VSL sklep I Cp 609/2014

Jedro

Zaradi toženčevih košenj v letu 2010 posestno stanje ni bilo spremenjeno in je tožeča stranka še vedno imela posest na spornem zemljišču. Ker se je tožeča stranka toženčevim poskusom pridobiti posest in košnjam uprla, je s tem tudi pokazala, da se svoji posesti spornega zemljišča ni odrekla. Toženčeve košnje v letu 2010 in v letu 2011 imajo značaj ponavljajočih motilnih dejanj, pri katerih teče rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti znova po vsakem takšnem motilnem dejanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo ugotovitveni del tožbe in odločilo, da se je toženec v bodoče dolžan vzdržati vsakršnega ravnanja, ki bi tožnika motilo v njuni soposesti zemljišča, ki se nahaja jugovzhodno od njune hiše X (gre za del zemljišča parc. št. 225/4 k.o. X) . Tožencu je prvo sodišče naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 657,83 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Iz pritožbe izhaja, da izpodbija odločitev v ugodilnem delu sklepa. Navaja, da ni pravilna ugotovitev prvega sodišča, da toženec ni prevzel zemljišča parc. št. 225/4 v posest. Iz izpovedbe K. D. izhaja, da je sporno parcelo kosil toženec. Priča je toženca sama opozarjala na košnjo, ker je semena trav raznašalo na njeno dvorišče. Prvo sodišče se do te izpovedbe ni opredelilo. Enako velja glede izpovedb M. K. in M. B.. M. K. je povedal, da je videl kositi toženca, ki je začel kositi po tem, ko je postal lastnik. Toženec je večkrat kosil in mu tega nihče ni branil. Izpovedal je še, da sta ga tožnika opazila, saj naj bi po tem imeli spore. M. B. je izpovedala, da je toženec v letu 2010 kosil na parceli, odstranjeval kamenje in obrezoval grmovje. Prihajalo je sicer do incidentov. Zaključek sodišča, da toženec s svojim ravnanjem ni pridobil dejanske oblasti na parceli, je pavšalen. Sodišče ni navedlo jasnih razlogov, zakaj šteje toženčevo izpoved za neprepričljivo. Toženec je sicer izpovedal, da na tem zemljišču ni imel mirne posesti in da je vedno, ko je to parcelo uporabljal, prišlo do incidenta. Pri tem sodišče napačno interpretira toženčevo izpoved glede mirne posesti, saj je toženec v nadaljevanju pojasnil, da je prišlo do verbalnih incidentov in sporov, kadar je on videl, da tožnika kaj delata na njegovi parceli. Izpovedal je tudi, da se je začelo oporekanje zaradi košnje v letu 2011. Toženec je zgolj podrobneje pojasnil svoje videnje zadeve in svoje izpovedbe ni spreminjal. Ker je toženec kosil parcelo že od nakupa dalje košnja trave 11.5.2011 ni bilo prvo posestno dejanje, ki ga je izvršil toženec. Tožba je bila zato vložena po preteku prekluzivnega roka. Tožeča stranka je zahtevala, da se je toženec v bodoče dolžan vzdržati motilnih ravnanj, ki bi posegala v posest tožnikov, sodišče pa je preseglo tožbeni zahtevek, ker je tožencu prepovedalo poseganje v soposest tožnikov.

3. Tožeča stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka imela sporno zemljišče v posesti od leta 2002, ko je to zemljišče ogradila, ga kosila, odstranila štore, obdelovala vrt, namestila kompostnik, nasadila sadna drevesa in nasipala material. Toženec teh ugotovitev ne izpodbija. Trdi, da je sam pričel kositi (odstranitev kamenja in grmovja je očitno bila povezana s košnjo zemljišča) sporni svet po nakupu parc. št. 225/4, in sicer prvič v letu 2010 (parcelo je kupil s prodajno pogodbo z dne 28.9.2009). Toženčeva dejanja od leta 2010 dalje (o katerih so izpovedovale tudi priče K. D., M. K. in M. B., katerih izpovedbe povzema pritožba), s katerimi je posegal v posest tožeče stranke na spornem zemljišču, niso privedla do spremembe posestnega stanja, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče. Toženec je izpovedal, da si parc. št. 225/4 pred nakupom ni upal uporabljati, ker mu je tožnik grozil z obračunom, po nakupu parcele, ko je začel kositi, pa je vedno prihajalo do incidentov, ko je to parcelo „uporabljal“ (očitno gre za incidente med tožencem in tožečo stranko, ki se je njegovim dejanjem uprla), pri čemer sam nikoli ni imel mirne posesti na tem zemljišču. Prvo sodišče je glede na takšno izpoved toženca pravilno ugotovilo, da toženec ni nikoli pridobil dejanske oblasti nad spornim zemljiščem in da je toženčeva nadaljnja izpoved, da mu košnje v letu 2010 ni nihče oporekal, neprepričljiva (nasprotuje toženčevi prvotni izjavi), kar potrjuje tudi izpoved M. K. o sporih zaradi toženčeve košnje po letu 2009, ko je posredovala tudi policija.

6. Zaradi toženčevih košenj v letu 2010 posestno stanje torej ni bilo spremenjeno in je tožeča stranka še vedno imela posest na spornem zemljišču. Ker se je tožeča stranka toženčevim poskusom pridobiti posest in košnjam uprla, je s tem tudi pokazala, da se svoji posesti spornega zemljišča ni odrekla. Da jo je še vedno izvajala, kažeta navsezadnje tudi dopisa toženčevega pooblaščenca (prilogi A2 in A4). Toženčeve košnje v letu 2010 in v letu 2011 imajo značaj ponavljajočih motilnih dejanj, pri katerih teče rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti znova po vsakem takšnem motilnem dejanju. Tožba glede motilnega dejanja toženca spomladi 2011 (za katerega je tožeča stranka zvedela 11.5.2011), je bila zato pravočasna.

7. Po letu 2009 so se med pravdnima strankama sicer vrstili verbalni spori zaradi rabe spornega zemljišča. Čeprav je toženec pozival tožečo stranko, da preneha z uporabo spornega zemljišča in zato posest tožnikov ni bila mirna, to v materialnopravnem pogledu ni relevantno. Tudi takšna posest tožeče stranke ima posestno varstvo, saj je bistveno, da tožnika nista opustila svoje posesti. Prvo sodišče je zato odločilo pravilno. V izreku izpodbijanega sklepa je sicer tožencu prepovedalo posegati v soposest tožnikov na spornem zemljišču, vendar gre v tem pogledu po oceni pritožbenega sodišča zgolj za očitno pisno pomoto prvega sodišča, saj se razlogi izpodbijanega sklepa dosledno navezujejo na posest tožnikov, ne pa na njuno soposest. To pomoto bo prvo sodišče lahko popravilo samo (328. člen ZPP). Očitek o prekoračenju tožbenega zahtevka je zato neutemeljen.

8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Toženec krije svoje stroške pritožbenega postopka, ta odločitev pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

10.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 4442/2009
• VSM Sklep I Cp 696/2021
• VSK sklep I Cp 641/2007