VSL sklep I Cpg 1306/2012

Jedro

Podjemna pogodba se šteje kot obligacija rezultata, mandatar pa se z mandatno pogodbo zaveže le, da si bo končni interes prizadeval uresničiti. Klavzula „na ključ“ ima zato v tem kontekstu precej pomembno težo, saj nedvoumno kaže, da se je v obravnavanem poslu tožeča stranka zavezala doseči končen rezultat, to je izvedbo vseh storitev.

Možnosti, da pogodbena stranka naknadno prekliče že dano soglasje k pogodbi, t.j. da jo razveljavi, so omejene in pridržane le za najhujše hibe v sklenitveni fazi pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 78307/2009 z dne 10. 6. 2009 v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. izreka). Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 825,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. Izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v izreku citirani sklepa o izvršbi v celoti vzdrži v veljavi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pogodbo, ki sta jo pravdni stranki sklenili v marcu 2009 in katere vsebina je razvidna iz e-mail sporočila z dne 10. 3. 2009 (A2, v nadaljevanju Pogodba), materialnopravno opredelilo kot pogodbo o naročilu (mandat), s katero se je tožeča stranka kot prevzemnica naročila zavezala toženi stranki kot naročitelju, da bo zanjo opravila določene posle (776. člen OZ). Dopustilo je sicer možnost, da bi z ozirom na zavezo tožnice, da bo storitve izvedla „na ključ“, lahko šlo tudi za podjemno pogodbo (619. čl. OZ). Pritožbeno sodišče meni, da ima med strankama sklenjeni posel bistveno več značilnosti podjemne kot mandatne pogodbe. Odločilno merilo za razlikovanje med obema vrstama pogodb je, kot to sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, v načinu uresničitve končnega interesa naročnika storitve, zaradi katerega je sklenil pogodbo. Podjemna pogodba se tako šteje kot obligacija rezultata, mandatar pa se z mandatno pogodbo zaveže le, da si bo končni interes prizadeval uresničiti, zaradi tega gre pri tej pogodbi za obligacijo prizadevanja. Klavzula „na ključ“ ima zato v tem kontekstu precej pomembno težo, saj nedvoumno kaže, da se je v obravnavanem poslu tožeča stranka zavezala doseči končen rezultat, to je izvedbo vseh storitev. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je tudi sama vsebina pogodbene obveznosti tožeče stranke primerna za obligacijo rezultata. Mandatne pogodbe se praviloma sklepajo za izvrševanje take vrste storitev ali poslov, katerih končni izid je podvržen bolj ali manj nepredvidljivim okoliščinam, ki jih mandatar težko (ali pa sploh ne) obvladuje, ker niso v njegovi sferi, in bi zato z obligacijo rezultata prevzel preveliko in tudi plačilu nesorazmerno tveganje (tako bi se npr. odvetnik, ki je mandatar, težko zavezal, da bo zmagal v pravdi, ki jo vodi za svojo stranko). Predmet obveznosti v obravnavani Pogodbi pa ni takšne narave, da bi lahko nanj občutneje vplivali dogodki izven sfere pravdnih strank. Pritožbeno sodišče si pravzaprav ne predstavlja hipotetične situacije, v kateri bi tožeča stranka lahko utemeljeno zahtevala dogovorjeno plačilo po Pogodbi (če bi se ta izpolnila) zgolj na podlagi lastnega prizadevanja, ne da bi naročene storitve v resnici opravila.

5. Tudi tožeča stranke s tožbenim zahtevkom ne zasleduje plačila za opravljene storitve, ki bi jih sama dojemala kot obligacijo prizadevanja, pač pa terja delno plačilo za storitve, ki jih je opravila do takrat, ko je tožena stranka po trditvah tožeče stranke samovoljno in brez utemeljenih razlogov odstopila od pogodbe. Do teh trditev tožeče stranke se sodišče prve stopnje ni opredelilo, pač pa je pogodbeno razmerje med pravdnima strankama obravnavalo tako, kot da bi tožeča stranka Pogodbo v celoti izpolnila. Ker je nesporno ni, vprašanje obligacije rezultata ali obligacije prizadevanja v tej zadevi niti ni posebej pomembno. Zahtevek tožeče stranke temelji na pravni podlagi 648. člena OZ oziroma 782. člena OZ, saj ima izvajalec ne glede na pravno naravo pogodbe v primeru (nezakrivljenega) odstopa naročnika pravico do sorazmernega dela dogovorjenega plačila oziroma sorazmernega plačila za njegov trud.

