VSL sklep I Cp 573/2014

Jedro

Ob odločanju o zahtevku na prepoved vznemirjanja z imisijami, mora sodišče ugotavljati: 1. kakšna sta narava in namen nepremičnin tožnikov, 2. kakšna je glede na krajevne razmere običajna uporaba teh, 3. ali sporna dejavnost tožencev uporabo nepremičnin tožnikov otežkoča preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na, krajevne razmere običajna ali ne, pa tudi, 4. ali dejavnost tožencev tožnikom povzroča znatnejšo škodo.

Upravna določitev meja hrupa v Prostorskem redu in Uredbi o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju o zgoraj naštetih odločilnih dejstvih ne povesta ničesar.

Določbo 75. člena SPZ je treba razumeti tako, da govori o povprečnem prebivalcu zemljišča glede na naravo in namen zemljišča. Izhajati pa je treba iz izhodišča, da je treba trpeti tudi bistvene indirektne imisije, če so krajevno običajne, saj se mora vsakdo prilagoditi značilnostim prostora, kjer živi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnika zahtevata, da so toženci dolžni takoj opustiti vsako poseganje v njuni nepremičnini parc. št. 189/1 in 189/2 k.o. X. na hiši in na dvorišču, s tem, ko s parc. št. 187/1 in 187/2 k.o. X. izpuščajo odpadne pline, povzročajo hrup in tresljaje na parcelah tožnikov. Sodišče je odločilo, da morata tožnika tožencem povrniti 2.167,50 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov v obsežni in ponavljajoči se pritožbi pritožujeta tožnika. Bistvo pritožbe je, da sodišče v sodbi sploh ne pojasni, kolikšne so vrednosti hrupa, ki jih šteje za mejne in kolikšne so izmerjene vrednosti hrupa. Še posebej pa manjka stališče sodišča, kakšna je glede na naravo, namen in krajevne razmere običajna uporaba nepremičnin tožnikov in v kolikšni meri je zaradi ravnanj in vzrokov na strani tožencev otežena. Pritožnika opozarjata, da se je sodišče v sodbi ukvarjalo le s hrupom, ne pa tudi z ostalimi imisijami – tresljaji in izpušnimi plini. Pritožnika opozarjata, da jima zaradi imisij tožencev nastaja znatnejša škoda na zdravju; da sodišče ni obrazložilo, ali šteje, da predstavlja hrup posredne ali neposredne imisije; menita pa tudi, da je sodišče prve stopnje napačno umestilo njune nepremičnine v območje III. stopnje varstva pred hrupom glede na prostorski red Občine Radovljica.

V dopolnitvi pritožbe pritožnika svoja večkrat izražena stališča še ponovita, dodajata pa, da se je tožena stranka na podatek o razvrstitvi zemljišča glede stopnje varstva pred hrupom z dne 17. 5. 2013 sklicevala prepozno.

3. Pritožba je bila vročena tožencema, ki sta nanjo odgovorila. Menita, da je odločitev sodišča pravilna, tožba pa šikanozna. Pojasnjujeta, da imisije glede na uvrstitev v cone niso prekomerne in da toženci svojo dejavnost na istem prostoru opravljajo že desetletja, tožnika pa imata tudi poslovne prostore – zeliščarstvo. Zato je neresna trditev, da je sporno območje čisto stanovanjsko območje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo pravilno materialnopravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku. Gre za določbo 73. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po kateri morajo lastniki nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode. V skladu z določbo 75. člena SPZ pa mora lastnik nepremičnine pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzroča znatnejšo škodo (prepovedana imisija).

6. V nadaljevanju postopka in obrazložitve izpodbijane sodbe pa sodišče pravilno citiranih določb ni uporabilo pravilno oziroma jih sploh ni uporabilo. Namesto, da bi ugotavljalo:

kakšna sta narava in namen nepremičnin tožnikov,

kakšna je glede na krajevne razmere običajna uporaba teh,

ali sporna dejavnost tožencev uporabo nepremičnin tožnikov otežkoča preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na, krajevne razmere običajna ali ne, pa tudi,

ali dejavnost tožencev tožnikom povzroča znatnejšo škodo,

se je sodišče prve stopnje zadovoljilo z meritvami hrupa in primerjavo ugotovljenih

vrednosti z upravnimi predpisi.

