VSL sklep I Cpg 1222/2013

Jedro

Tožnica ni upravičena do odškodnine brez upoštevanja koristi, ki jo predstavljajo (še neprodana) plovila. Okoliščine, ki so podlaga za zmanjšanje odškodnine po tretjem oziroma četrtem odstavku 243. člena OZ pa mora zatrjevati in dokazovati pogodbena stranka, ki sicer (po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti) odškodninsko odgovarja (odgovorna oseba, proti kateri druga pogodbena stranka uveljavlja odškodninski zahtevek).

Toženca sta že v ugovoru tožnici odrekala priznanje odškodnine brez upoštevanja koristi od prevzetih plovil, oziroma ji očitala, da je opustila ukrepe, ki bi lahko zmanjšali škodo. Zmotno je zato pritožničino stališče, da je treba njene trditve, ki jih je ponudila v pripravljalnih vlogah po že vloženem ugovoru, na katere toženca nista odgovorila, šteti za priznane.

Izrek

I

. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prva alinea II. točke in III. točka izreka) razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se postopek delno ustavi (za znesek 1.845,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi). S sodbo pa je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 175258/2011 z dne 6. 12. 2011 ostane v veljavi za znesek 171.328,15 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in za izvršilne stroške v znesku 106,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe), da se zavrne tožbeni zahtevek za znesek 1.563.652,47 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, 120,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, za zakonske zamudne obresti od zneska 16.829,86 EUR v času od 28. 9. 2010 do 13. 10. 2010 in za zakonske zamudne obresti od zneska 1.845,60 EUR za čas od 14. 6. 2010 do 28. 6. 2010 (II. točka izreka sodbe) ter da sta toženca solidarno dolžna plačati tožnici pravdne stroške v višini 2.654,15 EUR (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo in sicer prvo alinejo II. točke izreka (zavrnilna sodba za znesek 1.573.652,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2010 dalje) ter III. točko izreka (odločitev o stroških) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi za znesek 1.573.652,47 EUR, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. V bistvenem nasprotuje materialnopravnemu stališču sodbe, da tožnica ni izkazala višine odškodnine, ker ni upoštevala koristi v višini vrednosti vrnjenih plovil ali dobljene kupnine. Določbo tretjega odstavka 243. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) sodišče prve stopnje razume in uporablja na način, da mora oškodovanec (upnik) sam znižati zahtevano odškodnino za domnevno prejeto korist. Okoliščine, ki so podlaga za zmanjšanje odškodnine po tretjem oziroma četrtem odstavku 243. člena OZ mora zatrjevati in dokazati pogodbena stranka, ki sicer (po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti) odškodninsko odgovarja (odgovorna oseba, proti kateri druga pogodbena stranka uveljavlja odškodninski zahtevek). Tako je stališče (novejše) pravne teorije (1), pa tudi sodne prakse (2), zato je drugačno materialnopravno gledišče sodbe pravno zmotno. Ugovor znižanja zahtevane odškodnine za domnevno prejeto korist je ugovor materialnega prava, zato je dolžna tožena stranka (dolžnik – povzročitelj škode) domnevno prejeto korist upnika najprej konkretizirano zatrjevati – trditveno in dokazno, in dokazati njeno višino, sodišče pa jo potem, če je ustrezno dokazana, primerno upošteva. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje kršilo določbo 212. člena ZPP, ki določa, da mora stranka navesti dejstva in dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožena stranka ni substancirala višine koristi, za presojo prejete koristi na podlagi lastne zaznave pa sodišče nima podlage v zakonu. Vezano je na razpravno načelo in lahko odloča le v okviru navedb strank. Po prepričanju tožnice tožena stranka ni v zadostni meri substancirala svoje trditvene podlage, ni podala trditev o višini vrednosti vrnjenega plovila, predlagala je le izvedbo dokaza z izvedencem, ki naj bi to vrednost šele ugotovil. Tak predlog pa pomanjkljive oziroma posplošene trditvene podlage ne more nadomestiti. Na trditve tožnice, da ker plovil še ni prodala, niso nastopili pogoji za končni obračun ter znižanje za prejeto kupnino od prodanih predmetov leasinga, se toženca nista odzvala. Sodišče se ne bi smelo spuščati v presojo, ali je korist tožeče stranke v obliki vrednosti prevzetih plovil podana ali ne, saj je šlo za neprerekane trditve, ki se na podlagi tretjega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznane. Ker sodišče navedene določbe ni upoštevalo, je bistveno kršilo določbe postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka korektno navedla višino škode, ni pa navedla višine koristi. Višina škode je bila torej izkazana, nasprotna stranka ji ni nasprotovala, zato bi moralo sodišče škodo v višini 1.573.652,47 EUR šteti za priznano. Tudi trditvi tožeče stranke, da je bila pogodbena odškodnina dogovorjena le za primer prodaje tretjim osebam in v primeru prodaje plovil, tožena stranka ni nasprotovala in gre za priznana dejstva. Ker gre za ustaljeno sodno prakso, ki je sodišču gotovo znana, bi morali biti razlogi za odstop od jasnih določb zakona in sodne prakse pojasnjeni. Sodbe ni mogoče preizkusiti in je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodna odločba, ki ne temelji na določilih zakona, ki so jasna in razumljiva, ter vsebuje odstopanja od ustaljene sodne prakse, ki niso pojasnjena, je v očitnim nasprotju z zakonom, arbitrarna ter samovoljna. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni imelo pravne (zakonske) podlage za prenos trditvenega in dokaznega bremena glede obstoja in višine koristi iz tretjega odstavka 243. člena OZ iz tožene stranke na tožečo stranko. Takšna ravnanja, do katerih je prišlo predvsem zaradi pasivnosti tožencev, predstavljajo kršitev ustavne pravice tožeče stranke do enakega sodnega varstva. Zmotno in nepopolno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj sodišče ni upoštevalo priznanih dejstev. Po izvedenem dokaznem postopku sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi obstajala korist tožeče stranke, zato tožnica ni mogla (toženca nista navajala konkretizirane višine koristi) niti ni imela potrebe ugovarjati ali se opredeljevati do konkretne višine. Sodišče prve stopnje izpostavlja cenitve, ki jih tožeča stranka ni bila dolžna predložiti, ker dokazovanje koristi ni bila njena dolžnost, sicer pa gre za zasebne listine, ki nimajo narave dokaza. Zaradi nepravilne odločitve o glavni stvari pa je nepravilna tudi stroškovna odločitev, saj ji v primeru uspeha s pritožbo pripadajo vsi priglašeni stroški.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V pritožbenem postopku je sporna le še višina odškodnine, ki se kaže v pozitivnem pogodbenem interesu tožnice, ki ustreza tistemu premoženju, ki bi ji pripadlo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Zoper odločitev se je namreč pritožila le tožnica, ki sodbo izpodbija le v prvi alineji II. točke, to je v delu, s katerim je zavrnjen tožbeni zahtevek tožnice za znesek 1.573.652,47 EUR.

6. Sodba zavzame stališče (18. točka obrazložitve), da je zahtevek tožeče stranke, ki se nanaša na plačilo preostalih neplačanih obrokov po vrnitvi plovil, neutemeljen, ker ni izkazala višine odškodnine ob upoštevanju koristi v višini vrednosti vrnjenih plovil ali dobljene kupnine. Opre se na določbo tretjega odstavka 243. člena OZ, po kateri je pri ugotavljanju višine odškodnine treba poleg škode upoštevati tudi korist na strani leasingodajalca.

7. Pritožnica nasprotuje zavzetemu stališču, ki je po njenem prepričanju materialnopravno zmotno, in sodišču prve stopnje očita, da je kršilo postopkovna pravila.