6. V tem kontekstu je bilo pravilno ravnanje sodišča prve stopnje, ki je ugotavljalo, ali si je tožeča stranka v zadostni meri prizadevala izpolniti pogodbo. Tudi podjemnik mora delovati skrbno, po pravilih stroke, in si prizadevati za izpolnitev „končnega interesa“ naročitelja. Odločilno sporno dejstvo v tem sporu je, ali je tožena stranka utemeljeno odstopila od Pogodbe, zato je razloge prvostopnega sodišča mogoče preizkusiti v navedeni smeri. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek o nepravilnem in neprofesionalnem ravnanju tožeče stranke, neprepričljivi, delno tudi nerazumljivi, predvsem pa jih ne podpirajo v postopku izvedeni dokazi.

7. Pomembno je opozoriti, da je sodišče prve stopnje ugotovilo pomanjkanje profesionalne skrbnosti tožeče stranke že v sklenitveni fazi Pogodbe in da se tudi večina tozadevnih očitkov tožene stranke nanaša na to fazo. Tožena stranka naj bi po lastnih trditvah šele po tem, ko jo je na to opozorila davčna svetovalka B. M., ugotovila, da je bila s strani tožeče stranke predlagana (in s strani tožene stranke sprejeta) izvedba reorganizacije nestrokovna, pomanjkljiva in neuporabna v praksi. Pravni in dejanski položaj stranke, ki odstopi od pogodbe zato, ker izvajalec posel slabo oz. neskrbno izvršuje, je bistveno enostavnejši kot položaj stranke, ki po sklenitvi pogodbe ugotovi, da ji ta ne ustreza. Pravo v načelu teži k vzdrževanju pogodb v veljavi (pacta sunt servanda), dolžno pa je tudi obvarovati položaj stranke v pogodbenem razmerju pred nepredvidljivimi ali nepremišljenimi odločitvami nasprotne stranke. Možnosti, da pogodbena stranka naknadno prekliče že dano soglasje k pogodbi, t.j. da jo razveljavi, so torej omejene in pridržane le za najhujše hibe v sklenitveni fazi pogodbe. Navedbe tožene stranke bi se dalo smiselno razumeti kot uveljavljanje bistvene zmote ali celo prevare (46. in 49. člen OZ), česar sodišče prve stopnje ni razjasnjevalo. Najmanj, s čimer bi se moralo ukvarjati ob takšni trditveni podlagi tožene stranke, je presoja njene lastne skrbnosti ob sklenitvi pogodbe. Ugotavljati bi moralo, zakaj ni tožena stranka že v fazi pogajanj oz. sprejema ponudbe tožeče stranke mogla ugotoviti, da so predlagane rešitve nestrokovne in v praksi neuporabne.

8. Nenazadnje pa pritožbeno sodišče iz razlogov sodbe tudi ne more izluščiti, zakaj je ocenilo rešitve, ki jih je tožeča stranka ponudila z navedeno Pogodbo, kot neprimerne, nestrokovne in neskladne z interesi tožene stranke. Neutemeljen je očitek sodišča tožeči stranki, da ni plačala predujma za izvedenca davčno-finančne stroke, ki bi ugotovil, „ali so izdelki, ki jih je tožnica pripravila za toženko, v skladu s tistim interesom toženke kot naročitelja, zaradi katerega je toženka sklenila s tožnico predmetno pogodbo o naročilu“. Brez pomoči izvedenca je že na prvi pogled mogoče ugotoviti, da izdelki tožeče stranke (A12-A18) povsem ustrezajo pogodbenemu dogovoru; tožeča stranka je pripravila osnutke oz. predloge tistih listin, ki so potrebni za njeno izpolnitev tako, kot se Pogodba glasi. Ugotavljanje interesa, zaradi katerega je tožena stranka sklenila Pogodbo, pa je že po naravi stvari v izključnem trditvenem in dokaznem bremenu tožene in ne tožeče stranke.

