalizacijskega upravičenca (125. člen SZ). Omejitev pravice do odkupa stanovanj, ki so predmet denacionalizacije, je bila torej predvidena že v SZ. Na podlagi vložene zahteve za odkup tako pritožnik ni mogel pričakovati enakega pravnega varstva kot tisti upravičenci, katerih stanovanje ni bilo predmet denacionalizacije. S sporno odločitvijo je bil postavljen v enak položaj kot drugi imetniki stanovanjske pravice glede stanovanj, ki so predmet denacionalizacijskih postopkov.

15. Neutemeljen je tudi očitek, da bi moralo sodišče preoblikovati njegovo stanovanjsko pravico v najemno razmerje. ZDen ne daje podlage za sklep, da je preoblikovanje stanovanjske pravice v najemno razmerje predmet denacionalizacijskega postopka. Razmerje med prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice in denacionalizacijskim upravičencem urejata SZ-1 in SZ.

16. Morebitna nejasnost v zvezi z vsebino nadaljnjega postopka, ker naj se sodišče ne bi opredelilo do predlagane modifikacije zahtevka dne 5. 11. 2012, ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

O odločitvi glede vrnitve nepremičnine po 2. točki izreka

17. Pritožbeni očitki tretjega nasprotnega udeleženca v zvezi z odločitvijo o ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 3. 2. 1992 in nadaljnjih razpolagalnih pravnih poslov glede nepremičnine ID znak 002 niso utemeljeni.

18. Dejstvo, da je za odločanje o veljavnosti pogodb kot stvarno pristojno določeno sodišče, ki odloča v pravdnem postopku, še ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, ki bi narekovala razveljavitev izpodbijanega dela sklepa. Po 17. členu ZNP je tako odločbo mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi iz tega razloga samo, če je nepravdno sodišče zagrešilo katero od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

19. Druge zatrjevane bistvene kršitve določb postopka niso podane. Pritožnikovo razumevanje učinkov sodne poravnave, s katero so se pravdne stranke dogovorile, da umikajo tožbo oziroma nasprotno tožbo, nima podlage v določbah ZPP. Kljub temu, da je bila izjava tožnic (prve predlagateljice in prednice ostalih predlagateljev) o umiku tožbe dana v okviru sodne poravnave, to ne pomeni, da je bilo odločeno o utemeljenosti zahtevka.

20. Sodna poravnava ima na materialnopravnem področju učinke pogodbe, s katero sta stranki uredili medsebojno razmerje, na procesnem pa učinek izvršljive sodne odločbe, s katero se postopek konča in novo razpravljanje o istem predmetu spora ni dopustno. Procesni učinek zadeve, o kateri je bila sklenjena sodna poravnava, se nanaša le na sporni predmet v materialnopravnem smislu. V postopku, v katerem je bila poravnava sklenjena, to pomeni, da je postopek končan. V drugem postopku, ki se nanaša na sporni predmet, zajet v sodni poravnavi, pa zaradi enakega učinka, tj. ker je bila o spornem predmetu sklenjena sodna poravnava, nadaljnje odločanje ni več dopustno. Tožnik nima več pravno varovanega interesa za ponovno odločitev o isti stvari. Posledica je zavrženje tožbe (308. člen ZPP). Za tak učinek se v obravnavanem primeru neutemeljeno zavzema pritožnik. Če bi namreč v postopku, na katerega se nanaša izjava o umiku tožbe, dana v okviru sodne poravnave, šteli, da ima podaja take izjave učinek zadeve, o kateri je sklenjena sodna poravnava (tj. zavrženje tožbe in prepoved ponovnega odločanja o isti stvari), bi ji dali večjo težo, kot jo izjava o umiku tožbe po določbah ZPP ima (tj. ustavitev postopka z možnostjo ponovne vložitve tožbe) (3) Izjava o umiku tožbe, četudi dana v okviru sodne poravnave, ima zato enak učinek kot siceršnja (nepogojna) izjava tožnika o umiku tožbe. Gre za pravdno dejanje tožnika z neposrednim procesnim učinkom (4) katerega posledica je zaključek postopka, ne pa odločitev o utemeljenosti zahtevka.

21. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da za pogodbo, sklenjeno 3. 2. 1992, ni veljala ničnostna sankcija iz 88. člena ZDen. Prepoved razpolaganja se nanaša na premoženje, "glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve". Zakon ne daje podlage za razlikovanje med premoženjem, ki je predmet vračanja po 3. in 4. členu na eni strani, in premoženjem, ki je predmet vračanja po 5. členu ZDen.

22. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da morebitna dobra vera varuje nadaljnjega pridobitelja sporne nepremičnine. Sodna praksa je že zavzela stališče, da zavarovanje vračila odvzetega premoženja v naravi zagotavlja že ničnostna sankcija iz 88. člena ZDen in da morebitna dobrovernost pogodbenikov ne vpliva na presojo o veljavnosti pravnega posla (5).

23. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tretjega nasprotnega udeleženca, da je z odločitvijo o ničnosti razpolaganj s sporno nepremičnino prikrajšan pri uveljavljanju navedb o njenem priposestvovanju. Nasprotno tožbo, v kateri je uveljavljal tak zahtevek, je umaknil. Če meni, da so podani pogoji za priposestvovanje sporne nepremičnine, lahko vloži novo tožbo. Morebiten obstoj teh predpostavk ne more vplivati na pravilnost odločitve o ničnosti spornih pogodb, odločitev o vrnitvi nepremičnine v last pa je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, že iz drugih razlogov materialnopravno zmotna in jo je treba razveljaviti.

