VSL sklep I Cpg 1382/2012

Jedro

Pogodba lahko preneha bodisi zaradi nemožnosti izpolnitve bodisi zaradi odstopa. Oboje se izključuje.

Tožena stranka se na spremenjene okoliščine, ki jih je povzročila sama, ne more sklicevati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo zneska 88.179,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.2009 do plačila. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.721,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe pravdni stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Predmet tožbenega zahtevka je odškodnina, ki jo tožeča stranka uveljavlja zaradi odstopa tožene stranke od pogodbe. Pravdni stranki sta dne 1.10.2005 sklenili pogodbo o poslovnem sodelovanju (v nadaljevanju: Pogodba), s katero se je tožeča stranka zavezala opravljati prevoze v cestnem prometu po naročilu tožene stranke s prevzemom blaga v skladišču tožene stranke oziroma na drugem dogovorjenem mestu (1. in 2. točka pogodbe o poslovnem sodelovanju – A2). Pogodba je bila sklenjena za nedoločen čas, v primeru odpovedi iz nekrivdnih razlogov je bil dogovorjen odpovedni rok 12 mesecev. Nesporno med strankama je, da je tožena stranka pogodbo odpovedala, najprej dne 15.2.2008 (A3) z elektronskim sporočilom in nato še z dopisom z dne 30.4.2008 (A7) in da po odstopu od pogodbe dne 15.2.2008 pri tožeči stranki ni naročila nobenega prevoza več.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi zaključka, da je obveznost tožene stranke prenehala zaradi nemožnosti izpolnitve (329. člen OZ), ki je nastopila zaradi selitve skladišča tožene stranke iz S. v L., v posledici pa je tožena stranka upravičeno odstopila od pogodbe.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da si zgoraj navedena zaključka prvostopnega sodišča nasprotujeta. Pogodba lahko preneha bodisi zaradi nemožnosti izpolnitve bodisi zaradi odstopa. Oboje se izključuje. Dodatno je sodišče prve stopnje prispevalo k nejasnosti dejanske in pravne kvalifikacije spornega razmerja s stališčem, da namena pogodbe ni bilo možno doseči zaradi novih okoliščin (selitve skladišča) in da zato pogodba ni več ustrezala pričakovanjem pogodbenih strank, kar bi kazalo na uporabo določil OZ o spremembi oziroma razvezi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (112. člen OZ). Ker so razlogi prvostopnega sodišča protispisni, nejasni in med seboj nasprotujoči, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe ni mogoče preizkusiti. Zaradi tega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje kot napotke upošteva stališča in pripombe, ki jih je pritožbeno sodišče zavzelo v nadaljevanju ob obravnavanju pritožbe tožeče stranke.

7. Temeljno načelo pogodbenega prava je, da pogodbe vežejo (pacta sunt servanda). To pomeni, da lahko prenehajo samo na ob v zakonu določenih pogojih, sicer pa jih je treba spoštovati in jih izpolniti tako, kot se glasijo. Med strankama je nesporno, da je tožena stranka pogodbo odpovedala brez upoštevanja 12- mesečnega odpovednega roka. Že zgolj ta okoliščina kaže na zmotnost zaključka prvostopnega sodišča, da je pogodba prenehala zaradi nezmožnosti izpolnitve. Navedena načina prenehanja pogodbe (nemožnost izpolnitve in odstop) nista samo pravno, pač pa tudi dejansko nezdružljiva. Gre za to, da tudi nepravniki oz. laiki ob nastopu dejanskih okoliščin, ki povzročijo nemožnost izpolnitve, intiutivno, po zdravi pameti vedo, da pogodbe ni treba odpovedati ali od nje odstopiti, ker je že sama od sebe prenehala (tako npr. bi komaj kdo odpovedal pogodbo o popravilu avtomobila, če je bil ta po sklenitvi pogodbe ukraden).

8. Pritrditi je pritožbi, da selitev skladišča tožene stranke iz S. v L., nikakor ne more predstavljati takšne okoliščine, zaradi katerih izpolnitev Pogodbe ne bi bila več mogoča. Bistvo oz. causa Pogodbe je v opravljanju prevoznih storitev za toženo stranko in ne v lokaciji njenega skladišča. Pritožba ima nadalje prav, da zaključek prvostopnega sodišča, da je bilo med pravdnima strankama izrecno dogovorjeno, da bo pritožnik blago prevzemal izključno v skladišču tožene stranke v S., presega razumevanje pogodbenih določil tako, kot so zapisana 1. členu Pogodbe. Prevzemanje blaga po dogovoru strank nikakor ni bilo omejeno samo na skladišče v S., kot je to zmotno zaključilo prvostopno sodišče. Lokacija skladišča ne predstavlja tako ključnega elementa v tej pogodbi, da bi zaradi njegove spremembe pogodba kar prenehala. Nenazadnje sta pogodbeni stranki v drugem stavku 5. točke Pogodbe celo izrecno predvideli, da se tako cenik in relacije v primeru novo nastalih razmer, po dogovoru lahko spremenijo.

9. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da selitev glavnega skladišča tožene stranke, na katerem se je do selitve izvrševal pretežni prevzem blaga, iz S. v L., ni bila nepomembna za razmerje med pogodbenima strankama. Nikakor ni pomenila nemožnosti izpolnitve, lahko pa bi predstavljala spremenjeno okoliščino v smislu prvega odstavka 112. člena OZ. Pogodbeni stranki sta glede na izhodišče opravljanja prevozov iz skladišča v S. določili tudi ceno za opravljanje storitev. Vendar pa bi se z ozirom na ugotovljene dejanske okoliščine primera na spremenjene okoliščine lahko sklicevala tožeča stranka, saj bi po naravi stvari naknadna sprememba lokacije prevzemnega mesta njej lahko bistveno otežila izpolnitev. Tožena stranka pa se na spremenjene okoliščine, ki jih je povzročila sama, ne more sklicevati.

10. Tudi ni razumljiv zaključek prvostopnega sodišča, da so navedbe tožeče stranke o eksluzivnosti pogodbe neupoštevne, ker naj bi pogodba veljala le za skladišče v S. Tožeča stranka je zatrjevala ekskluzivnost pogodbe na strani obeh pogodbenih strank. Vsebina ekskluzivnosti je bila v tem, da se je tožena stranka s pogodbo zavezala, da prevozov, ki so predmet pogodbe, ne bo naročala pri drugih prevoznikih, razen v izrednih primerih (drugi odstavek 3. točke pogodbe), tožeča pa, da prevozov za druge naročnike ne bo opravljala. Sicer pa tožeča stranka ne terja odškodnine zato, ker bi tožena stranka kršila dogovor iz drugega odstavka 3. točke Pogodbe, pač pa zato, ker je kršila njeno pravico do odpovednega roka.

11. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na bistvene pritožbene razloge. V ponovljenem postopku bo torej sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da Pogodba ni prenehala zaradi nemožnosti izpolnitve niti zaradi spremenjenih okoliščin, in da je tožena stranka z odpovedjo pogodbe brez upoštevanja 12- mesečnega odpovednega roka kršila svojo pogodbeno obveznost. Svoje odgovornosti za kršitev se lahko razbremeni le, če dokaže, da ni mogla izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla ne preprečiti ne odpraviti in s tem tudi ne izogniti (240. člen OZ), zato bo treba njene ugovore preizkusiti v navedeni smeri. Če teh okoliščin ne izkaže, je odgovorna za škodo, ki je v vzročni zvezi s kršitvijo. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2014

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cp 31/2018
• Sklep II DoR 409/2011
• VSL sodba I Cpg 117/2001