<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cpg 1308/2013

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CPG.1308.2013
Evidenčna številka:VSL0069715
Datum odločbe:09.01.2014
Senat, sodnik posameznik:dr. Marko Brus (preds.), Ladislava Polončič (poroč.), Tadeja Zima Jenull
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI
Institut:spor z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča - izključna pristojnost - koneksni spor - ugotovitev lastninske pravice - ugotovitev izločitvene pravice - nepremičnine v tujini - spor v zvezi s stečajnim postopkom

Jedro

Lega nepremičnine je tista okoliščina, ki izključuje pristojnost slovenskega sodišča za odločanje o lastništvu nepremičnin, ki se nahajajo v tujini. Ker tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske oziroma izločitvene pravice iz Uredbe št. 44/2001 ni izključen, je zanj izključno pristojno sodišče države članice, v kateri se nepremičnina nahaja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo:

„I. Sodišče Republike Slovenije ni pristojno za reševanje predmetnega spora.

II. Tožba z dne 12. 2. 2013 se zavrže.“

2. Proti temu sklepu se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v meritorno odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom zahtevala ugotovitev izločitvene pravice in lastninske pravice na nepremičninah, ki se nahajajo na ozemlju Republike Hrvaške. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da gre za spor z mednarodnim elementom (1). Presodilo pa je, da mednarodna pristojnost slovenskih sodišč ni podana, saj je povezanost spora z lego nepremičnine v tujini močnejša od povezave s stečajnim postopkom, ki se vodi pred slovenskim sodiščem (prim. 63. in 64. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, v nadaljevanju ZMZPP). Zato se je izreklo za nepristojno in tožbo zavrglo (tretji odstavek 18. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče s to odločitvijo soglaša.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje o zmotni uporabi določb ZMZPP ter arbitrarni presoji v konkurenci dveh izključnih pristojnosti. Določba 63. člena ZPP o izključni pristojnosti sodišča, pred katerim teče postopek, na katerega se sklicuje pritožnik, se namreč nanaša le na krajevno, ne pa tudi na mednarodno pristojnost sodišča (2). Zato se lahko določba o atrakciji pristojnosti za odločitev o sporu med oziroma v zvezi s stečajnim postopkom (t.i. koneksni spor) uporabi le v primeru, ko je tako za odločitev v glavnem stečajnem postopku kot za koneksni spor pristojno slovensko sodišče, ne pa tudi v primeru, ko sta ta dva postopka v izključni pristojnosti sodišč različnih držav.

7. Določba drugega odstavka 50. člena ZMZPP predpisuje, da je pristojnost sodišč Republike Slovenije izključena, če obstoji med zadevo in neko tujo državo takšna zveza, ki bi bila v primeru, če bi obstajala med zadevo in Republiko Slovenijo, podlaga za izključno pristojnost sodišč Republike Slovenije, razen če zakon določa drugače. Predmet obravnavane zadeve je ugotovitev lastninske pravice ter obstoja izločitvene pravice na nepremičninah, ki ležijo na ozemlju Republike Hrvaške. Prvi odstavek 64. člena ZMZPP določa, da je sodišče Republike Slovenije izključno pristojno v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah, če je nepremičnina na ozemlju Republike Slovenije. Lega nepremičnine je torej tista okoliščina, ki izključuje pristojnost slovenskega sodišča za odločanje o lastništvu nepremičnin, ki se nahajajo v tujini. Če bi izvrševali jurisdikcijo v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah v tujini, bi s tem preveč posegali v jurisdikcijo tujih držav, ki za te zadeve (večinoma) določajo svojo izključno pristojnost (3). Določba drugega odstavka 63. člena ZMZPP tega ne spreminja, saj upoštevajoč zgoraj navedeno, tudi po oceni pritožbenega sodišča povezanost spora z lego nepremičnine v tujini prevlada nad povezavo s stečajnim postopkom, ki se vodi pred slovenskim sodiščem.

8. Tudi sicer iz prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je za odločitev o tem, ali gre za spor, ki je nastal med stečajnim postopkom, bistveno vprašanje, kdaj je spor nastal. Spor nastane takrat, ko nastanejo dejstva, na katera se opira terjatev tožeče stranke, ne pa z začetkom pravdnega postopka. Ker tožeča stranka v tem sporu uveljavlja lastninsko pravico, ki naj bi jo pridobila že pred začetkom stečajnega postopka, je torej predmetni spor nastal že pred začetkom tega pravdnega in stečajnega postopka (4).

9. Uporaba materialnega prava na samo pristojnost nima vpliva, zato pritožnik z navedbami, da je predmetni spor v tesnejši povezanosti s slovenskim pravom, ne more uspeti. Prav tako pa do drugačne odločitve ne more privesti pritožnikovo sklicevanje na odločbo Vrhovnega sodišča RS Cpg 5/2007 z dne 25. 3. 2007, ki v predmetni zadevi ni uporabljiva. Pritožnik spregleda, da prvi odstavek 97. člena ZMZPP jasno določa, da se tuja sodna odločba ne prizna, če je za zadevo, za katero gre, izključno pristojno sodišče Republike Slovenije. Zato ni pravilno pritožbeno stališče, da bi odločitev slovenskega sodišča o lastninski pravici na nepremičninah na Hrvaškem imela tam pravno veljavo, saj bi to lahko poseglo v njen pravni red (v pravna pravila o izključni pristojnosti sodišč o stvarnih pravicah na nepremičninah).

