VSL sklep I Cp 527/2014

Jedro

Zdravljenje pod nadzorom je nujno, ker je udeleženec do svojega zdravstvenega stanja nekritičen in zaradi bolezni pri zdravljenju ne sodeluje. Ne sprejema zdravljenja z zdravili. Z ukrepi, ki bi za udeleženca pomenili blažji poseg v osebno svobodo, se je že poizkusilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi določb Zakona o duševnem zdravju (Ur. l. RS št. 77/08, v nadaljevanju ZDZdr) odločilo, da se udeleženec zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike Ljubljana, najdalj do 19.3.2014. Ugotovilo je, da je bil udeleženčev sprejem na zdravljenje pod posebnim nadzorom brez sklepa sodišča utemeljen.

2. Pritožbo je vložila udeleženčeva odvetnica, ki navaja, da pritožbo vlaga v imenu udeleženca. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku, predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in ustavitev postopka. Trdi, da udeleženec ne ogroža svojega življenja niti življenja drugih, pa tudi svojega zdravja in zdravja drugih ne. Premoženjske škode ni povzročil, kar potrjujejo izvedeni dokazi. Za potrebno ocenjuje, da bi se najprej poskusilo z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo). Reintegracija udeleženca v družbo bi bila v tem primeru lažja. Glede nevarnosti heteroagresije, ki jo je izpostavila psihiatrinja oz. sovražnosti, ki jo je udeleženec izrazil proti psihiatrinji, je treba upoštevati, da je povezana z boleznijo in ne gre za nenavadno stanje. Vsi bolniki z diagnozo, kakršno ima udeleženec, so kak dan, ko so slabe volje, posledično sovražno nastrojeni. Iz spisa ni razvidno, na kakšen način naj bi oseba izražala sovražnost. Izražene besede niso takšne, da bi bila na njihovi podlagi mogoča prisilna hospitalizacija. Dopušča možnost, da je udeleženčevo zdravstveno stanje takšno, kot je bilo pred prvo hospitalizacijo, vendar pa ni podan bistven pogoj iz prvega odstavka 39. čl. ZDZdr, ki je bil ob prvi hospitalizaciji podan. Takrat je udeleženec v domačem okolju žalil, ustrahoval, poniževal in staršem grozil s smrtjo. Sedaj udeleženec ni heteroagresiven do kogarkoli. Zgolj možnost heteroagresivnosti ne zadošča. Tudi poslabšanje zdravstvenega stanja ni podlaga za prisilno hospitalizacijo. Ni izkazano, da je oseba sebi povzročila škodo na zdravju. Dejstvo, da je opustila zdravljenje, ne more biti razlog za prisilno hospitalizacijo, ker ima vsak človek pravico, da odloča o sebi in o svojem zdravljenju, dokler koga ne ogroža. Udeleženec nikogar ne ogroža. O zdravljenju bi moralo odločati Okrajno sodišče v Novem mestu, ki je že razpisalo narok, pa ga je zaradi tega postopka preklicalo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Že prvostopenjsko sodišče je poudarilo, da je zdravljenje v psihiatrični bolnišnici brez privolitve, na oddelku pod posebnim nadzorom, prisilen ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. čl. Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. čl. Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. čl. Ustave RS). Zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve je zato dopustno le v izjemnih primerih, ko so izkazani z 39. čl. ZDZdr predpisani pogoji. Na podlagi citirane zakonske določbe je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno: – če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; – če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; – če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Postopek sprejema brez privolitve v nujnih primerih sodišče začne, ko prejme obvestilo o sprejemu osebe oz. izve za sprejem (61. čl. ZDZdr).

