VSL sklep I Cp 73/2014

Jedro

Enoletni zastaralni rok velja za terjatve za dobavo plina zgolj v primeru, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških v postopku s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 128066/2011 z dne 9. 9. 2011 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka izpodbijane sodbe) ter tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca v višini 658,54 EUR (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1) pritožuje tožnica. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v postopku uspela dokazati, da je obračun porabe plina točen, kar pomeni, da bi bil toženec to tudi dolžan plačati. Sodišče prve stopnje pa je zmotno presodilo, sklicujoč se na nebistvene malenkosti pri ravnanju tožnice, da dolžnost izpolnitve obveznosti za toženca ne obstaja. Zmotno je tudi zaključilo, da velja za vtoževane terjatve enoletni zastaralni rok (355. člen OZ). Že zaradi dejstva, da je toženec plin naročal in plačeval kot odvetnik, ni mogoče šteti, da je šlo za plin za potrebe gospodinjstva, zato zanj ne velja enoletni zastaralni rok. Četudi bi bil zastaralni rok tako kratek, pa bi se za zastaranega lahko štel zgolj del zahtevka. Sodišče prve stopnje bi moralo zato tožnico v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati, naj opredeli, kateri del zahtevka se nanaša na obdobje pred enoletnim zastaralnim rokom in kateri del se nanaša na obdobje, za katerega še ni nastopilo zastaranje. Četudi sodišče prve stopnje tožnici očita določene pomanjkljivosti pri odčitavanju porabe, takšno ravnanje ne more razbremeniti toženca plačila obveznosti. Dobava plina je namreč ves čas nemoteno potekala, obračunavanje pa se ni vršilo po dejanski porabi, pač pa po pavšalu, poračun dejanskih stroškov pa se je opravil, ko je bil števec končno popisan, skladno z drugim odstavkom 5. člena Pogodbe z dne 9. 2. 2006. Glede ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni prerekala dejstva, da je bil pri tožencu že leta 2005 nameščen oddajnik, ki naj bi tožnici sporočal stanje plina, meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi takšno dejstvo preveriti v dokaznem postopku. Četudi bi oddajnik obstajal, pa opozarja, da tožnici ni sporočal stanja porabe in je bilo zato vseeno potrebno narediti poračun. Odčitek dokazano brezhibnega števca je namreč pokazal, da je toženec porabil bistveno več plina, kot ga je plačal na podlagi pavšalnega obračunavanja. Glede očitka, da tožnica ni predložila oziroma predlagala nobenega dokaza po določbah Pogodbe z dne 9. 2. 2006 pa poudarja, da se toženčeve obveznosti ne sme presojati po tem, ali in komu konkretno je toženec onemogočil dostop do števca. Izkustveno in življenjsko logično je, da je tožnica večkrat skušala popisati števec, a tega ni mogla storiti, ker se ta nesporno nahaja v notranjosti toženčevega objekta. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo poudarja, da tožnica v tej pravdi ni pojasnila, kaj sploh vtožuje in še manj, po kakšnih cenah in količinah ter za katero obdobje. Opozarja, da je že v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 2. 2. 2012 jasno izpostavil, da je bila tožnica večkrat, med drugim z dopisom z dne 7. 7. 2008, pozvana na izdajo računov na novega prejemnika, in sicer na G. J. - kot fizične osebe, brez dodatka „odvetništvo“. Toženec nikoli ni opravljal odvetniške dejavnosti na naslovu C. Na konkretnem naslovu se nahaja stanovanjski objekt dvojček. Od leta 1998 je imel odvetnik J. vseskozi sedež na naslovu Š. od leta 2011 dalje pa na naslovu T., kar vse izhaja iz predloženih dokazov in javnih evidenc, med drugim vpisa odvetnika v imenik Odvetniške zbornice Slovenije. Predlaga, da sodišče druge stopenje pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je v obravnavani zadevi na podlagi pogodbe št. 7626/2006 o dobavi plina po plinomeru z dne 9. 2. 2006 od toženca zahtevala plačilo poračuna dobavljenega plina za obdobje od julija 2008 do 17. 6. 2011. Sodišče prve stopnje je takšen zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da je tožnica kršila navedeno pogodbo o dobavi plina s tem, ko ni opravljala kvartalnih poračunov. Iz poračuna, ki je bil opravljen za obdobje štirih let, pa ni razvidno, na katera obdobja dobave se nanaša, pri čemer je del zahtevka upoštevajoč enoletni zastaralni rok iz 355. člena OZ tudi že zastaral.

6. Takšni razlogi sodišča niso pravilni, saj opustitev pogodbeno dogovorjene oprave kvartalnih poračunov sama po sebi ne vpliva na prenehanje obveznosti plačila dobavljenega plina po pogodbi. Sporazumno določen rok in način opravljanja kvartalnih poračunov je treba šteti kot dogovor o zapadlosti terjatve iz tega naslova in je torej odločilen za presojo obstoja obveznosti plačila zgolj v primeru ugovora zastaranja ter pri določitvi teka zakonskih zamudnih obresti.