10. Zmotno je tudi pritožbeno sklicevanje na določbe Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. 5. 2000 o postopkih v primeru insolventnosti (5), po kateri je za glavne insolvenčne in morebitne sekundarne insolvenčne postopke na podlagi domneve o središču poslovanja dolžnikovih interesov podana pristojnost po kraju registriranega sedeža dolžnika. Ta Uredba št. 1346/2000 je namreč omejena na „določbe, ki urejajo pristojnost za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti in za odločbe, ki se sprejemajo neposredno na podlagi postopkov v primeru insolventnosti in so tesno povezane s takimi postopki“ (šesta uvodna izjava). Za večino ostalih premoženjskih sporov pa je uporabljiva Uredba sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. Določba 22. člena Uredbe št. 44/2001 v 1. točki določa, da so v postopkih, katerih predmet so stvarne pravice na nepremičninah, izključno pristojna sodišča držav članic, v katerih se nahaja nepremičnina. Skladno s stališčem sodišča ES (6) so iz Uredbe št. 44/2001 izključene (in vključene v Uredbo št. 1346/2000) le tožbe, ki so vložene neposredno na podlagi postopkov zaradi insolventnosti in so z njimi tesno povezane.

11. Pojem povezanosti, ki utemeljuje atrakcijo po slovenskem pravu, je sicer širši, kot velja za koneksne spore, ki spadajo v izključeno kategorijo po Uredbi št. 44/2001 in se nanaša tudi na tožbe, ki niso neposredna posledica stečaja. Drugače Uredba št. 44/2001 pri izključitvi upošteva le koneksne tožbe, vložene po začetku stečaja z zahtevkom, ki zunaj stečaja ne bi mogel nastati. Pojem koneksnih sporov je treba po navedeni uredbi razlagati restriktivno, saj gre za izjemo, ki je niti sama uredba točno ne določa (7). Ne glede na oblikovanje tožbenega zahtevka tako tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice izven stečaja kot tožbeni zahtevek na priznanje izločitvene pravice v stečaju vodita k istemu cilju, to je k priznanju in vknjižbi lastninske pravice na nepremičninah v korist tožeče stranke. Takšen postopek pa lahko nastane tudi izven stečaja in torej ni njegova neposredna posledica, prav tako pa z njim ni tesno povezan. Tožba na ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah je samostojna tožba, ki nima podlage v predpisih o postopkih v primeru insolventnosti in ne zahteva niti uvedbe postopka te vrste niti posredovanja stečajnega upravitelja. Tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske oziroma izločitvene pravice zato iz Uredbe št. 44/2001 ni izključen (8). To pomeni, da je zanj izključno pristojno sodišče države članice, v kateri se nepremičnina nahaja.

12. Iz obrazloženega izhaja, da v obravnavani zadevi pristojnosti slovenskega sodišča za odločanje v predmetnem sporni ni podana ne na podlagi določb ZMZPP ne na podlagi določb Uredbe št. 44/2001, zaradi česar je izpodbijana odločitev pravilna. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 366. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). V odgovoru na pritožbo namreč ni navedla nobenega pomembnega dejstva, s katerim se pritožbeno sodišče ne bi seznanilo že iz podatkov spisa ter s katerim bi pripomogla k rešitvi pritožbe.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Spor se vodi med dvema pravnima osebama s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je država članica EU, pri čemer je tožena sedežem zahtevala ugotovitev lastninske pravice in obstoja izločitvene pravice na nepremičninah na ozemlju Republike Hrvaške, ki v času odločanja sodišča prve stopnje še ni bila država članica.

(2) Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 675/2010 z dne 23. 6. 2010.

(3) Prim. Ilešič, Polajnar-Pavčnik, Wedam-Lukić: Mednarodno zasebno pravo: komentar zakona, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1992, str. 100 in 101.

(4) Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS III R 26/2006 z dne 3. 10. 2006.

(5) Republika Hrvaška je v času odločanja pritožbenega sodišča že postala članica EU, zato je pritožbeno sodišče presojalo pravilnost izpodbijane odločitve tudi upoštevajoč Uredbe ES, ki so zavezujoče in prevladajo nad nacionalnimi predpisi, ki urejajo isto vsebino. Ker se časovne meje pravnomočnosti ne nanašajo na pravno podlago, je pritožbeno sodišče upoštevalo takšno spremembo v materialnem pravu (prim. Galič v Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 171.).

(6) Glej sodbo z dne 22. februarja 1979 v zadevi Gourdain (133/78), sodbo z dne 2. julija 2009 v zadevi SCT Industri (C-111/08), sodbo z dne 12. februarja 2009 v zadevi Seagon (C-339/07), sodbo z dne 19. aprila 2012 v zadevi F-Tex SIA (C-213/10) in sodbo z dne 10. septembra 2009 v zadevi German Graphics (C-292/08).

(7) Prim. Rijavec: Pomen sodišča ES za opredelitev pojma civilne in gospodarske zadeve z mednarodnim elementom, Podjetje in delo, GV Založba, številka 7, stran 1147 ter dr. Oberhammer in mag. Domej: Mednarodno stečajno pravo evropskega notranjega trga, Podjetje in delo, 2003, št. 1, str. 5.

(8) Enako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 312/2013 z dne 19. 3. 2013.


Zveza:

ZMZPP člen 50, 50/2, 63, 63/1, 63/2, 64, 97, 97/1.
ZPP člen 18, 18/3, 63.
Uredba (ES) št. 44/2001 z dne 22.12.2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 22.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.06.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY2NzAy