VSL sklep I Cpg 1225/2013

Jedro

V konkretnem primeru se upošteva krivdno ravnanje delodajalca za škodo, do katere je prišlo zaradi opustitve varnostnih ukrepov, ki jih mora delodajalec izvajati in s tem odstranjevati vzroke, zaradi katerih lahko pride do poškodb pri delu. Vzroki so tipični primer pravno relevantne vzročnosti (tudi ratio legis vzročnost), za presojo ali je v konkretnem primeru podana pa je potrebno ugotovitvi, ali so bili prekršeni predpisi o varnosti in zdravju pri delu in ali je posledica te kršitve ena izmed tistih posledic, ki jih je hotela ta pravna norma preprečiti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe, nato pa v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 36.078,74 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je na račun tožeče stranke naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 735,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe. Sodišču očita, da se pri presoji odškodninske odgovornosti toženke ni ukvarjalo z vzročno zvezo med opustitvijo dolžnega ravnanja in nastalo škodo. Ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja na napačno uporabo instituta soodgovornosti delavca za nastanek škode in vzročno zvezo med škodnim ravnanjem in nastalo škodo. Če bi bila namreč navedena instituta enaka, bi Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (1) (v nadaljevanju ZZVZZ) predpisoval še strožjo odgovornost od objektivne. Tudi v primeru, da bi šlo v konkretnem primeru za objektivno odgovornost, pa bi se lahko toženka razbremenila odškodninske odgovornosti, če bi dokazala, da ni vzročne zveze. Opozarja, da je obrazložitev sodbe pod točko 17 sama s sabo v nasprotju, saj po eni strani ugotavlja, da obstoji odškodninska odgovornost toženke, po drugi strani pa glede obstoja vzročne zveze toženki svetuje vložitev regresnega zahtevka zoper delavca. Meni, da je nepravilno ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj opustitev zaščite na stružnici po rednem teku stvari ne pripelje do odtrganja roke do komolca, temveč le do opeklin in manjših prask zaradi letečih ostružkov. V danem primeru je bila zato vzročna zveza pretrgana, in sicer najkasneje v trenutku, ko se je delavec odločil rokavico preluknjati z vrtalnim strojem.

3. Odgovor na pritožbo je tožena stranka vložila prepozno (3. 10. 2014, pri čemer je bil končni rok 2. 10. 2013), zato ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo (344. člen ZPP).

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predmet tožbenega zahtevka je odškodninska odgovornost toženke kot delodajalca na podlagi prvega odstavka 87. člena ZZVZZ, ki tožniku omogoča zahtevek za povrnitev izplačane škode proti delodajalcu, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica opustitve ustreznih higiensko - sanitarnih ukrepov, ukrepov varstva pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi. Odškodnina, ki jo ima Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) pravico zahtevati, obsega stroške za zdravstvene in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih plačuje Zavod (91. člen ZZVZZ).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da so določila ZZVZZ, ki urejajo povrnitev škode Zavodu, specialna v razmerju do določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Specialna zato, ker opredeljujejo vzroke, ki so lahko podlaga zahtevku tožeče stranke za povračilo škode od delodajalca. (2) Taki vzroki so med ostalim tudi opustitev ukrepov varstva pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varstvo ljudi. V konkretnem primeru potek delovne nesreče med strankama ni sporen. Delavec (zavarovanec tožnice) je z namenom, da bi si izdelal dodatno zaščito pred ognjenimi ostružki, ki jih je povzročala stružnica, na drugem stroju (stebrni vrtalni stroj) v dodatno zaščito (rokavico) izvrtal manjšo luknjo, pri čemer mu je stroj zgrabil tudi rokav, njegovo roko pa je odtrgalo vse do komolca. Pritožba ob tem ne napada ugotovitve sodišča prve stopnje, da za varnost delavcev v konkretnem primeru ni bilo ustrezno poskrbljeno (protipravnost ravnanja toženke). Uveljavlja pa absolutne bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava pri presoji vzročne zveze med ravnanjem toženke in nastalo škodo.

