VSL sklep I Cp 896/2014

Jedro

Opozorilo na nekaj, kar je po zakonu dopustno, ne more pomeniti nedopustne grožnje.

Slabega jezikovnega in slovničnega izražanja zaradi njegove (pre)pogostosti ni možno vedno dosledno sanirati oz. sankcionirati z uporabo 108. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe istega sodišča prve stopnje z dne 23. 12. 2013 ugodi, ta sklep se razveljavi in se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

II. Stroški v zvezi s postopkom o začasni odredbi, vključno s pritožbenimi, so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper svoj sklep o začasno odredbi, s katero je toženi stranki prepovedalo vpogled, odpiranje, pregledovanje, kopiranje, izpisovanje, razkrivanje, širjenje, posredovanje tretjim osebam ali drugo dajanje ter kakršnakoli bodoča uporaba v zvezi z elektronskimi sporočili tožnikov, ki se nahajajo v upravnem spisu pri toženi stranki 306-90/2009, ali kateremkoli drugem spisu, ki jih je pridobila tekom preiskave pri podjetju P., d. o. o., med 11. 8. 2011 in 16. 8. 2011. V primeru kršitve je zagrožena denarna kazen.

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka, in sicer iz vseh formalnih pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da ugovoru ugodi in sklep o začasni odredbi razveljavi ter predlog tožnikov zavrne. Vztraja, da okrožno sodišče ni pristojno za odločanje v tem sporu, pač pa je za postopek sodnega varstva po 54. in 55. čl. ZPOmK-1 pristojno Upravno sodišče RS, čeprav ne gre za izpodbijanje akta, pač pa za sporna ravnanja. Akte je že preizkusilo Vrhovno sodišče RS, in to diametralno drugače kot sodišče v predmetnem postopku. V sklepu G 7/2013 VS RS izrecno ugotavlja, da so dokazi pridobljeni zakonito, da se elektronska pošta zaposlenih nanaša le na poslovno dokumentacijo, vezano na predmet preiskave, in da so pooblaščene osebe ob sodelovanju zaposlenih izločale pošto zasebne narave. Navaja, da tožniki sploh niso zatrjevali, kako naj bi se poseglo v njihovo zasebnost, saj je že po naslovih elektronskih sporočil jasno, da gre za poslovno korespondenco. Vpogled v zasebnost ni bil cilj preiskave, je lahko le stranski učinek. Sploh pa tožnikom ni nastala nobena škoda. Nadalje navaja, da so vsi tožniki za pregled elektronskih sporočil v postopku proti družbi P. podali soglasje in tega niso nikoli izpodbijali. Pritožnica očita sodišču, da se do vseh teh trditev, ki jih je podala že v ugovoru, sploh ni opredelilo. Poudarja, da ji je sodišče onemogočilo opravljati njene naloge, vztraja pa tudi pri tem, da je sklep zaradi besedne zveze „prepovedati uporabo v zvezi s sporočili“ nerazumljiv.

3. Tožniki so na pritožbo podali obsežen odgovor, v katerem večinoma ponavljajo svoje navedbe iz predloga za izdajo začasne odredbe ter izražajo strinjanje z izpodbijanim sklepom; med drugim še navajajo, da v njihov prid govori tudi praksa ESČP, (zadevi Halford in Copland v UK), da so zatrdili poseg v zasebnost, saj zaradi načina komunikacije poslovne in zasebne korespondence ni mogoče ločiti, da že sam poseg v njihove osebnostne pravice pomeni škodo, da so soglasje podali pod vplivom sile in grožnje in da so mu takoj zatem nasprotovali. Da gre za korespondenco zasebne narave, izpostavljajo elektronski dopis z 24. 10. 2010; udeleženca komunikacije sta komunicirala v petek zvečer in v nedeljo, vsebina pa se večinoma nanaša na zdravstveno stanje tožnika A. M. Tožniki opredeljujejo še pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Razlogi sodišča prve stopnje so bistveno pomanjkljivi. Sodišče sicer pravilno odloči in obrazloži, da je pristojno za odločanje v tej zadevi in argumentom, ki jih je podalo na strani 5 in 6 pod tč. 9 in 10, ni treba česa bistvenega dodati. Sodno varstvo po določbah 54. in 55. čl. Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1), na katere se sklicuje pritožnica, se sicer res zagotavlja po postopku, ki ureja upravni spor, vendar se to nanaša izrecno na sodno varstvo zoper odločbe agencije, kar pa ni predmet obravnavane pravdne zadeve (tožbenega zahtevka tožeče stranke) (1).

6. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo pogoje, pod katerimi je možno izdati začasno odredbo po vrsti, kot jo predlagajo tožniki; za regulacijsko začasno odredbo so to v skladu z določbo 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ustaljeno (ustavno) sodno prakso poleg verjetno izkazane terjatve upnika (tožnika) še nevarnost onemogočenja njene kasnejše uveljavitve ali pa preprečitev sile oz. nastanka težko nadomestljive škode. In dalje: ker je (predlagana oz. izdana) odredba identična tožbenemu zahtevku, je treba ob restriktivnem pristopu upoštevati tudi položaj dolžnika. Na eni strani je treba preprečiti nevarnost, da kasnejše sodno varstvo ne ostane brez pomena (tehtanje položaja tožnika), na drugi strani pa možnost vzpostavitve v prejšnje stanje, če bi se zahtevek izkazal za neutemeljenega (tehtanje položaja toženca).

7. Sodišče prve stopnje ne opravi nobenega tehtanja položaja tožnikov in toženke in se zadovolji z ugotovitvijo, da je terjatev tožnikov verjetno izkazana. Ker je ta ocena sodišča prve stopnje napačna, pritožbeno sodišče zadeve ne vrača v nov ugovorni postopek.

8. Terjatev tožnikov – poseg v njihove osebnostne pravice, konkretno v njihovo zasebnost, ni verjetno izkazan, ker ni niti (ustrezno, to je: konkretno) zatrjevan.

9. Ni sporno, da so tožniki v delovnem oz. drugačnem poslovnem razmerju (2) pri družbi P., d. o. o., pri kateri je tožena stranka v okviru svojih zakonskih pristojnosti oz. pooblastil izvedla preiskavo zaradi suma storitve prepovedanih dejanj omejevanja konkurence (sum zlorabe prevladujočega položaja na trgu). V okviru te preiskave je bila pridobljena tudi elektronska korespondenca tožnikov, ki je predmet tega postopka, in sicer izrecno na podlagi njihovega soglasja.

10. Sodišče prve stopnje brez podlage zaključuje kot verjetnejše, da so ta soglasja tožniki podali pod „pritiskom uradnih oseb oz. pod grožnjo izreka visoke denarne kazni zoper podjetje“. Pravno relevantna grožnja mora biti nedopustna (3). Opozorilo na nekaj, kar je po zakonu dopustno, ne more pomeniti nedopustne grožnje, ki bi se odrazila v relevantni napaki pri izjavljanju prave izjave. Verjetnost terjatve že zato ni izkazana, ker ni verjetno izkazana protipravnost pri pridobitvi sporne korespondence.

Tu gre še dodati, da dovoljenje za pregled logično ter v skladu z namenom tega dovoljenja obsega tudi dovoljenje za uporabo pregledanega zaradi namena pregleda (tj. preiskave proti podjetju).

11. Pri vprašanju protipravnosti si sodišče prve stopnje (pred napačno oceno glede podanega soglasja) tudi napačno razlaga, da je le-ta podana že zato, ker poseg v absolutno ustavno zajamčeno pravico do tajnosti pisem in občil zagotavlja že Ustava RS in da se ta pravica omeji lahko le na podlagi odločbe sodišča. Ker tožena stranka ni sodišče, njene odločbe nimajo ustrezne kvalitete, razlaga sodišče prve stopnje. Taka jezikovna razlaga v konkretnem primeru ne pride v poštev.

