VSL sklep I Cpg 1103/2013

Jedro

Ustava RS ne zagotavlja brezplačnega sodnega varstva pravic. Sodne takse predstavljajo obvezno dajatev, katere namen je v tem, da stranke krijejo del stroškov, ki nastanejo zaradi dela sodišča in so torej predpisane predvsem zaradi fiskalnih razlogov in za zagotavljanje ekonomičnosti postopka ter procesne discipline.

Stranka, ki razpolaga s premoženjem, mora trditi in izkazati, da ga ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse in zakaj ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in toženo stranko oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 27. 5. 2013.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. O pritožbi zoper sklep je na podlagi določbe 366.a člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (v zvezi s 7. alinejo drugega odstavka 366. člena ZPP) odločala sodnica posameznica. Predmet izpodbijanega sklepa je namreč odločitev o stroških postopka, ki ne presega 800,00 EUR.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse zavrnilo, ker je iz bilance stanja in izkaza poslovnega izida tožene stranke za leto 2012 ugotovilo, da tožena stranka v letu 2012 izkazuje 190.091,00 EUR prenesenega čistega dobička, pri čemer razpolaga tudi s kratkoročnimi sredstvi v višini 1.555.299,00 EUR, od česar večino predstavljajo kratkoročne poslovne terjatve v višini 1.078.974,00 EUR. Na podlagi predloženih izpiskov iz transakcijskih računov in vpogleda v stanje teh računov je ugotovilo, da ima tožena stranka sicer blokirane vse tri transakcijske račune, pri čemer pa je priložila le stanje blokad za enega od teh računov na dan 1. 5. 2013, kar je skoraj dva meseca pred vložitvijo predloga. Ker je pri odločitvi upoštevalo tudi, da sodna taksa za pritožbo znaša 93,00 EUR, je sodišče prve stopnje ocenilo, da s plačilom sodne takse dejavnost tožene stranke ne bo ogrožena, zato je predlog za oprostitev plačila takse zavrnilo.

6. V času odločanja veljavni četrti odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodišču nalaga presojo tako premoženjskega kot finančnega in likvidnostnega stanja stranke, ki taksno oprostitev predlaga. Stranka, ki razpolaga s premoženjem, mora trditi in izkazati, da ga ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse in zakaj ne. V zvezi z likvidnostnim stanjem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so transakcijski računi tožene stranke trenutno blokirani, premoženjsko in finančno stanje tožene stranke pa je sodišče presojalo na podlagi pooblastila iz četrtega odstavka 12. člena ZST-1.

7. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zanemarilo, da ima tožena stranka več kot 10 zaposlenih, ki so popolnoma eksistencialno odvisni od tožene stranke, upoštevaje kriterije, po katerih sodišče o izpolnjevanju pogojev za oprostitev plačila taks odloča, ni pravno pomemben; na odločitev pa prav tako ne more vplivati – sicer šele v pritožbi zatrjevano – dejstvo, da ima tožena stranka več kot 30 odprtih postopkov, v katerih mora plačevati sodne takse.

8. Ne drži pritožbena trditev, da se z zavrnitvijo predloga za oprostitev plačila sodne takse toženi stranki jemlje ustavno zajamčena pravica do sodnega varstva. Ustava RS ne zagotavlja brezplačnega sodnega varstva pravic. Sodne takse predstavljajo obvezno dajatev, katere namen je v tem, da stranke krijejo del stroškov, ki nastanejo zaradi dela sodišča in so torej predpisane predvsem zaradi fiskalnih razlogov in za zagotavljanje ekonomičnosti postopka ter procesne discipline (1). Prek določb drugega poglavja ZST-1 o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu taks pa je pravica do sodnega varstva zagotovljena tistim, ki zgoraj navedene zakonske kriterije za oprostitev plačila taks izpolnjujejo. Poleg tega je v tej zadevi sodna taksa za pritožbo tudi sorazmerno nizka (93,00 EUR oz. 14% vrednosti spora). Očitek sodišču prve stopnje, da se do tega sodišče prve stopnje ni opredelilo, je neutemeljen, saj je te trditve tožena stranka podala šele v pritožbi zoper izpodbijani sklep.

