VSL sklep I Cp 522/2014

Jedro

Odmera stroškov ne pomeni ugotavljanja dejstev, temveč uporabo prava, zato postavitev izvedenca ni možna.

Stvar notranjega razmerja med skrbnikom za posebni primer in njegovim izpolnitvenim pomočnikom je porazdelitev stroškov, ki so jih dediči izplačali enemu oziroma drugemu od njiju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dedičem naložilo, da skrbniku za poseben primer I. K. izplačajo še nagrado in stroške v višini 1.344,28 EUR (I. točka izreka sklepa). Višji zahtevek I. K. je zavrnilo (II. točka izreka) ter popravilo svoj sklep z dne 18. 4. 2012 (III. točka izreka).

2. Skrbnik za posebni primer v pravočasni pritožbi izpodbija zavrnilni del sklepa iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sklepu niso naveden razlogi, zaradi katerih je sodišče njegov zahtevek v preostalem zavrnilo. Sodišče se opira na sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 17. 7. 2013, a sodišče ni vezano na naziranja in stališča druge stopnje, ki ne morejo predstavljati ekskulpacije glede nepravilnosti pri ponovnem odločanju. V nadaljevanju navaja, da je protispisen zaključek, da ni priglasil stroškov fotokopiranja končnih poročil in njihovih prilog, saj je to storil in predložil račun, zato naj sodišče poišče, kam je založilo oziroma spregledalo to dopolnitev. Logika sodišča je tudi sicer nesprejemljiva; najprej mu naloži, naj izdela fotokopije, ko to stori, pa zavzame stališče, da je strošek neizkazan. Priglašen strošek bi lahko tudi primerjalo z izračunom po Zakonu o sodnih taksah in bi ugotovilo, da je nižji, pritožnik, ki je dejansko imel stroške, pa je do njihove povrnitve upravičen v vsakem primeru. Zmotno uporabo materialnega prava predstavlja naziranje, da ni upravičen do plačila 160 ur, pri čemer sodišče sploh ni ugotavljalo, ali bi bilo to delo opravljeno. Bistvo skrbništva je skrb in ne popisovanje vsake storitve. Če je sodišče podvomilo, da je bilo delo opravljeno, bi moralo postaviti predlaganega izvedenca, ki bi to lahko preveril. Ne strinja se s stališčem, da izvedenca glede vrednotenja dela skrbnika ni mogoče postaviti. V sodni praksi je bilo več takih primerov, saj ne gre zgolj za pravno, temveč predvsem za dejansko vprašanje. Glede A. K. ga je postavilo v nezavidljiv položaj, ko ga bo A. K lahko terjal, njemu pa dediči ne odgovarjajo, sodišče pa hkrati zavrača A. K višje stroške in ne dovoli, da bi jih ugotovil izvedenec. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da dedičem naloži še plačilo 15.958,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek, da je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje v tokratnem sklepu za zavrnitev dodatnega plačila stroškov pritožnika (tj. nad sedaj pravnomočno priznanimi in v breme dedičev naloženimi 7.238,92 EUR) navedlo drug(ačn)e razloge za svojo odločitev, kot v prvotnem sklepu (z dne 15. 10. 2012, opr. št. D 308/1995-393, ki je bil predmet pritožbene presoje Višjega sodišča v Ljubljani z dne 17. 7. 2013, opr. št. I Cp 1681/2013). Ključni razlogi za (tokratno) zavrnitev višjega zahtevka so navedeni v tretjem odstavku obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožnik pa jih, kot pokaže analiza pritožbenih navedb, sploh ne izpodbija. Iz neizpodbijanih ugotovitev tako izhaja, da je A. K. dobil v celoti plačano vse, kar je zahteval, in to za celotno obdobje, tudi za čas, ko je bil pritožnikov izpolnitveni pomočnik. Ob takem dejanskem stanju pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega, da dediči do pritožnika nimajo več nobenih obveznosti. Dediči so namreč svojo obveznost že izpolnili pritožnikovemu izpolnitvenemu pomočniku, ki je svoje delo (po prenehanju lastnega statusa skrbnika za poseben primer) opravljal po pooblastilu pritožnika. Stvar notranjega razmerja med pritožnikom in izpolnitvenim pomočnikom je porazdelitev stroškov, ki so jih dediči izplačali enemu oziroma drugemu od njiju. Pritožbeno sodišče je že v sklepu z dne z dne 17. 7. 2013, opr. št. I Cp 1681/2013, podrobno pojasnilo materialnopravni vidik razmerja pritožnika in izpolnitvenega pomočnika (13. točka obrazložitve), razlogov pa na tem mestu ne bo ponavljalo, ker niso bistveni za tokratno odločitev.