12. Že sodišče prve stopnje ugotavlja, da preiskava po sklepu tožene stranke ni bila nezakonita. Ustavno sodišče je ugotovilo (4), da je ureditev, ki toženki dovoljuje izvedbo preiskave brez predhodne sodne odločbe (prvi stavek 1. odst. 28. čl. ZPOmK-1) v neskladju s 36. in 37. čl. Ustave, ter posledično zakonodajalcu določilo rok za odpravo ugotovljene protiustavnosti. Vendar pa je Ustavno sodišče hkrati odločilo, da se do odprave ugotovljene protiustavnosti še naprej uporablja prvi stavek 1. odst. 28. čl. ZPOmK-1. To pomeni, da je v prvem stavku 1. odst. 28. čl. ZPOmK-1 toženka imela zakonito podlago za opravljanje ustreznih preiskav. V smislu te odločbe Ustavnega sodišča in v skladu z načelom sorazmernosti je torej treba presojati tudi dopustnost posega toženke kot Javne Agencije (in ne sodišča) v siceršnjo tajnost pisem in občil, nastalega ob preiskavi zaradi suma najhujših kršitev konkurenčnega prava (5).

13. Drži sicer, da imajo zaposleni (torej tudi tožniki) tudi na delovnem mestu pričakovano (in varovano) zasebnost (6), ne drži pa argument tožnikov, da mora biti kot zasebnost varovana vsa njihova korespondenca (vključno s sporno), ki jo je v zvezi z njihovim delom pridobila toženka v omenjeni preiskavi, češ da se ne da ločiti med zasebno in poslovno pošto, in to zaradi načina izražanja („morebitno krajšanje in (…) slengovska uporaba besed“). Ne drži sicer niti pritožničina teza, da je poseg v zasebnost pač možna kolateralna škoda. Pristati na kaj takega je brez podlage in ni dopustno. Pač pa bi bili tožniki dolžni določno navesti in zatrditi, da je bila pridobljena korespondenca (in to točno katera) zasebne narave. V tem smislu ni dovolj (niti) zanikanje toženkine trditve, da so njene uradne osebe v sodelovanju s tožniki oz. z zaposlenimi v družbi P. izločili zasebno pošto, saj je to zanikanje pavšalno, nasprotna trditev (toženke) pa izrecno podprta z obiter dictum, a izrecno, ugotovitvijo Vrhovnega sodišča RS (7). Tožniki bi morali konkretno in določno povedati, vsebina katere (katere poslane oz. prejete) elektronske pošte iz predmetne (sporne) korespondence je zasebne narave. To, kar sicer ne dovolj določno (saj ne navajajo, na katero konkretno sporočilo se ta omemba nanaša) navajajo tožniki v odgovoru na pritožbo glede pošte A. M., navajajo sicer prepozno (prvič in brez kakršnegakoli pojasnila šele v pritožbi, kar po 337. čl. ZPP ni možno upoštevati), vendar pa prav s tem primerom sami tožniki dokazujejo oz. kažejo, kako bi bilo treba poskusiti zavarovati svojo zasebnost. Je pa tudi res, da bi v konkretnem primeru kaj takega res težko trdili, saj že bežen pregled prilog predmetnega spisa pokaže, da je prav vsa sporna korespondenca prima facie izključno poslovne, ne pa zasebne narave.

14. S sklicevanjem na zadevi Evropskega sodišča za človekove pravice Halford v UK (8) in Copland v UK (9) si tožniki ne pomagajo. Najprej, niti ne povedo, na kateri argument sodišča v obeh sodbah se sklicujejo, saj sta po dejanski plati zadevi neprimerljivi z obravnavano. V obeh primerih je šlo kratko rečeno za šikaniranje zaposlenega s strani delodajalca, kar je slednji želel upravičiti z dejstvom, da so se nadzirala službena sredstva komuniciranja (telefon oz. elektronska pošta), ne pa za preiskavo državnega organa proti podjetju, v okviru česar bi se vpogledala poslovna elektronska korespondenca zaposlenih. Tožnikom zato podrobneje oz. konkretneje na ta primerjalni argument ni mogoče odgovoriti.