7. Po stališču pritožbenega sodišča so razlogi izpodbijane sodbe nejasni oziroma oziroma sami s sabo v nasprotju. Pri presoji vprašanja vzročne zveze je namreč sodišče v točki 16 obrazložitve navedlo, da toženka ni poskrbela za ustrezno varnost delavcev pri delu, saj stružnice ni primerno zavarovala, zato so bili delavci primorani izdelovati drugo primerno zaščito. Nastala škoda je bila tako po mnenju sodišča posledica opustitvenega ravnanja toženke. Po drugi strani pa je sodišče v točki 17 obrazložitve navedlo, da se bo ugovor o neobstoju vzročne zveze po vsej verjetnosti izkazal za resničnega v morebitni regresni pravdi toženke zoper delavca. Navedeno predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče po na eni strani obstoj vzročne zveze ugotovi, po drugi strani pa navede, da se bo le ta ugotavljala v morebitnem regresnem zahtevku toženke zoper delavca. Hkrati gre tudi za zmotno uporabo materialnega prava, saj se v morebitni regresni pravdi ugotavlja soprispevek (soodgovornost) delavca (3) in ne vzročna zveza med opustitvijo toženke in nastalo škodo. Ta mora biti kot ena od predpostavk odškodninske odgovornosti ugotovljena in tudi ustrezno obrazložena v konkretni pravdi (131. člen OZ).

8. Ker gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je višje sodišče ne more odpraviti samo, je pritožbi toženke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo istemu sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku se bo sodišče moralo ponovno opredeliti do vprašanja vzročne zveze. Ob tem bo moralo upoštevati, da se v konkretnem primeru upošteva krivdno ravnanje delodajalca za škodo, do katere je prišlo zaradi opustitve varnostnih ukrepov, ki jih mora delodajalec izvajati in s tem odstranjevati vzroke, zaradi katerih lahko pride do poškodb pri delu (5. člen Zakona o varstvu in zdravju pri delu, v nadaljevanju ZVZD). Vzroki so tipični primer pravno relevantne vzročnosti (tudi ratio legis vzročnost) (4), za presojo ali je v konkretnem primeru podana, pa je potrebno ugotovitvi, ali so bili prekršeni predpisi o varnosti in zdravju pri delu in ali je posledica te kršitve ena izmed tistih posledic, ki jih je hotela ta pravna norma preprečiti (5). Ob tem bo moralo sodišče upoštevati, da naravne vzročnosti pri opustitvenih ravnanjih ni. Dolžnost aktivnega ravnanja delodajalca mora biti zato razmeroma jasno določena, razlaga raztegljivih pravnih pojmov (npr. povzročitev nevarnosti na delovnem mestu) pa previdna in smiselna z vidika življenja kot celote.(6)

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Uradni list RS, št. 72/2006.

(2) Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Celju Cpg 376/2012 z dne 13. 3. 2013.

(3) Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da se morebitni soprispevek oškodovanca v konkretni pravdi (regres Zavoda zoper delodajalca) ne ugotavlja (tako tudi enotna sodna praksa, primerjaj npr. odločbe višjih sodišč I Cpg 141/2010 z dne 25. 5. 2010 in Cpg 11/2013 z dne 24. 4. 2013).

(4) Več o tem tudi v članku Šorli-Peternel, K., Presoja vzročne zveze pri opustitvenih ravnanjih, Pravna praksa, letnik 2009, št. 49-50, str. 20-21.

(5) Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Celju Cpg 376/2012 z dne 13. 3. 2013.

(6) Vrhovno sodišče RS je tako v zadevi II Ips 267/2005 npr. štelo, da varstvene norme na smučišču ne pomenijo, da mora upravljavec smučišča smučarja ščititi pred samim seboj. Po drugi strani je v zadevi II Ips 1074/2008 ugotovilo, da delodajalec odgovarja za padec delavke s stola, ki si ga je bila ta primorana podstavljati, saj ji delodajalec ni zagotovil druge ustrezne opreme.

Datum zadnje spremembe:

07.08.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1450/2012
• VSL sodba I Cpg 141/2010
• VSC sodba Cpg 11/2013