VSL sklep I Cpg 1267/2013

Jedro

Sicer določa 2. odstavek 54. člena OZ, da je pogodbo, za katero je bila dogovorjena posebna oblika, mogoče spremeniti tudi z neobličnim sporazumom. Poleg tega je 2. odstavek 54. člena OZ tudi sam dispozitiven in isto velja tudi za 3. odstavek 54. člena OZ; stranki se lahko dogovorita tudi drugače. To je razumljivo; če se stranki lahko dogovorita, da je posebna oblika pogoj za veljavnost pogodbe, potem ni nobenega razloga, da se ne bi mogli dogovoriti tudi, da je posebna oblika pogoj za spremembo te iste pogodbe.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi:

„Za reševanje tega spora ni pristojno sodišče Republike Slovenije. Tožba se zavrže in se opravljena pravdna dejanja razveljavijo.“

2. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

3. Tožeča stranke je dolžna toženi stranki povrniti 3.760,34 EUR v 15 dneh po prejetju tega sklepa, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je pravna oseba v obliki družbe z omejeno odgovornostjo s sedežem v Republiki Sloveniji. Vložila je tožbo na plačilo 446.027,73 EUR z obrestmi za opravljene dobave zoper toženo stranko, ki je družba s sedežem v Romuniji. Tožena stranka je ugovarjala nepristojnost slovenskega sodišča.

2. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je za reševanje tega spora pristojno sodišče Republike Slovenije.

3. Zoper takšno odločitev je vložila pritožbo tožena stranka. V svoji pritožbi meni, da prvostopenjska sodba ni obrazložila, zakaj se v tej zadevi ne uporablja 332. člen OZ in še nekatere druge določbe. Zato meni, da takšen sklep nima razlogov o bistvenih pravnih vprašanjih, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V nadaljevanju pritožba podaja različne pravne utemeljitve, zaradi katerih naj bi bila odločitev prvostopenjskega sodišča pravno zmotna. Pri tem se opira zlasti na 2., 54., 58, 332., 831. člen OZ, ter na 3.4. člen in 11. 1. člen Neekskluzivne distribucijske pogodbe JJ-01-09—0435 z dne 27. 4. 2009 (v nadaljevanju: Pogodba). V pritožbi podaja svojo razlago teh določb.

4. V odgovoru na pritožbo meni tožeča stranka, da je pristojnost slovenskega sodišča podana.

5. Pritožba je utemeljena.

6.Tožeča in tožena stranka sta 27. 4. 2009 sklenili Pogodbo. Po vsebini je šlo za okvirno pogodbo, na temelju katere naj bi tožeča stranka dobavljala toženi stranki različne izdelke, ki naj bi jih ta potem prodajala naprej. Pri tem pa je tožena stranka samostojna pravna oseba po romunskem pravu in seveda kupec takšnih izdelkov, ki jih kupuje za lasten račun. Takšna pogodba v slovenski zakonodaji ni posebej in izrecno urejena. Po svoji vsebini gre za pogodbo o pogodbenem trgovcu (V.); glede pojma glej npr. Zabel v: Juhart/Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2004, uvodni komentar pred 807. členom OZ, pod 6.2. (str. 409 in nasl.; Baumbach/Hopt, Handelsgesetzbuch, 30. Aufl., Munchen, kom. k § 84, rš. 10 in nasl.). Smiselno se lahko uporabljajo zanjo vsaj nekatera določila pogodbe o trgovskem zastopanju, ki so v veliki meri povzeta po določilih nemškega Handelsgesetzbucha. (§§ 84 in nasl. HGB). Tudi v nemški sodni praksi in literaturi je splošno sprejeto stališče, da se za pogodbo o pogodbenem trgovcu lahko smiselno uporabijo nekatere določbe pogodbe o trgovskem zastopanju.

7. Bistvene določbe Pogodbe so bile naslednje:

„11. TRAJANJE IN ODPOVED

11.1. V skladu s preostalimi določbami tega 11. člena ta pogodba stopi v veljavo s podpisom obeh pogodbenic in velja od 1. januarja 2009 do 31. decembra 2009. Ta pogodba se lahko obnovi za naslednje obdobje 1 leta s predhodno pisno odobritvijo obeh pogodbenic.“

„15. VELJAVNO PRAVO

To pogodbo ureja in se razlaga v skladu s slovenskim formalnim in materialnim pravom, brez uveljavitve karkšnihkoli kolizijskih pravil, za katere bi lahko bila potrebna uporaba zakonodaje druge pristojnosti. Konvencija Združenih narodov o sporazumih za mednarodno prodajo blaga ne velja za to pogodbo ali za katerekoli produkte, ki jih dobavi dobavitelj ali katerikoli njegov pooblaščenec ali pooblaščenci iz te pogodbe.“

„16. REŠEVANJE SPOROV IN ARBITRAŽA

Spori, ki izhajajo iz ali so v povezavi s to pogodbo ali njeno veljavnostjo, se bodo reševali na splošnem sodišču v Ljubljani, v Sloveniji. Jezik sodnih postopkov bo angleški.“