7. Pritožnika utemeljeno opozarjata, da ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kakšen je hrup, ki ga povzroča tožena stranka, in kakšen hrup bi bil (še) dopusten, v izpodbijani sodbi sploh ni, zato je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

8. Še posebej pa višje sodišče opozarja na to, da zaradi zmotne uporabe materialnega prava manjkajo pravno odločilne ugotovitve o vseh odločilnih dejstvih, nanizanih v 6. točki obrazložitve tega sklepa, še posebej o tem, tem, kaj je v L. krajevno običajen hrup (upravna določitev v Prostorskem redu in Uredbi o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju o tem ne povesta ničesar), krajevno običajen smrad in kakšni so krajevno običajni tresljaji (presojo tožbenih trditev o smradu zaradi izpuhov in tresljajih je sodišče prve stopnje neutemeljeno opustilo). Stanje je torej treba primerjati s splošnim stanjem v L. v primerljivih predelih, pa tudi v konkretnem predelu. Višje sodišče glede na dosedanje (neizpodbijane) ugotovitve sodišča prve stopnje pojasnjuje, da si je težko zamisliti, da bi bilo v povprečnem stanovanjskem naselju (ali tudi stanovanjsko obrtnem naselju) krajevno običajno, da točno pod oknom sosedove spalnice zaganjajo motorji štirih velikih tovornjakov, se ogrevajo in speljujejo oz. manevrirajo ter da se na istem mestu opravljajo tudi druga hrupna dela.

9. Višje sodišče je zaradi opisanega v skladu z določbo 354. in 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj samo ne more dopolniti opisanih pomanjkljivosti, ne da bi nedopustno poseglo v ustavno varovane pravice pravdnih strank, ker doslej ni bilo ugotovljeno nobeno od pravno odločilnih dejstev.

10. Sodišče prve stopnje bo moralo ob ponovnem sojenju tožbeni zahtevek obravnavati vsebinsko, upoštevaje splošna materialnopravna izhodišča, navedena v 6. točki obrazložitve tega sklepa, pa tudi konkretnejša izhodišča, navedena v 8. točki obrazložitve tega sklepa in še naslednja izhodišča:

določbo 75. člena SPZ je treba razumeti tako, da govori o povprečnem prebivalcu zemljišča glede na naravo in namen zemljišča,

izhajati je treba iz izhodišča, da je treba trpeti tudi bistvene indirektne imisije, če so krajevno običajne, saj se mora vsakdo prilagoditi značilnostim prostora, kjer živi;

ali pa je v prostoru, kjer živijo pravdne stranke, krajevno običajno, da točno pod oknom spalnice parkirajo štirje veliki tovornjaki, ki zaganjajo motorje in manevrirajo v zgodnjih jutranjih urah, bo moralo ugotoviti sodišče prve stopnje in pri tem izhajati tudi iz splošnega načela prepovedi zlorabe (12. člen SPZ) – meje izvrševanja lastninske pravice je treba postaviti tam, kjer bi izvrševanje pravice na škodo drugih preseglo meje pravičnosti, ker bi nasprotovalo načelom poštenja in medsebojnega zaupanja (1),

če imisije glede na naravo in namen nepremičnine presegajo krajevno običajno mero ali če povzročajo znatnejšo škodo, so prepovedane.

11. Nazadnje pa višje sodišče še opozarja, da bo moralo biti sodišče prve stopnje, pa tudi tožeča stranka, pozorno na tožbeni zahtevek. Prav vsakega poseganja v tujo nepremičnino ni mogoče prepovedati (2). Poleg tega mora biti praviloma obratovalcu prepuščeno, kako bo prepovedane imisije saniral. Zahtevek na povsem določeno spremembo stanja sosednje nepremičnine je možen le tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče prekomerne imisije preprečiti le na en način (3). Tožbeni zahtevek mora biti zato po eni strani dovolj odprt, po drugi strani pa tudi dovolj konkreten. Obravnavani tožbeni zahtevek to zaenkrat ni, vendar višje sodišče opozarja, da je pri imisijah narava zahtevka in postopka takšna, da to tudi še ne more biti. Pri tovrstnih zahtevkih mora imeti sodišče določeno toleranco, saj se pogosto šele tekom postopka izkaže, kakšni so možni načini za odpravo prepovedanih imisij.

12. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve sodbe.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Več o tem in o tem, da je treba pravice izvrševati civiliter: Berden, A. In Vrenčur, R, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 383 in nasl.

(2) Prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 239/95 in II Ips 320/96.

(3) Prim. npr. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 342/85.

Datum zadnje spremembe:

24.10.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 3226/2015
• VSL Sklep I Cp 895/2021
• VSM Sodba I Cp 37/2021