VSL sklep I Cp 977/2013

Jedro

Ugotovitev čiste vrednosti zapuščine ima en sam namen. Služi izračunanju nujnega deleža oziroma glede na določilo 14. člena ZDKG ugotovitvi njegove denarne vrednosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom o dedovanju D 171/2009 z dne 17. januarja 2012 ugotovilo, da zapuščina obsega nepremičnine vpisane v vl. št. 23. k.o. X in denarna sredstva v znesku 475,38 EUR. V sklepu je ugotovilo dolg zapuščine v višini 3.700,00 EUR (pogrebni stroški in stroški nagrobnega spomenika) ter 1.677,27 EUR (stroški cenitve zapuščine), ugotovilo vrednost čiste zapuščine, ugotovilo dediče zapuščine, ugotovilo, da ima kmetijsko gospodarstvo, ki je predmet dedovanja status zaščitene kmetije, določilo za dedinjo zaščitene kmetije zapustnikovo hči D. H. ter ji naložilo, da je dolžna pritožnici izplačati vrednost nujnega deleža v znesku 15.327,16 EUR. Pritožbeno sodišče je s sklepom I Cp 913/2012 z dne 5. 9. 2012 razveljavilo takšno odločitev glede ugotovitve vrednosti nepremičnega dela zapuščine, glede ugotovitve vrednosti čiste zapuščine ter glede odločitve o denarni vrednosti oziroma višini nujnega deleža, ki ga je dedinja dolžna izplačati pritožnici. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku in po ugotovitvi vrednosti nepremičnega premoženja ter vrednosti čiste zapuščine naložilo dedinji D. H., da pritožnici plača vrednost nujnega deleža v znesku 17.058,16 EUR v roku petih let z ustrezno valorizacijo po predpisih o temeljni obrestni meri, in sicer po 3.411,63 EUR letno s pripadajočimi obrestmi z zapadlostjo vsakega 28. februarja v posameznem letu, s tem da prvi obrok zapade v plačilo 28. 2. 2013.

2. Pritožnica je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse formalno opredeljene pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve. Meni, da je izpodbijani sklep nerazumljiv, saj ni jasno, kaj navedene nepremičnine predstavljajo. Če pa predstavljajo zapuščino, je sodišče nepravilno ugotovilo njihovo vrednost. V zapuščino spadajo tudi nesporno ugotovljena denarna sredstva v višini 475,38 EUR. Zaradi napačnega izračuna vrednosti zapuščine, je sodišče napačno ugotovilo tudi vrednost deleža, ki pripada pritožnici. Izpodbijani sklep ne vsebuje obrazložitve oziroma izračuna, kako je sodišče prišlo do vrednosti čiste zapuščine oziroma katere zneske je odštelo, zato v tem delu sklepa ni mogoče preizkusiti. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, zakaj je sodišče določilo rok petih let oziroma katere okoliščine je upoštevalo pri določitvi roka izplačila nujnega deleža, kar kaže na kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne strinja se, da se ji zakoniti delež izplača v roku petih let, saj zato ne obstoji noben upravičen razlog, pa tudi sicer znesek ni tolikšen, da bi terjal daljši rok plačila. Sodišče tudi napačno ugotavlja, da znaša nujni delež pritožnice 1/8, saj bi glede na odpoved dedovanju sodišče moralo upoštevati določbo 140. člena Zakona o dedovanju (ZD). Po zapustniku so namreč štirje dediči, pri čemer sta se dva odpovedala dedovanju, to pa pomeni, da se zaradi odpovedi dedovanja delež sodedičev poveča in je zakonita dedinja upravičena do ½ vrednosti zapuščine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v tč. I/1 navedlo nepremičnine s podatki iz zemljiške knjige, ki sodijo v zapuščino. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče izpustilo besede, da gre za zapuščino, gre za očitno pisno pomoto, ki jo je mogoče odpraviti kadarkoli v skladu z določbo 328. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Ni pa zaradi tega sklep nerazumljiv, saj vsak sklep o dedovanju vsebuje navedbo nepremičnin z zemljiškoknjižnimi podatki, ki so predmet zapuščine (2. točka drugega odstavka 214. člena ZD).

5. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo, da v zapuščino spadajo denarna sredstva v višini 475,38 EUR. To ugotovitev namreč vsebuje že prejšnji sklep o dedovanju (sklep D 171/2011 z dne 17. 1. 2012), zoper katerega se takrat pritožnica ni pritožila, prav tako tudi ne zoper razdelitev navedenega zneska, ko je bilo dedinji D. H. naloženo, da pritožnici plača njegovo četrtino (118,84 EUR). V tem delu je bilo o zapuščini in njeni razdelitvi torej že pravnomočno odločeno.