8. V zvezi z v pritožbi še spornim delom odškodnine je tožnica v trditveni podlagi tožbe zatrjevala, da škodo predstavljajo denarni zneski, ki bi tožnici pripadli, če bi bile pogodbe o leasingu pravilno izpolnjene. Pogodbi nezvesti stranki (toženca) morata povrniti škodo, ki obsega izgubljeni dobiček, to je leasing obroke in znesek plačila odkupa plovil, ki jih je tožeča stranka ob sklenitvi pogodbe utemeljeno pričakovala. Ker plovila, ki so bila predmet leasinga, niso prodana in so še zmeraj v lasti in posesti tožeče stranke, ni podlage za pogodbeno dogovorjeno odškodnino. Slednja je bila dogovorjena le za primer, če se plovilo, ki je bilo predmet leasinga, po odstopu od pogodbe proda tretjim osebam na trgu. Pravno podlago za prisojo odškodnine predstavljajo zato zakonska določila o poslovni odškodninski odgovornosti, 243. člen OZ, ki določa, kdaj je upnik upravičen uveljavljati pravico do povračila običajne škode in izgubljenega dobička.

9. Dejanske ugotovitve, pomembne za odločitev o še spornem odškodninskem delu tožbenega zahtevka, so:

- da sta pravdni stranki sklenili pogodbe o finančnem leasingu št. 21279/09 z dne 27. 7. 2009 za plovilo Queens Jacht 45/02, št. 20688/09 z dne 30. 3. 2009 za plovila Aicon 56/123 št. 20354/09 z dne 30. 3. 2009 za plovilo Atlantis 55, drugi toženec pa je kot pristopnik k dolgu in solidarni dolžnik k pogodbam pristopil,

- da je prišlo do predčasne prekinitve leasing pogodb za vsa tri plovila, ker je tožnica (zaradi neplačevanja leasing obrokov) 28. 9. 2010 od pogodb odstopila,

- da tožnica kot škodo vtožuje preostale nezapadle obroke po leasing pogodbah, znižane za diskontirane obresti,

- da je tožnica dobila vrnjena vsa tri plovila 14. 10. 2010,

- da tožnica (po lastni navedbi) plovil še ni prodala,

- da tožnica ni predložila cenitev plovil, ki jih je dala izdelati zaradi nameravane prodaje plovil.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodbe, da tožnica ni upravičena do odškodnine brez upoštevanja koristi, ki jo predstavljajo (še neprodana) plovila, pritrjuje pa pritožbi, da je zmotno stališče sodbe, da je dokazno breme za zmanjšanje škode (vrednost vrnjenih plovil) na strani tožnice. Zaradi predčasnega prenehanja pogodbe tožnica ne sme biti v boljšem položaju od tistega, v katerem bi bila, če ne bi prišlo do odstopa pogodbe.

11. Po določbi prvega odstavka 243. člena OZ ima upnik pravico do povračila običajne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. Če je pri kršitvi obveznosti nastala za upnika poleg škode tudi kakšna korist, jo je treba pri odmeri odškodnine primerno upoštevati (tretji odstavek 243. člena OZ). Stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine (četrti odstavek 243. člena OZ).

12. Dejstvo, da tožnica plovil, ki jih ima v posesti od 14. 10. 2010, kot navaja sama še ni prodala, ne pomeni, da je upravičena do odškodnine, brez upoštevanja koristi v višini vrednosti teh plovil oziroma da ni bila dolžna poskrbeti za zmanjšanja škode, kot sta toženca uveljavljala že v ugovoru (3). Toženca sta že v ugovoru 3. 1. 2012 izrecno izpostavljala, da je treba ugotoviti ustrezno vrednost plovil na dan prevzema in v dokaz predlagala cenilca plovil, ki ga sodišče ni izvedlo (4). Navajala sta tudi, da je „prvi dolžnik na oglede pripeljal več kupcev, ki so ponujali realno vrednost plovil v letu 2010, vendar do pogajanja o cenah in sklepanja prodajnih pogodb ni prišlo zaradi pasivnosti in nezainteresiranosti upnika prodati plovila. Žal tudi obračuna vrednosti vrnjenih predmetov – plovil niso naredili. Glede na dolgotrajno poslovno sodelovanje je B. pričakoval, da bo upnik izkoristil tudi z njegove strani ponujene možnosti za prodajo plovil in tako odpravil morebitni dolg. „Toženca sta se smiselno sklicevala na četrti odstavek 243. člena OZ, ki ga sodba, zaradi materialnopravno zmotnega stališča, da je dokazno breme o višini vrednosti vrnjenih plovil na strani tožnice, ni obravnavalo.

