zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

VSL0063608

Odločba:VSL sodba I Cpg 747/2012
 ECLI:
Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
Datum seje senata:15.10.2013
Senat:Mateja Levstek (preds.), Lidija leskošek Nikolič (poroč.), Andreja Strmčnik - Izak
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:arbitražni dogovor - izključitev sodne pristojnosti - pravnomočnost arbitražne odločbe - volja strank
Zveza:ZPP člen 466.
JEDRO:
Volja strank, da želita s sklenitvijo arbitražnega dogovora izključiti sodno pristojnost in da bo imela arbitražna odločba nasproti strankam moč pravnomočne odločbe, bora biti jasno in nedvoumno izražena.

V konkretnem primeru niso podane okoliščine, iz katerih bi lahko sklepali na takšno voljo pravdnih strank. Arbitražni dogovor je vsebovan v enem samem določilu pogodbe, ki predvideva ustanovitev (ad hoc) arbitraže, pri čemer ni znan njen sedež niti število članov, ni določen postopek odločanja niti niso znane okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti pristojnost sodišča, ki bi imenovalo arbitra v primeru iz 466. člena ZPP-B.

IZREK:
1. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

2. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 1.726,88 EUR v petnajstih dneh.

OBRAZLOŽITEV:
1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo ugovor arbitražnega sporazuma tožene stranke (I.), ugovor nepristojnosti sodišča Republike Slovenije tožene stranke (II.), zaradi delnega umika tožbe za znesek 18.000,00 EUR postopek v tem delu ustavilo (III.), ter zavrnilo spremembo tožbe z dne 28. 2. 2012 (IV.). S sodbo je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 97.866,62 EUR z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od zapadlosti posameznih zneskov do plačila (V.), v preostalem delu (za 5.472,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 12. 2007) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (VI.). Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 4.404,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII.).

2. Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora arbitražnega sporazuma (I.) in zoper ugodilni del sodbe z odločitvijo o pravdnih stroških (V. in VII.) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in tožbo zavrže, podrejeno pa, da odločbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in odločbo prvostopnega sodišča v napadenem delu v celoti potrdi. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopnega sodišča, s katerimi je utemeljilo sklep o zavrnitvi ugovora arbitražnega sporazuma. Njegov zaključek, da med strankama ni bil sklenjen veljaven dogovor o arbitraži, se nanaša zgolj na učinek tega dogovora v smislu določil ZPP-B. Navedeni dogovor sam po sebi torej ni neveljaven, le pomena arbitražnega dogovora, ki izključuje sodno pristojnost, nima.

6. Pravica do sodnega varstva je ustavno zagotovljena pravica (23. člen Ustave), za odločanje v sporih iz premoženjskih razmerij tako fizičnih kot pravnih oseb pa je določena pristojnost rednih sodišč (ZPP). Zakon strankam omogoča, da se pravici do sodnega varstva lahko odrečejo s sklenitvijo dogovora o arbitraži. Vendar pa mora biti njuna volja, da želita s sklenitvijo arbitražnega dogovora izključiti sodno pristojnost in da bo imela arbitražna odločba nasproti strankam moč pravnomočne odločbe, jasno in nedvoumno izražena. To sicer ne pomeni, da morata stranki v arbitražnem dogovoru to voljo izrecno zapisati; lahko je izražena tudi konkludentno oziroma se nanjo lahko sklepa iz dejanskih okoliščin primera npr. iz resnosti in pozornosti, ki jo stranki namenita vsebini arbitražnega dogovora. V konkretnem primeru pa niso podane okoliščine, iz katerih bi lahko sklepali na takšno voljo pravdnih strank. Arbitražni dogovor je vsebovan v enem samem določilu pogodbe, ki predvideva ustanovitev (ad hoc) arbitraže, pri čemer ni znan njen sedež niti število članov, ni določen postopek odločanja niti niso znane okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti pristojnost sodišča, ki bi imenovalo arbitra v primeru iz 466. člena ZPP-B. Ob takšni podnormiranosti arbitražnega dogovora se ne ponuja kot logičen in smiseln zaključek, da sta pogodbeni stranki imeli namen z njim izključiti sodno pristojnost. Povsem očitno je tudi, da mu tožeča stranka, ki je arbitražno klavzulo sama sestavila, takšnega pomena ni nikoli pripisovala, pač pa ga je štela le kot izbirno možnost pogodbenih strank v primeru spora. Ne nazadnje pa tudi iz vedenja tožene stranke, ki sama ni storila ničesar v smeri realizacije arbitražnega dogovora potem, ko je med strankama že nastal spor iz pogodbenega razmerja, izhaja, da tudi sama arbitražnemu sporazumu ni pridala večje resnosti.

7. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je izvedlo dokaz, ki ga je tožeča stranka predložila po prvem naroku za glavno obravnavo, in sicer je vpogledalo dopis Ministrstva za promet direkcije Republike Slovenije za ceste (A 51) iz katerega izhaja, da je bila cesta na odseku Š.– R. in del odseka R. – L. do odcepa za K. v času od 1. marca 2006 do 31. decembra 2007 ves čas prevozna. Navedena kršitev predstavlja samo relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana le, če bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. V čem naj bi navedena kršitev imela učinek na pravilnost in zakonitost sodbe, pa pritožba ne pojasni. Pritožbeno sodišče meni, da navedena kršitev takšnega učinka ni imela in da bi bila sodba tudi brez upoštevanja prepoznega dokaza enaka. Izvedba navedenega dokaza, ki ga je predlagala tožeča stranka, namreč ni bila potrebna. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da je bilo trditveno in dokazno breme za trditev, da so bile ceste zaradi dežja neprevozne, na toženi stranki, in da tožena stranka temu bremenu ni zadostila. Ne drži torej pritožbeni očitek, da je sodišče na oceno prepoznega dokaza oprlo svojo odločitev.

8. Tudi izvedba dokazov z zaslišanjem stranke in prič (za dokazovanje trditev o neprevoznosti cest), katerih zavrnitev se v pritožbi očita sodišču, ni bila potrebna. Ne samo, da je tožena stranka v tej smeri podala zelo pomanjkljive trditve, pač pa že v osnovi ni pojasnila, zakaj naj bi bilo za odločitev v tej zadevi pomembno stanje cest, ki so vodile do kamnoloma, in kaj je tožena stranka v kamnolomu sploh počela. Tožeča stranka je namreč prepričljivo zatrjevala, da se je apno prevzemalo v njenem obratu in ne v kamnolomu, ker ni naravna surovina; s predložitvijo pogodbe pa je tudi dokazala, da je bilo tako med strankama tudi dogovorjeno. Tožena stranka spremembe dogovora o kraju prevzema blaga ni niti zatrjevala, zato ni bilo nobenih razlogov za to, da bi se sodišče ukvarjalo s stanjem cest v kamnolomu.

9. Prav tako neutemeljeni so pritožbeni očitki prvostopnemu sodišču, da ni izvajalo dokazov v smeri ugotavljanja napak na prevzetem materialu. Izvajanje dokaznega postopka v navedeni smeri je bilo nepotrebno z ozirom na dejstvo, da je sodišče prve stopnje navedene ugovore tožene stranke zavrnilo zaradi neizkazane pravočasnosti grajanja. Poleg tega je tudi pravilno ocenilo, da tožena stranka v zvezi z grajanjem ni podala konkretiziranih in sklepčnih navedb, dokazi pa se ne izvajajo v informativne namene. 480. člen OZ (smiselno enako tudi Dunajska konvencija), ki določa pravico kupca, da tudi po poteku enoletnega roka sodno uveljavlja svoje pravice, če kupnina še ni plačana, zoper prodajalčev zahtevek, da plača kupnino, podaljšuje samo roke za uveljavljanje jamčevalnega zahtevka za znižanje kupnine, ne pa tudi rokov za grajanje napak.

10. Pritožba ponavlja razloge zoper višino pogodbene kazni, ki jih je uveljavljala že v postopku na prvi stopnji in na katere je sodišče prve stopnje že prepričljivo odgovorilo, da so bili predmetni ugovori tožene stranke pavšalni in nekonkretizirani.

11. Zaključek o višini dogovorjene obrestne mere zamudnih obresti je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določilo tretjega odstavka 3. člena pogodbe, v kateri so izrecno in nedvoumno dogovorjene v višini zakonskih zamudnih obresti. V obravnavanem primeru ni podlage za uporabo 3. odstavka 51. člen OZ niti za uporabo 2. in 3. odstavka 56. člena OZ. Sočasni ali poznejši ustni dogovori (k oblični pogodbi) so veljavni le v primeru, če zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali obeh strank. Navedeni pogoj ni izpolnjen, saj s strani tožene stranke zatrjevani ustni dogovor o drugačni višini zamudnih obresti obremenjuje tožečo stranko, t.j. povečuje njene obveznosti, ki za zamudo dobi bistveno manjšo odmeno.

12. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na relevantne pritožbene navedbe. Ker tudi ni ugotovilo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Tožena stranka je dolžna nositi svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo v skladu z odvetniško tarifo.

Žar jeze ne opravičuje delikta. Dioklecijan.
Calor iracundiae non excusat a delicto.