24. Utemeljeni so pritožbeni očitki predlagateljic in tretjega stranskega udeleženca o zmotnem materialnopravnem gledišču, na katerem temelji odločitev v 2b. točki izreka sklepa.

25. Fizična oseba je zavezanec za vrnitev stvari v naravi le v primerih iz 89. člena ZDen (prehod iz družbene lastnine v zasebno na podlagi špekulativnih oziroma fiktivnih pravnih poslov), dejstva, ki bi omogočala zaključek o navedenem, pa v sklepu niso ugotovljena. V drugih primerih je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencu (51. člen ZDen). Odločitev, da je sporno nepremičnino dolžan denacionalizacijskima upravičencema vrniti tretji stranski udeleženec, je torej napačna.

26. Stališče prve pritožbene odločbe, da ni treba čakati na zaključek pravdnih postopkov, ker so vsa razpolaganja v času denacionalizacijskega postopka nična (6) je bilo zavzeto na podlagi ugotovitve, da je bila v zemljiški knjigi kot lastnica navedena prva nasprotna udeleženka (7) V takem primeru je odločitev o ničnosti predhodno vprašanje, o katerem sme odločiti sodišče v nepravdnem postopku (8. člen ZNP) (8). V položaju, ki je nastal po vknjižbi tretjega stranskega udeleženca kot lastnika sporne nepremičnine, pa ugotovitev o ničnosti razpolagalnih pravnih poslov še ne odpravlja ovire za vračanje. V zemljiški knjigi je namreč kot lastnik vknjižena fizična oseba in ne oseba, ki je zavezanec po pravilih ZDen. Ustrezno sredstvo za spremembo zemljiškoknjižnega stanja je izbrisna tožba z zahtevkom za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, usmerjena zoper vse nadaljnje pridobitelje. Šele vknjižba prve nasprotne udeleženke kot zemljiškoknjižne lastnice bo omogočala zaključek o neobstoju ovire za vrnitev sporne nepremičnine v naravi.

27. Ker že navedeno narekuje razveljavitev odločitve v 2.b točki izreka sklepa, se o utemeljenosti ostalih pritožbenih očitkov ni treba izreči.

28. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), je pritožbeno sodišče pritožbo tretjega stranskega udeleženca zavrnilo in izpodbijani delni sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka potrdilo. Zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava je pritožbama prve in četrte predlagateljice v celoti, pritožbi tretjega stranskega udeleženca pa delno ugodilo ter izpodbijani sklep v 2.b točki razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Pritožbeno sodišče je sicer pritožbe zavrnilo in izpodbijani sklep v 2.a točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

29. Predlog tretjega stranskega udeleženca za določitev drugega sodnika ni utemeljen. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, ni prav nobene opore za utemeljenost njegovega stališča, da je sodišče ignoriralo povsem temeljne določbe nepravdnega in pravdnega postopka.

30. V nadaljnjem postopku bo treba upoštevati, da je do (morebitne) spremembe zemljiškoknjižnega stanja podana ovira za vrnitev nepremičnine, navedene v 2a. točki izreka. Četudi bodo predlagatelji vložili izbrisno tožbo, naj sodišče ob dejstvu, da postopek teče že od leta 1992, pretehta, ali je zaradi te okoliščine nujno prekiniti postopek ali pa lahko hkrati zbere dokazno gradivo, potrebno za odločitev glede ostalega premoženja, ki je predmet obravnavanega predloga, in morda o tem delu tudi odloči.

31. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Iz listin v spisu izhaja, da ima zahteva za prodajo stanovanja datum 18. 11. 1991, k prednici prve nasprotne udeleženke pa je prispela 21. 11. 1991.

(2) Promet z nepremičninami, ki so prešle v državno last na podlagi določenih zakonov, kasneje navedenih tudi v 3. členu ZDen, je bil družbenopolitičnim skupnostim že pred uveljavitvijo ZDen prepovedan z Zakonom o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 26/90 in nasl.).

(3) Prim. sodbo in sklep VS RS II Ips 617/2006 z dne 16. 9. 2009.

(4) Prim. npr. sklepa VS RS II Ips 327/98 z dne 25. 3. 1999 in II Ips 544/2001 z dne 30. 5. 2001.

(5) Prim. sodbi VS RS II Ips 280/2011 z dne 19. 11. 2012 in II Ips 83/2010 z dne 17. 1. 2013.

(6) Prim. sklep VSL I Cp 1386/2011 z dne 8. 6. 2011.

(7) V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da je bila še 13. 4. 2013 kot zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine vpisana prva nasprotna udeleženka.

(8) Ob upoštevanju procesnih omejitev pa je dopustna tudi odločitev o ničnosti v izreku odločbe, izdane v nepravdnem postopku.

Datum zadnje spremembe:

24.10.2014

Podobni dokumenti:

• VSM sklep I Cp 1358/2012
• Sodba U 1571/94-6 Sodba U 1607/94-5
• Sodba I Up 334/2001