13. Okoliščine, ki so podlaga za zmanjšanje odškodnine po tretjem oziroma četrtem odstavku 243. člena OZ mora zatrjevati in dokazovati pogodbena stranka, ki sicer (po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti) odškodninsko odgovarja (odgovorna oseba, proti kateri druga pogodbena stranka uveljavlja odškodninski zahtevek). Tako je stališče tako teorije kot sodne prakse, na katero se sklicuje pritožba.

14. Tožnica se je v odgovoru na ugovor (pripravljalna vloga 6. 5. 2013) do ugovornih trditev opredelila s trditvijo, da plovila še niso prodana in da ni podlage za izračun pogodbeno dogovorjene odškodnine. Zmotno je pritožničino stališče, da je treba njene trditve (5), ki jih je ponudila v pripravljalnih vlogah po že vloženem ugovoru, na katere toženca nista odgovorila, na podlagi tretjega odstavka (pravilno drugega odstavka 214. člena ZPP) šteti za priznane. Tožnica spregleda, da je v drugem odstavku 214. člena ZPP poleg zapisa: „da se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana“, še navedeno: „razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke“. V konkretnem primeru sta toženca že v ugovoru tožeči stranki odrekala priznanje odškodnine brez upoštevanja koristi od prevzetih plovil oziroma ji očitala, da je opustila ukrepe, ki bi lahko zmanjšali škodo.

15. Zaradi materialnopravno zmotne ocene sodbe, da je dokazno breme na strani tožnice in ne tožencev, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Neutemeljen je očitek pritožbe o zagrešenih absolutnih bistvenih kršitvah določb postopka, saj nepravilna odločitev ni posledica kršitev postopka, temveč nepravilne uporabe materialnega prava.

16. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo, sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ne more samo dopolnjevati postopka. Manjka obsežen sklop odločilnih dejstev in bi stranki prikrajšalo pri uveljavljanju njune ustavne pravice do pritožbe. Posebni napotki sodišču prve stopnje niso potrebni, bo pa moralo sodišče trditve tožencev obravnavati tudi v smislu četrtega odstavka 243. člena OZ. Po ustrezno dopolnjenem postopku pa bo, ob pravilnem upoštevanju dokaznega bremena, o še spornem delu tožbenega zahtevka moralo odločiti.

17. Posledično, zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ter pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Obligacijsko pravo – splošni del, dr. Plavšak, dr. Juhart, dr. Vrenčur, GV Založba 2009, zmanjšanje odškodnine, stran 867.

(2) Sodba II Ips 495/2004 z dne 15. 6. 2005

(3) Predmetni postopek se je namreč začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine in se je po ugovoru tožencev nadaljeval v gospodarskem sporu.

(4) Sodišče prve stopnje, ki je „ostale predlagane in neizvedene dokaze zavrnilo z utemeljitvijo, da je z izvedenimi dokazi dejansko stanje dovolj razjasnjeno“, je očitno ta dokaz zavrnilo.

(5) Tožeča stranka je zatrjevala, da ker plovil še ni prodala, niso nastopili pogoji za končni obračun ter znižanje za prejeto kupnino od prodanih predmetov leasinga.

Datum zadnje spremembe:

02.07.2014

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cpg 25/2019
• VSL sodba III Cp 1062/2009
• VSM sodba I Cp 1425/2014