7. Toženec je v konkretnem primeru takšen ugovor zastaranja tudi postavil, pri čemer pa zanj ni zatrdil vseh pravno odločilnih dejstev. Enoletni zastaralni rok velja namreč za terjatve za dobavo plina zgolj v primeru, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva (355. člen OZ). Navedenega toženec ni zatrdil, temveč je navedel zgolj indično dejstvo, da je bila tožnica 7. 7. 2008 pozvana na izdajo računov na novega prejemnika, in sicer G. J., B. (stalni naslov tožene stranke) - kot fizične osebe. Na takšno navedbo je tožnica odgovorila, da je tožencu kot odvetniku od julija 2008 do 31. 7. 2011 izstavila 38 računov, toženec pa jih je kot odvetnik 36 tudi plačal, kar naj bi nedvoumno kazalo na to, da je bil v takšnem svojstvu tudi v razmerju s tožnico. Poleg tega naj bi nikdar ne reklamiral, naj mu račune ne pošiljajo kot odvetniku. Gre za trditve o dejstvih, ki so zgolj dokazno pomembna (vprašanje, na koga se glasijo računi oziroma kdo je njihov plačnik, je lahko zgolj indic, da so se dobave plina dejansko vršile za potrebe gospodinjstva), niso pa element objektivne zakonske dispozicije 355. člena OZ, zato v odsotnosti trditev o vseh pravno pomembnih dejstvih ne morejo utemeljiti zasledovanega materialnopravnega učinka prenehanja terjatve.

8. Šele v odgovoru na pritožbo je toženec dodatno pojasnil, da nikoli ni opravljal odvetniške dejavnosti na naslovu C. in da se na tem naslovu nahaja stanovanjski objekt dvojček. Od leta 1998 naj bi imel kot odvetnik vseskozi sedež na naslovu Š., od leta 2011 dalje pa na naslovu T., kar naj bi izhajalo iz predloženih dokazov in javnih evidenc, med drugim vpisa odvetnika v imenik Odvetniške zbornice. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe 355. člena OZ ni zaznalo pravne relevantnosti dejstva, ali so se dobave plina v spornem obdobju opravljale za potrebe gospodinjstva, tudi ni izvedlo materialno procesnega vodstva po 285. členu ZPP, ki bi ga sicer moralo. Ker dopolnitve ugovorne podlage toženca med postopkom pred sodiščem prve stopnje s svojimi navedbami ni spodbudila niti tožnica, je povzete toženčeve trditve v odgovoru na pritožbo treba šteti za pravočasne. Posledično je potrebno razveljaviti tudi odločitev o vtoževanem zahtevku, saj nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče ne more dopolniti sámo, ne da bi kršilo pravico strank do kontradiktornega postopka in do pritožbe (355. člen ZPP).

9. V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje v okviru pooblastil iz 285. člena ZPP opozori stranke na izpostavljeno pravno odločilno dejstvo in tožnici omogoči izjavo o navedbah toženca v odgovoru na pritožbo glede potreb, za katere se je dobavljal plin. Če bo ugotovilo, da se je plin dobavljal za potrebe gospodinjstva in da je treba torej v konkretnem primeru uporabiti enoletni zastaralni rok, naj upošteva, da sta se pravdni stranki s pogodbo o dobavi plina dogovorili za kvartalno odčitavanje porabe plina. Če vsled odsotnosti odjemalca odčitek dobavitelja ni bil mogoč, je moral odjemalec na podlagi obvestila javiti odčitek v roku 3 dni v skladu z dobaviteljevim obvestilom. Če odjemalec ni javil odčitka plinomera, pa je dobavitelj nadaljeval z obračunom pavšala, poračun dejanskih stroškov pa se je opravil ob spremembi cen oziroma ob rednih popisih števcev.

10. Ker je sama tožnica zatrdila, da je odčitek dejanske porabe opravila šele 17. 6. 2011 za neobračunano porabo vse od julija 2008 - pri čemer sodišče druge stopnje nima dvoma v pravilnost zaključka o nedokazanosti tožničine trditve, da vzrok za nezmožnost odprave kvartalnih odčitkov izvira iz sfere toženca - je s tem tudi izgubila možnost, da se uspešno ubrani ugovoru zastaranja po 355. členu OZ. V posledici neoprave dogovorjenih rednih kvartalnih odčitkov, namreč za navedeno obdobje ne more zatrditi, kakšen je bil dejanski poračun za posamezen kvartal, v katerem so zapadale terjatve iz tega naslova. Glede na prevaljeno trditveno in dokazno breme pa se posledično ne more uspešno ubraniti ugovora zastaranja. Povedano drugače: vsled takšnemu toženčevemu ugovoru je njen zahtevek postal neodpravljivo nesklepčen.

11. Če pa bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti enoletnega zastaralnega roka, naj upošteva, da velja za občasne terjatve triletni zastaralni rok iz 347. člena OZ, zato ugovor zastaranja ne more biti utemeljen. Tožnica namreč vtožuje poračun za porabo, ki je zapadal kvartalno in plačilo katerega bi torej za posamezno kvartalno obdobje prvič lahko uveljavljala zoper toženca septembra 2008. Tožnica pa je tožbo v obravnavani zadevi vložila 5. 9. 2011. Sodišče prve stopnje se bo moralo zato opredeliti do ugovorov toženca o nepravilnosti dejanskega odčitka tožnice ter šele na podlagi ugotovitev o takšnem pravno odločilnem dejstvu ponovno odločiti v zadevi.

12. Glede na poskus umika tožbe za znesek 19,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2011 dalje do plačila (ki ga je tožnica utemeljevala s posebnim računom št. 9492222), v katerega toženec ni privolil, pa velja opozoriti, da mora sodišče prve stopnje tudi za odločitev o takšnem delu zahtevka navesti razloge o odločilnih dejstvih. Zgolj navedba, da je tožnica tožbo v tem delu tekom postopka želela umakniti, za meritorno odločitev v zadevi ni zadostna.

13. Ker je bila odločitev o glavni stvari razveljavljena, je sodišče druge stopnje pridržalo odločitev o stroških v postopku s pritožbo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.

Datum zadnje spremembe:

07.08.2014

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep Cpg 18/2019
• Sodba III Ips 24/2004
• VSC sklep Cp 209/2003