9. Pritožba nadalje utemeljeno opozarja, da se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju interesa tožene stranke, ki naj bi ga Pogodba ne zasledovala, enostransko in nekritično oprlo na izpovedbo priče B. M. Očitek tožeči stranki, da je kršila svojo pojasnilno obveznost, ker tožene stranke ni opremila z vsemi informacijami, ki bi toženki omogočal sprejem ustrezne poslovne odločitve za reorganizacijo, je tako pavšalen, da nanj niti ni mogoče odgovoriti. Trditvena podlaga tožene stranke v smeri, kakšne cilje je želela doseči z navedeno Pogodbo, je nedefinirana. Stališče, da bi morala tožeča stranka toženi ponuditi v sprejem tri variantne predloge, je neobrazloženo in zato nepreizkusljivo. Ne obstaja nikakršna profesionalna dolžnost osebe, ki nudi davčno in organizacijsko svetovanje, da svojim strankam ponudi “vsaj tri“ variantne predloge. Obstaja le zaveza, da stranki ponudi zanjo najboljšo oz. njenim potrebam najustreznejšo rešitev. Da bi tožena stranka uspela z ugovorom, da je tožeča stranka kršila svoje obveznosti s tem, ko ji ni predstavila „vsaj treh“ variantnih predlogov, bi morala najprej konkretizirano predstaviti vsebino „vsaj treh“ variantnih predlogov in njihove učinke (predvsem davčne) na položaj tožene stranke na način, ki bi omogočal njihovo primerjalno ovrednotenje, natančno navesti, v čem in zaradi česa je bila s strani tožeče stranke predlagana rešitev slabša od drugih, in vse navedeno še dokazati. Večina tega, kar je tožena stranka v tej smeri ponudila, je prazno besedičenje, skupek brez vsakega sistema in smisla tja v en dan navrženih dejstev, ki o bistvu tega spora (kaj konkretno je tožeča stranka storila narobe in zakaj je ponujena varianta slabša od drugih) ne povedo nič in ki jih v tej smeri ni mogoče preizkusiti. Trditve o nekakšnem zapiranju medsebojnih terjatev in obveznosti v višini 3 mio SIT, kar naj bi bil namen Pogodbe, o nezmožnosti izplačila dividend A., d. o. o., s strani S., d. o. o., so pritožbenemu sodišču v celoti nerazumljive.

10. V zvezi z zaključkom prvostopnega sodišča, ki je sledilo trditvam tožene stranke, da bi bila zamenjava poslovnih deležev smiselna le, če bi direktor (tožene stranke) hotel obdržati S., d. o. o., za kar nima posebnega interesa, pritožbeno sodišče pripominja, da je imela tožena stranka vse možnosti, da na to okoliščino (da direktor tožene stranke nima interesa obdržati S.. d. o. o.) pravočasno opozori ob prejemu ponudbe, v kateri je tožeča stranka zelo jasno predstavila lastniško strukturo po opravljeni transakciji, da bo FE (F. E.) 100 % lastnik S., S. pa 100 % lastnik A. Zato bi morala tožena stranka v prvi vrsti pojasniti, kdaj je tožečo stranko o tej svoji nameri obvestila in predvsem, zakaj je na takšno ponudbo pristala.

11. Protispisen je nadalje zaključek prvostopnega sodišče, da izvedba oddelitve z ustanovitvijo nove družbe ni prišla v poštev, ker ne nudi takšne zaščite nepremičnin, kot jo obljublja predlog tožeče stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja ravno nasprotno; predlog tožeče stranke nudi natanko takšno zaščito, kot jo obljublja (da upniki ne bodo mogli poseči na nepremičnine, če so terjatve nastale po oddelitvi). Če pa tožena stranka tožeči stranki očita, da je ni izrecno opozorila, da se bodo na novo družbo prenesle s hipotekami obremenjene nepremičnine, je takšen očitek po mnenju pritožbenega sodišča skrajno neresen. Tožena stranka se je bila dolžna o pravnih učinkih hipotek poučiti v času in ob priliki, ko je svoje nepremičnine z njimi obremenjevala. Od trenutka, ko je hipoteka vpisana, pa se predpostavlja, da je hipotekarni dolžnik z njenimi učinki polno seznanjen.

12. Prav ima tudi pritožba, ki prvostopnemu sodišču glede zaključka, da tožeča stranka ni podala zadovoljivega odgovora, zakaj njeni izdelki niso izpopolnjeni, očita, da se niti o trditvah tožeče stranke, da je tožena stranka prekinila pogodbo brez utemeljenih razlogov, niti o izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki je izpovedal tudi o tem, zakaj listine niso izpolnjene, ni izjavilo in jih je v celoti prezrlo. Vsekakor tožeča stranka v tem postopku ni niti trdila, da je pogodbene obveznosti v celoti izpolnila.

13. Ker iz razlogov sodbe ne izhaja, v čem naj bi bilo ravnanje tožeče stranke pri izvedbi poslov, ki so bili predmet navedene pogodbe, neprofesionalno, nepravilno in kakšne konkretno so bile kršitve pogodbenih obveznosti tožeče stranke, oziroma njene pojasnilne dolžnosti, je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ob upoštevanju gornjih napotkov in stališč ponovno oceni utemeljenost razlogov, zaradi katerih je tožena stranka od pogodbe odstopila. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja še na kršitev iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje direktorja tožene stranke kljub temu, da na narok 7. 12. 2011 ni pristopil in ni opravičil svojega izostanka, znova povabilo na narok dne 23. 1. 2012 z vabilom, da bo na tem naroku zaslišan kot stranka, mu te možnosti, potem, ko je na narok dne 23.1.2012 pristopil, ne bi smelo več odvzeti.

Datum zadnje spremembe:

02.07.2014

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cp 827/2022
• VSL sodba I Cpg 632/2010
• Sodba II Ips 112/2011