VSL sklep I Cpg 1024/2012

Jedro

Glede na ugovorne navedbe dolžnika o ničnosti javne dražbe, menice in indosomentov, je očitno, da sodišče v izvršilnem postopku zatrjevanih dejstev v zvezi z ničnostjo in poneverbo menic pred izdajo sklepa o izvršbi ni presojalo, zato je tako presojo potrebno opraviti v postopku zavarovanja s predhodno odredbo.

Zatrjevano nedopustno ravnanje upnika, utemeljeno na indicih, ki jih navaja dolžnik, z večjo stopnjo verjetnosti kaže na to, da je menica, na podlagi katere upnik zahteva izdajo predhodne odredbe, falsificirana, kot da ni.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se:

- sklep sodišča prve stopnje Zg 55/2012 z dne 2. julija 2012 spremeni tako, da se ugovoru dolžnika z dne 1. 6. 2012 zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Zg 55/2012 z dne 21. 5. 2012 ugodi ter se sklep o zavarovanju s predhodno odredbo razveljavi in predlog za zavarovanje s predhodno odredbo z dne 4. 4. 2012 zavrne ter se razveljavijo vsa opravljena izvršilna dejanja;

- sklep sodišča prve stopnje Zg 55/2012 dne 21. maja 2012 v III. točki izreka spremeni tako, da je upnik dolžan v osmih dneh od vročitve tega sklepa povrniti dolžniku stroške postopka zavarovanja v višini 14.101,00 EUR v roku osmih dni od vročitve sklepa, v primeru zamude pa še z zakonom določene zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Upnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

III. Upnik je dolžan v roku osem dni od vročitve tega sklepa dolžniku povrniti stroške pritožnega postopka v znesku 8.506,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika z dne 1. 6. 2012 zoper sklep Zg 55/2012 z dne 21. 5. 2012 Okrožnega sodišča v Ljubljani delno ugodilo tako, da se v 1. točki izreka citiranega sklepa črtajo številke x (ID x). V preostalem delu je ugovor dolžnika zavrnilo kot neutemeljen.

2. Zoper odločitev o zavrnitvi ugovora se je pravočasno pritožil dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju ( v nadaljevanju ZIZ). Višjemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru dolžnika v celoti ugodi in sklep o zavarovanju v celoti razveljavi ter predlog upnika za zavarovanje s predhodno odredbo zavrne. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal, da višje sodišče pritožbo dolžnika zavrne, dolžniku pa naloži v povračilo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Upnik je predlagal izdajo predhodne odredbe v zavarovanje denarne terjatve iz naslova menice na podlagi 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je predlagano predhodno odredbo izdalo. Dolžnik je izdani predhodni odredbi ugovarjal in zatrjeval, da je treba zakonsko domnevo o obstoju nevarnosti v smislu 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ presojati širše, v primeru, da dolžnik z verjetnostjo izkaže, da menice, ki je podlaga izdani predhodni odredbi, ni mogoče šteti kot verodostojne listine po 23. členu ZIZ, ki bi imela menično pravne učinke za dolžnika. Sodišče prve stopnje je dolžnikove navedbe v zvezi z zatrjevano zlorabo pravic na strani upnika ocenilo za neutemeljene in ugovor dolžnika v pretežnem delu zavrnilo. Delno je ugodilo ugovoru glede parcele št. x k.o. X, ker je menilo, da zavarovanje na tej nepremičnini ni potrebno, saj zavarovanje na objektu P zadostuje.

6. Dolžnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila o dokazovanju in s tem posledično kršilo načelo kontradiktornosti, načelo prepovedi zlorabe pravic in zmotno uporabilo določbe ZIZ. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati institut prepovedi zlorabe pravic in v postopku izdaje predhodne odredbe obravnavati ugovor dolžnika glede nedopustnega ravnanja upnika pri pridobivanju pravic iz menice. Zaradi zlorabe pravic se upnik v obravnavanem postopku ne more uspešno sklicevati na domnevno bazo iz druge alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ. Dolžnik vztraja pri podanem ugovoru litispendence, ker upnik v pravdnem postopku med istima strankama, ki se vodi pod opr. št. III Pg 397/2011, zahteva plačilo iste terjatve po kreditni pogodbi št. 300/90 kot v obravnavanem postopku.

7. Dolžnik v pritožbi ponovno poudarja, da je družba M. menice pridobila na podlagi nične in prirejene javne dražbe od J. d.d. v stečaju. Graja neupoštevanje odločbe Višjega sodišča v Beogradu z dne 19. 7. 2010 opr. št. Poi-Po Br. 35/2010, iz katere je razvidno, da je D. Š. denar, pridobljen s kaznivimi dejanji, opral s pomočjo družbe M. in neupoštevanje dejstva, da se je kriminalna združba želela izogniti odvzemu premoženja s prenosom terjatev skupaj z bianco menicami z družbe M. na družbo T. in nato na upnika. Dolžnik vztraja pri stališču, da so prenosi predmetne menice nični, saj so tako indosamenti kot listine, ki so podlaga za prenos nični, ponarejeni in očitno fiktivni ter antidatirani. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedbe, da je družba M. dne 4.6.2010 potem, ko je bila menica prenesena na upnika, v sodnem postopku v Beogradu podala zahtevo za priznanje statusa intervenienta. Izpodbijani sklep pa zaradi preozke materialnopravne interpretacije sodišča prve stopnje, ki se do indicev, ki jih je zatrjeval dolžnik ni opredelilo češ, da je menica abstraktni vrednostni papir, ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Dolžnik zatrjuje, da nična menica, v kateri je kot remitent navedena družba T. in niti ne upnik sam, iz česar je na prvi pogled očitno, da upnik ni upravičen zahtevati plačila po predmetni menici, ne more predstavljati veljavne verodostojne listine v smislu drugega odstavka 23. člena ZIZ. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati predhodne odredbe zgolj na podlagi izpolnitve formalnih predpostavk, ki jih določa ZIZ, ampak bi moralo širše presojati pravice dolžnika. Ker upnik ni z ničemer izkazal za verjetno, da obstoji nevarnost, da bo njegova terjatev onemogočena ali precej otežena, dolžniku pa je s sporno odredbo poseženo v njegovo pravico do enakega varstva pravic, je odločba nepravilna.