5. Pogoji za zdravljenje udeleženca v oddelku pod posebnim nadzorom so podani. Razloge za táko odločitev, argumentirane z dokazi, zelo natančno navaja sodišče prve stopnje. Pri udeležencu je prišlo do poslabšanja paranoidne oblike shizofrenije po tem, ko je takoj po odpustu iz psihiatrične bolnišnice (v maju 2013) opustil jemanje zdravil. Ponovno ga pesti obsežen blodnjavi sistem, ki je bil ob zdravljenju z zdravili v bolnišnici potisnjen v ozadje, ni pa nikoli povsem izginil. Prisotne so nanašalne in preganjalne ter veličavske blodnje, pod vplivom katerih povsem napačno razlaga dogajanje. Meni, da je žrtev dolgoletnih zarot, ki jih proti njemu vodijo predstavniki političnega in javnega življenja ter predstavniki institucij. Njegovo celotno mišljenje in delovanje je pod vplivom bolezenskega doživljanja, zaradi česar sta njegovi sposobnosti razumevanja realnosti in obvladovanja hudo moteni. Obstaja izredno velika nevarnost heteroagresije, kakršna je obstajala tudi pred prvim sprejemom v bolnišnico. Ta nevarnost se bo še stopnjevala, če ne bo zdravljen.

6. Na osnovi tako ugotovljenega udeleženčevega duševnega stanja in zdravja sodišče utemeljeno sledi izvedenki, ki zdravljenje v psihiatrični bolnišnici pod nadzorom, trajajoče 7 tednov, ocenjuje za nujno. Potrebno je, da v tem času udeleženec vzpostavi kritičnost do svojega stanja. Ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da zdravljenje pod posebnim nadzorom ni potrebno, ker udeleženec, drugače kot pred prvim zdravljenjem, nikogar ni žalil, ustrahoval, poniževal, grozil s smrtjo. Iz udeleženčevega nastopa na ambulantnem psihiatričnem pregledu je razvidna nekritična in motena nastrojenost proti zdravstvenemu osebju. Njegove blodnje lahko sprožijo agresiven odnos tudi proti drugim, saj preprosta vprašanja razume kot provokacijo, je vzkipljiv in verbalno agresiven. Pritožba neutemeljeno meni, da bi do agresivnosti in resnih groženj moralo že priti. Razvoj bolezni je predvidljiv, ker je udeleženec sedaj v enakem stanju, kot je bil pred prvo hospitalizacijo, ko je ravnal heteroagresivno. Ker je gotovo, da se bo nevarnost brez zdravljenja še stopnjevala, o utemeljenosti izvedenkinega opozorila na izredno veliko nevarnost heteroagresije ni nobenega dvoma. Svoje zdravje udeleženec ogroža z odklanjanjem zdravljenja duševne motnje (ne jemlje zdravil). Rezultat tega je njegova socialna osamitev in dejavnost izključno v virtualnem svetu na spletu.

7. Zdravljenje pod nadzorom je nujno, ker je udeleženec do svojega zdravstvenega stanja nekritičen in zaradi bolezni pri zdravljenju ne sodeluje. Ne sprejema zdravljenja z zdravili. Z ukrepi, ki bi za udeleženca pomenili blažji poseg v osebno svobodo, se je že poizkusilo. Še vedno je pri Okrajnem sodišču v Novem mestu v teku postopek zaradi podaljšanja udeleženčevega zdravljenja v nadzorovani obravnavi opr. št. Pr 1/2013. Ker je prišlo do udeleženčevega poslabšanja zdravstvenega stanja, na kar je opozorila koordinatorka nadzorovane obravnave, so nujne omejitve, ki jih predstavlja zdravljenje brez privolitve pod posebnim nadzorom. Ker je sprejemna psihiatrična bolnišnica v Ljubljani, je za odločanje na prvi stopnji pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani (60. člen ZDZdr).

8. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi tretje točke 365. čl. ZPP v zvezi s prvim odstavkom 30. čl. ZDZdr in 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku pritožba zavrnjena.

Datum zadnje spremembe:

07.08.2014

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 2532/2018
• VSL Sklep II Cp 200/2019
• VSK sklep Cpg 69/2010