9. Pritožnica nadalje neutemeljeno očita sodišču, da ob obravnavanju predloga za oprostitev plačila sodne takse ni posebej presojalo tudi obstoja pogojev za odlog plačila sodne takse in njeno obročno plačilo, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa jasno navedlo, da pogojev za odlog ali obročno plačilo sodne takse ni ugotovilo in svojo odločitev tudi prepričljivo obrazložilo, višje sodišče pa jo je lahko preizkusilo, zato očitana kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Tožena stranka je v predlogu za oprostitev plačila sodnih taks predložila stanje blokad na enem od treh poslovnih računov, v izjavi o premoženjskem stanju na obrazcu ZST-1 (priloga B3) pa hkrati navedla, da je v zadnjih treh mesecih prejela prilive. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo likvidnostno stanje tožene stranke, ki pogojev tako za odlog plačila kot tudi obročno plačilo sodnih taks ne izpolnjuje. Trditve o premoženjskem stanju, ki jih je podala na obrazcu ZST-1 v pritožbenem postopku (priloga B4) in podatke o stanju transakcijskih računov (prilogi B5, B8 in B9) bi namreč morala tožena stranka priložiti že k predlogu za taksno oprostitev kot dokaze za zatrjevana dejstva, ki naj jih sodišče pri odločanju upošteva. Te trditve in dokazi zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki so neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Na tem mestu gre zgolj še dodati, da določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki urejajo način izvršbe z rubežem sredstev na transakcijskem računu v postopku, ki teče na podlagi materialnopravnih in procesnih določb ZST-1, ne pridejo v poštev.

10. Neutemeljeno je tudi pritožbeno razlogovanje, da dejstvo, da tožena stranka izkazuje preneseni dobiček ter da razpolaga s kratkoročnimi sredstvi/poslovnimi terjatvami, ne pomeni, da ima tožena stranka sredstva za plačilo takse. Drugih trditev o finančnem in premoženjskem stanju v predlogu za oprostitev plačila sodne takse tožena stranka ni postavila, skladno s tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 pa prav tako ni pojasnila, v čem bi bilo s plačilom sodne takse njeno poslovanje ogroženo. Tega iz podatkov, ki jih je tožeča stranka navedla v obrazcu ZST-1, in podatkov, ki jih je pridobilo sodišče prve stopnje na podlagi javno dostopnih podatkov na portalu AJPES, ni mogoče zaključiti. Pri tem gre v zvezi s trditvami, da nezadostnost podatkov na obrazcu ZST-1 ne more iti stranki v škodo, še dodati, da je dolžnost stranke, ki predlaga oprostitev plačila sodne takse, da ne glede na podatke, ki jih je navedla v izjavi o premoženjskem stanju v skladu s 7. ter v zvezi z 212. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) navede vsa dejstva in predlaga dokaze, na katere opira svoj zahtevek (ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika), sicer je ta neutemeljen. Tožeča stranka je s predložitvijo izjave o premoženjskem stanju sicer zadostila formalnim zahtevam, ki jih določa tretji odstavek 12. člena ZST-1, zato je sodišče prve stopnje ni bilo dolžno pozivati k dopolnitvi predloga, vendar pa ni zadostila trditvenemu bremenu glede okoliščin, navedenih v tretjem odstavku 11. člena ZST-1, ki so odločilne za uspešno uveljavljanje oprostitve plačila sodne takse. Le pavšalno je namreč trdila, da nima dovolj sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti brez ogrožanja svoje dejavnosti.

11. Ker tožena stranka skladno s tretjim (po spremembi ZST-1B z dne 26.7.2013 pa četrtim) odstavkom 11. člena ZST-1 ni pojasnila, v čem bi bilo s plačilom sodne takse njeno poslovanje ogroženo, tega pa ni mogoče zaključiti niti iz podatkov, ki jih je tožeča stranka navedla v obrazcu ZST-1, in podatkov, ki jih je pridobilo sodišče prve stopnje na podlagi javno dostopnih podatkov na portalu AJPES, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bila s plačilom sodne takse ogrožena njena dejavnost, pravilna in zakonita.

12. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje kot pravilen in zakonit potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------------------------------------------------

(1) Prim. sklep Ustavnega sodišča RS št. U-I-276/09, Up 1332/09 z dne 11. 11. 2010.

Datum zadnje spremembe:

06.05.2014

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep II Ip 5/2023
• VSL sklep I Cpg 17/2012
• VSM sklep I Cp 769/2014