„21. SPREMEMBE

Spremembe te pogodbe ne smejo biti sklenjene ustno, temveč le v pisni obliki, ki jo podpišeta obe pogodbenici. Vsi pogoji, ki izhajajo iz te pogodbe ali katerekoli naročilnice, računa ali drugega obvestila katerekoli pogodbenice niso zavezujoče za drugo pogodbenico, razen če to posebej sprejme druga pogodbenica v pisni obliki.“

9. Pogodbenici sta torej v svoji pogodbi izrecno dogovorili uporabo slovenskega materialnega prava in pristojnost slovenskega sodišča v Ljubljani. Izrecno je bila namreč dogovorjena veljavnost pogodbe do končnega termina, torej do 31. 12. 2009. Toliko časa je nedvomno tudi veljal dogovor o uporabi slovenskega materialnega prava in o pristojnosti slovenskega sodišča. Tožeča stranka je zahtevala plačilo za v letih 2010 in 2011 opravljene dobave. Zahtevala je torej plačilo za dobave, ki so bile vse že zunaj dogovorjenega končnega termina.

9. Sklenjena Pogodba je padla v časovno obdobje, ko sta bili Republika Slovenija in Romunija članici EU. Pristojnost sodišč v civilnih in gospodarskih zadevah je urejala Uredba EU št. 44/2001 (gl. čl. 1 ods. 1 Uredbe 44/2001). Ta v členu 23 dopušča dogovor o pristojnosti, seveda pa takšen dogovor velja le toliko časa, kolikor velja Pogodba sama.

10. Stranki sta se tudi dogovorili za uporabo slovenskega materialnega prava. Tudi takšen dogovor je dopusten, pravni temelj zanj je v 19. členu ZMZPP. Trajanje Pogodbe se torej presoja po slovenskem materialnem pravu, v tem primeru po OZ.

Smiselna uporaba določb o trgovskem zastopanju

11. Za pogodbo o trgovskem zastopanju ni predpisana obličnost. Vsaka stranka lahko zgolj zahteva, da se o vsebini pogodbe z vsemi kasnejšimi spremembami naknadno sestavi listina (1. odstavek 808. člena OZ). OZ še izrecno določa, da se stranki lahko dogovorita, da je pisna oblika pogoj za veljavnost pogodbe in njenih sprememb (2. odstavek 808. člena OZ). Prvi stavek 2. odstavka 831. člena OZ določa fikcijo, da se pogodba z določenim časom trajanja uporablja kot pogodba, sklenjena za nedoločen čas, če stranki po preteku roka ali termina pogodbo še naprej izvršujeta. Toda to določilo zakona je mogoče razumeti le skupaj z 2. odstavkom 831. člena OZ, namreč če se stranki ne dogovorita drugače. Ni razloga, da bi 1. stavek 2. odstavka 831. člena OZ ne bil dispozitiven (2. člen OZ). Da je tako, je mogoče sklepati iz dveh okoliščin: najprej 2. odstavek 808. člena OZ sam določa, da je drugačen dogovor dopusten, kar bi sicer izhajalo tudi iz 2. člena OZ. Poleg tega je zakonodajalec izrazil prisilnost določb, kadar je hotel, da so takšne (npr. v 4. odstavku 830. člena, 3. odstavku 833. člena itn.). Besedilo 831. člena OZ pa ne daje nikakršne opore za razlago, po kateri bi bil 831. člen OZ prisilen.

12. Dogovor o veljavnosti pogodbe v točki 11.1 je bil jasen: pogodba velja do 31. 12. 2009. Morebitna drugačna določitev veljavnosti bi torej pomenila sklenitev pogodbe o spremembi Pogodbe. Za takšno pogodbo (o spremembi Pogodbe) je bila izrecno določena pisnost (točka 21 Pogodbe).

13. Glede na povedano je torej jasno, da dobave v letih 2009 in 2010 niso bile razlog za vzpostavitev fikcije po 2. odstavku 831. člena OZ, ker so se stranke dogovorile drugače in je bil dogovor dopusten.

14. Do povsem enakih sklepov je mogoče priti tudi z uporabo 54. in 58. člena OZ, kar bo v nadaljevanju še pojasnjeno.

Uporaba 54. in 58. člena OZ

15. Besedilo 58. člena OZ se začne takole: „Pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, je veljavna ...“ Obliko lahko zahteva le zakon. To povsem jasno izhaja že iz besedila 2. (in 1.) odstavka 51. člena OZ. Zakonsko zahtevano obliko poimenuje OZ v 1. odstavku tudi „predpisana oblika“. Da se besedilo 58. člena OZ res nanaša le na predpisano obliko, je jasno razvidno tudi iz njegovega zadnjega dela, ki izrecno omenja predpisano obliko in nobeno drugo („... razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega.“). Očitno je torej, da 58. člen OZ sploh ni uporaben, saj za pogodbo o trgovskem zastopanju oblika ni predpisana.