5. S preostalimi pritožbenimi navedbami pritožnik graja odločitev prvostopenjskega sodišča po prvotnem sklepu oziroma nasprotuje stališčem, ki jih je v zvezi s tem sklepom zavzelo pritožbeno sodišče. Za zavrnitev pritožbe zadoščajo že razlogi, navedeni v prejšnji točki te obrazložitve, a bo pritožbeno sodišče kljub temu kratko odgovorilo na preostale pritožbene navedbe, v primeru, da pritožnik meni (čeprav tega izrecno ne izpostavi), da gre za stroške, ki niso bili priznani ne njemu ne njegovemu izpolnitvenemu pomočniku.

6. Pritožnik sodišču neutemeljeno očita, da je spregledalo, da se je odzval na poziv sodišča in svoj prvotni predlog dopolnil. Sodišče ni spregledalo dopolnitve, le ocenilo je, da pritožnik svojega prvotnega stroškovnika v celoti ni dopolnil tako, kot bi moral, zato je del priglašenih stroškov upravičeno zavrnilo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Pritožnik ni upravičen do nagrade za delo v višini 160 ur. Svoje delo iz naslova opravljanja funkcije soskrbnika zapuščine je sicer res opisal v Končnem poročilu z dne 4. 5. 2009 (ki ga je sodišču poslal 24. 5. 2011), toda omenjeno poročilo le splošno opisuje njegovo delo na zapuščini, ki mu je bila prepuščena v upravljanje (npr. sanacija strehe na stari žagi, dajanje travnikov v najem kmetom, splošni opis stanja nepremičnin v naravi…). Tak, pavšalen opis dela po oceni pritožbenega sodišča ne omogoča ocene primernosti priglašenega števila ur za opisane storitve. Prvostopenjsko sodišče je v okviru materialnega procesnega vodstva 15. 3. 2012 (poziv red. št. 356) pritožnika pozvalo k specifikaciji priglašene nagrade ter mu izrecno naložilo tudi navedbo posameznih opravil po datumih, za katera je bilo porabljenih priglašenih 259 ur. Po vpogledu v pritožnikovo vlogo z dne 29. 3. 2012 (red. št. 366) pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pritožnik le delno sledil navodilom prvostopenjskega sodišča, saj je po pozivu določno opredelil le opravila od novembra 2008 do aprila 2009 (omenjene pogovore in opravila ter terensko delo mu je prvostopenjsko sodišče zato priznalo), ostalo pisarniško delo pa je le splošno opredelil kot »pregled vseh aktualnih oz. tekočih zadev, posvetovanje z A. K. in odločanje o tekočih zadevah«. Tak opis je premalo določen, saj na njegovi podlagi ni možna ocena potrebnosti in primernosti priglašenega števila porabljenih ur. Ker iz omenjenega abstraktnega poročila ni mogoče oceniti števila ur, ki jih je pritožnik porabil za opravljanje svoje funkcije (in tega kljub pozivu sodišča prve stopnje ni specificiral/podrobneje opredelil), teh stroškov ni mogoče naložiti v breme dedičev.

8. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem utemeljeno zavrnilo pritožnikov predlog za postavitev izvedenca ekonomske oziroma gozdarske stroke. Sodišče postavi izvedenca za ugotavljanje ali razjasnitev dejstev, za katera je potrebno strokovno znanje, s katerim samo ne razpolaga (243. člen ZPP). Odmera stroškov ne pomeni ugotavljanja dejstev, temveč uporabo prava (v predmetni zadevi smiselna uporaba Odvetniške tarife), zato postavitev izvedenca ni možna. Poleg navedenega zaradi preveč posplošene opredelitve opravljenih del s strani pritožnika tudi ustrezni izvedenec ne bi mogel ovrednotiti njegovega dela. Povedano drugače: dokaze je mogoče izvajati šele in če, stranka (v tem primeru pritožnik) navede dejstva, ki omogočajo njihovo preverjanje, ni pa mogoče z izvedbo dokazov nadomeščati manjkajoče trditvene podlage.

9. Pritožnik sodišču neutemeljeno očita opustitev odločitve o priglašenih stroških fotokopiranja prilog h končnemu poročilu. Iz spisa uveljavljanje omenjenih stroškov ter predložitev računa za fotokopiranje ne izhaja, pritožnik pa sodišču tudi ni predložil nobenega dokazila glede svojih pritožbenih navedb, zato pritožbeno sodišče zavrača tudi ta očitek. Pritožbeno sodišče še dodaja, da pritožnik za svoje pritožbene navedbe, da je priložil fotokopijo računa, ne predlaga nobenega dokaza, zato ostaja pritožbena navedba na pavšalnem nivoju.

10. Po obrazloženem se izkaže, da so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo nobene od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pazi višje sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo v skladu z drugo točko 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Datum zadnje spremembe:

07.08.2014

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 990/2010
• VSK sklep I Cp 667/2016
• VSK Sklep I Cp 291/2018