8. Pravilne so pritožbene navedbe, da je tudi v postopku izdaje predhodne odredbe po prvem odstavku 257. člena ZIZ v zvezi s 1. točko prvega odstavka 258. člena ZIZ dopustno izpodbijati domnevo nevarnosti z ugovori v zvezi z materialno pravno presojo ali predložena listina oziroma menica izpolnjuje pogoje za verodostojno listino, to je, ali je listina menica oziroma ali iz nje izhajajo menične zaveze dolžnika. Taki ugovori so dopustni v primeru, da sodišče njihove utemeljenosti v izvršlnem postopku zaradi njihove narave pred izdajo sklepa o izvršbi ni moglo presoditi. V nasprotnem primeru bi prišlo do posega v premoženjska upravičenja dolžnika, ki jih prinaša zavarovanje s predhodno odredbo. Dolžniku bi bila brez presoje takih ugovornih navedb odvzeta pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).

9. Držijo pritožbene navedbe, da ob verjetnem izkazu pritožnikovih navedb o neobstoju menice posledično ni podana nevarnost po 1. točki prvega odstavka 258. člena ZIZ. Glede na ugovorne navedbe dolžnika o ničnosti javne dražbe, menice in indosomentov, je očitno, da sodišče v izvršilnem postopku zatrjevanih dejstev v zvezi z ničnostjo in poneverbo menic pred izdajo sklepa o izvršbi ni presojalo, zato je tako presojo potrebno opraviti v postopku zavarovanja s predhodno odredbo. Če bi se navedene dolžnikove trditve izkazale za verjetne, potem take listine ni mogoče šteti kot verodostojne listine po 23. členu ZIZ.

10. Upnik v zvezi z zgoraj navedenimi konkretnimi dolžnikovimi trditvami o ničnosti javne dražbe, antidatiranosti in ničnosti prenosov in indosamentov ni pojasnil konkretnih okoliščin, temveč se je skliceval zgolj na strokovne članke, določbe zakona in dolžnikov sklep o poravnavi dolga do J. iz leta 2006, kar naj bi pomenilo, da dolžnik priznava obstoj dolga iz spornega posla. Ker upnik ni odgovoril na konkretne navedbe dolžnika, ki se tičejo nedopustnega ravnanja upnika in njegovih predhodnikov v zvezi s sporno menico, se na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP šteje, da so dolžnikove trditve o ničnosti javne dražbe in o tem, da sta bila prenosa menice z indosamentom z dne 29. 3. 2010 in 10. 5. 2010 opravljena fiktivno, zato, da bi se dotedanja imetnica menic družba M. z antidatiranim prenosom izognila začasnemu odvzemu premoženja v Republiki Srbiji, za priznana dejstva. Zatrjevano nedopustno ravnanje upnika, utemeljeno na indicih, ki jih navaja dolžnik, po oceni pritožbenega sodišča z večjo stopnjo verjetnosti kaže na to, da je menica, na podlagi katere upnik zahteva izdajo predhodne odredbe, falsificirana, kot da ni. Upoštevaje načelo prepovedi zlorabe pravic se upnik, glede na navedene verjetno izkazane trditve, ki posredno kažejo na resničnost dolžnikovih trditev o tem, da menica, na podlagi katere temelji predhodna odredba, ne izpolnjuje pogojev za verodostojno listino iz 23. člena ZIZ, v tem postopku ne more uspešno sklicevati na domnevno bazo iz druge alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ.

11. Po presoji pritožbenega sodišča je dolžniku uspelo izpodbiti domnevo iz 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ, zato je pritožbi dolžnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se ugovoru dolžnika zoper sklep o izdani predhodni odredbi ugodi ter predlog za izdajo predhodne odredbe zavrne (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Ker upnik s predlogom za zavarovanje s predhodno odredbo ni uspel, je dolžan dolžniku v osmih dneh povrniti njegove stroške, ki jih je višje sodišče odmerjeno na podlagi specificiranega stroškovnika in Zakona o odvetniški tarifi ter Zakona o sodnih taksah. Kot potrebne stroške je višje sodišče dolžniku priznalo nagrado za odgovor na predlog za izdajo predhodne odredbe v višini 7.065,00 EUR, nagrado za ugovor zoper sklep o izdani predhodni odredbi (tar. št. 3461) v višini 4.672,50 EUR, 20% DDV in sodno takso za ugovor zoper sklep o izdaji predhodne odredbe v višini šestnajst ur, kar skupaj znaša 14.101,00 EUR. Pritožbeno sodišče je dolžniku priznalo še pritožbene stroške v znesku 7.005,00 EUR ter 20% DDV in takso za pritožbo 100 EUR (tar. št. 3468), kar skupaj znaša 8.506,00 EUR. Upnik pa sam nosi stroške odgovora na pritožbo. V skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ mora pritožbeno sodišče v primeru, ko spremeni odločbo zoper katero je vloženo pravno sredstvo odločiti o stroških tega postopka.

Datum zadnje spremembe:

02.07.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1064/2012
• VSM sodba I Cpg 484/2016
• VSL sklep III Ip 3096/2012