16. Poleg tega določa 1. odstavek 54. člena OZ, da se pogodbeni stranki lahko sporazumeta, da naj bo posebna oblika pogoj za veljavnost njune pogodbe. Sicer določa 2. odstavek 54. člena OZ, da je pogodbo, za katero je bila dogovorjena posebna oblika, mogoče spremeniti tudi z neobličnim sporazumom. Nobena od strank ni trdila, da je bil glede spremembe točke 11.1. dosežen kakšen neobličen sporazum, zgolj naročila in dobave so se zgolj nadaljevale. Poleg tega je 2. odstavek 54. člena OZ tudi sam dispozitiven in isto velja tudi za 3. odstavek 54. člena OZ; stranki se lahko dogovorita tudi drugače. To je razumljivo: če se stranki lahko dogovorita, da je posebna oblika pogoj za veljavnost pogodbe, potem ni nobenega razloga, da se ne bi mogli dogovoriti tudi, da je posebna oblika pogoj za spremembo te iste pogodbe.

17. Prav to pa sta storili s točko 11.1. in tudi s točko 21 Pogodbe. Dogovorili sta se namreč tole: „Ta pogodba se lahko obnovi za naslednje obdobje 1 leta s predhodno pisno odobritvijo obeh pogodbenic.“

18. Glede na povedano je torej očitno, da tudi ob uporabi splošnejših določb 54. in 58. člena OZ, Pogodba po 31. 12. 2009 ni več veljala. Zaradi tega tudi ni bila več dogovorjena pristojnost slovenskega sodišča.

Ravnanje sodišča v primeru nepristojnosti

19. Toženka je nemudoma ugovarjal nepristojnost slovenskega sodišča. V isti vlogi je v nadaljevanju tudi odgovorila na tožbo. Ne glede na to, da je tožena stranka na tožbo odgovorila, je očitno, da je na prvem mestu v svoji vlogi uveljavljala ugovor nepristojnosti. V postopek se (kljub podanem odgovoru na tožbo) s tem še ni spustila. Tožena stranka je namreč morala odgovoriti na tožbo, da bi se izognila zamudni sodbi. Prvostopenjsko sodišče bi jo namreč lahko bilo izdalo, če bi bilo menilo, da je slovensko sodišče pristojno, tožena stranka pa na tožbo ne bi bila odgovorila. Zgolj zato, ker je tožena stranka v svoji vlogi v takšnem procesnem položaju tudi odgovorila na tožbo, se še ni spustila v postopek, saj je nemudoma ugovarjala nepristojnost slovenskega sodišča, in to za uporabo člena 26 odstavek 1 Uredbe 44/2001 tudi zadošča. Ker na temelju Uredbe št. 44/2001 pristojnosti slovenskega sodišča ni mogoče utemeljiti, je ugovor tožene stranke o nepristojnosti slovenskega sodišča upravičen.

20. Kako mora sodišče ravnati v položaju, v katerem meni, da ni podana njegova pristojnost, je določeno v členu 26 odstavek 1 Uredbe 44/2001. Sodišče se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, če se toženec ne spusti v postopek. To ureditev dopolnjuje še 3. odstavek 18. člena ZPP, ki določa, da sodišče razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo.

21. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in odločilo, kot je razvidno iz izreka (3. točka 365. člena ZPP). Prvostopenjskega sklepa ni razveljavilo in zadeve vrnilo v nov postopek, saj 14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP ni bila kršena. Ta določba namreč nalaga sodišču, da navede razloge, zlasti še razloge o odločilnih dejstvih. Izpodbijani sklep je razloge imel, razlogov o dejstvih pa pritožba sploh ni izpodbijala, zato je bilo izpodbijani sklep mogoče preizkusiti.

Stroški postopka

22. Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki v pravdi uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). Glede na to splošno pravilo, lahko zahteva povrnitev stroškov tožena stranka, ker je uspela s pritožbo. Tožeča stranka mora povrniti stroške toženi stranki, in nositi svoje lastne pritožbene stroške.

23. Tožeča stranka je v prvostopenjskem postopku sicer zahtevala povrnitev stroškov (l. št. 64). O tem prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ni odločilo in o njih zato tudi pritožbeno sodišče ne more odločiti.

24. V pritožbi je tožena stranka zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov. Upravičena je do povrnitve nagrade za pritožbo (tar. št. 3210). Ta znaša glede na vrednost spornega predmeta 3.035,20 EUR, do povrnitve pavšalnega zneska za plačilo poštnin in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) in do povrnitve DDV v višini 22 % od vsote prej navedenih zneskov, skupaj torej do 3.727,34 EUR. Upravičena je tudi do povrnitve sodne takse za pritožbo v znesku 33,00 EUR.

25. Tožeča stranka je torej toženi stranki dolžna povrniti 3.760,34 EUR.

Datum zadnje spremembe:

06.05.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 28/2012
• Sodba II Ips 648/95
• VSL sodba II Cp 1832/2004