15. Nazadnje pa še glede očitka, da je besedilo predloga za izdajo začasne odredbe in posledično sklepa sodišča, ki tak predlog povzema, nerazumljivo (toženki se dobesedno prepoveduje „(...) uporaba v zvezi z elektronskimi sporočili“). V drugačnih okoliščinah bi bilo treba taki graji vsekakor pritrditi, dejansko pa slabega jezikovnega in slovničnega izražanja zaradi njegove (pre)pogostosti žal ni možno vedno dosledno sanirati oz. sankcionirati z uporabo določb 108. ZPP (ravnanje z nerazumljivimi vlogami).

16. Glede na vse povedano je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti v smeri ugoditve ugovoru toženke ter sklep o začasni odredbi razveljaviti, predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe pa zavrniti (3. tč. 365. čl. ZPP).

17. Odločitev o stroških temelji na 151. čl. ZPP. Stroški v zvezi z začasno odredbo vedno delijo usodo vseh (drugih) stroškov postopka glede na končno odločitev.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) 54. člen (sodno varstvo)

1) Sodno varstvo zoper odločbe agencije se zagotavlja v postopku, določenem s tem zakonom (v nadaljnjem besedilu: postopek sodnega varstva).

2) Za postopek sodnega varstva zoper odločbe agencije se smiselno uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če ni s tem zakonom določeno drugače.

55. člen (pravica do sodnega varstva zoper odločbe in sklepe)

1) Zoper odločbe agencije je dopustno začeti postopek sodnega varstva.

2) Zoper sklepe, ki jih izda agencija v skladu s tem zakonom, je dopusten postopek sodnega varstva, če ni izrecno izključen.

3) Ne glede na prejšnji odstavek se lahko v postopku sodnega varstva zoper odločbo izpodbija sklep, zoper katerega je izključen postopek sodnega varstva v skladu s tem zakonom, in sicer:

- sklep, s katerim agencija zahteva podatke od podjetja (27. člen tega zakona);

- sklep o preiskavi (28. člen tega zakona).

4) Postopek sodnega varstva je dovoljen zoper sklep, zoper katerega je po določbah, ki urejajo splošni upravni postopek, dovoljena pritožba.5) Zadeve v postopku sodnega varstva po tem zakonu so nujne in o njih sodišče odloča prednostno.

(2) Tožniki nesklepčno poudarjajo, da bi bilo treba najprej natančno ugotoviti, v kakšnem razmerju točno so vsi oni bili z družbo P., d. o. o., saj prvič, niti ne povedo, v kakšnem razmerju so bili, in drugič, kaj naj bi to pomenilo za obravnavano zadevo.

(3) Prim. 1. odst. 45. čl. Obligacijskega zakonika (OZ).

(4) Odločba U-I-40/12-31 z dne 11. 4. 2013.

(5) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije G 7/2013.

(6) Zaradi smotrnosti se pritožbeno sodišče tej tezi ne pridružuje z obširnejšo argumentacijo.

(7) Glej 10. tč. sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije G 7/2013. S tem v zvezi je treba še opozoriti, da je v vsakem podanem soglasju izrecno navedeno, da datoteke ne vsebujejo zasebnih podatkov oz. tim. privilegirane komunikacije po 32. čl. ZPOmK-1.

(8) Pritožba 20605/92, odločba dostopna v angleškem jeziku v bazi HUDOC.

(9) Pritožba št. 62617/00, odločba dostopna v angleškem jeziku v bazi HUDOC.

Datum zadnje spremembe:

07.08.2014

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 69/2022
• UPRS sodba I U 1394/2013
• VDSS sodba Pdp 560/2016