6. Pritrditi pa je treba pritožničinemu očitku o pomanjkljivi obrazložitvi ugotovitve čiste vrednosti zapuščine, na podlagi katere je sodišče izračunalo vrednost nujnega deleža. Sodna praksa je izdelavo sklepa o dedovanju oblikovala tako, da se v njegov izrek pogosto vnašajo ugotovitve, ki dejansko sodijo v obrazložitve, kar velja tudi za ugotovitev čiste vrednosti zapuščine. Po drugi strani pa obrazložitve ostajajo skope. Ugotovitev čiste vrednosti zapuščine ima en sam namen. Služi izračunanju nujnega deleža oziroma glede na določilo 14. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG), ugotovitvi njegove denarne vrednosti. V obravnavani zadevi je obrazložitev izpodbijanega sklepa zares pomanjkljiva, saj postopanje sodišča po 28. členu ZD ni eksaktno obrazloženo. Vendar pa je izpodbijano odločitev mogoče preizkusiti, zato ni podana v pritožbi očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskih mnenj izvedenk kmetijske in gozdarske stroke ter gradbene stroke ugotovilo vrednost kmetijskega zemljišča 13.648,00 EUR, gozdnega zemljišča 42.058,00 EUR ter kmetijske mehanizacije 6.650,00 EUR, vrednost zazidanih stavbnih zemljišč 69.281,26 EUR in nezazidanega stavbnega zemljišča 4.630,00 EUR. Vsoti navedenih zneskov pa je (brez zakonske podlage) prištelo še dohodek kmetije v letu 2009 in 2010 v znesku 1.358,00 EUR. Od ugotovljene vrednosti premoženja je sodišče odštelo zgolj stroške za zapustnikov pogreb v znesku 3.700,00 EUR, ne pa tudi stroškov cenitve zapuščine (tretji odstavek 28. člena ZD). Ugotovilo je tudi vrednost darila dedinji D. H. v znesku 2.540,00 EUR. Vrednost čiste zapuščine, ki jo je ugotovilo prvostopenjsko sodišče v znesku 136.465,26 EUR, je tako celo višja, kot bi bila ob pravilnem upoštevanju 28. člena ZD. Vendar pa gre ta okoliščina v pritožničino korist, saj navedena napaka pogojuje tudi višjo denarno vrednost nujnega deleža. Za ugotovitev nižje vrednosti čiste zapuščine od tiste, ki jo je ugotovilo sodišče, pritožnica zato nima pravnega interesa.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti glede roka za izplačilo nujnega deleža. Prvi odstavek 15. člena ZDKG določa, da rok za izplačilo nujnega deleža določi sodišče glede na gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije in socialne razmere dediča in da ta rok praviloma traja največ pet let. Izvedenka je za potrebe vrednotenja gospodarske zmožnosti kmetije pripravila modele kalkulacij za različne kmetijske dejavnosti, ki jih je možno opravljati na obstoječi kmetiji. Zaključila je, da bi bila najbolj dobičkonosna reja plemenskih telic, ki se jih vzreja 22,5 mesecev, pa še v tem primeru bi bil dosežen dohodek na kmetiji po pokritju stalnih stroškov 1.643,50 EUR. Glede na ugotovljeno vrednost nujnega deleža v višini 17.058,16 EUR, ki ga mora dedinja zaščitene kmetije plačati v petih letnih obrokih po 3.411,63 EUR z valorizacijo po predpisani temeljni obrestni meri, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je glede na ugotovljeni proizvodni potencial kmetije oziroma glede na njeno gospodarsko zmožnost, za izplačilo nujnega deleža določen najdaljši zakonsko predvideni rok izplačila, to je rok petih let.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče pri določitvi vrednosti nujnega deleža ni upoštevalo določb o odpovedi dedovanja. Glede na nepreklicnost dednih izjav (138. člen ZD) je treba upoštevati dedne izjave, ki so jih dediči podali na prvi zapuščinski obravnavi. Na tej sta se zapustnikov sin in hči odpovedala dediščini v korist matere oziroma zapustnikove žene, ki je odstopljena deleža sprejela. V skladu z drugim odstavkom 136. člena ZD se odpoved v korist določenega dediča ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža. V nadaljevanju zapuščinskega postopka pa se je zapustnikova žena oziroma mati ostalih dedičev strinjala, da kmetijsko gospodarstvo prevzame dedinja D. H. Glede na navedeno se pritožnica ne more sklicevati na 140. člen Zakona o dedovanju, ki določa, da se delež zakonitega dediča, ki se je odpovedal dediščini samo v svojem primeru, deduje, kot da bi ta dedič umrl pred zapustnikom.

9. Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Datum zadnje spremembe:

09.06.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2221/2009
• VSL Sklep II Cp 1234/2020
• VSL sklep I Cp 3868/2009