VSL sklep I Cpg 1373/2013

Jedro

Za odgovornost zadošča ravnanje v nasprotju z zahtevano skrbnostjo in nastanek škode za samo družbo. Predpostavka odgovornosti ni, da so člani vodilnih organov kot takšni imeli od samega ravnanja tudi osebno korist.

Razlogi prvostopenjskega sklepa so v bistvenem delu zajeti v dveh stavkih, pri čemer je prvi stavek nerazumljiv tako po slovnični, kot tudi po vsebinski plati. Omenja namreč prisilno poravnavo, o kateri se postopek ne vodi in je tožnici v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe niti z besedo nista omenili. Oba stavka pa zgolj, kolikor sta razumljiva, vsebujeta pravno sklepanje, konkretnih razlogov za sprejeti sklep pa sodišče ne navede.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se delno zavrne in se izpodbijani sklep potrdi, kolikor se nanaša na zahtevo tožeče stranke, da se:

v sodnem registru vpiše prepoved odtujitve in obremenitve na deležu V. R. kot družbenika v družbah R. d.o.o. pod zap. št. 2166 (92,9384 % delež), P. d.o.o., pod zap. št. 63953 (24 % delež) in S. d.o.o. pod zap. št. 189046 (100 % delež);

vpiše prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin v lasti V. R. vpisanih v zemljiški knjigi z navedenimi ID znaki:

- 1...;

- 2....

II. V preostalem delu, to je v delu, ki se nanaša na

1. vpis v sodnem registru prepovedi odtujitve in obremenitve na deležu prvo tožene stranke (B. Š.) kot družbenika v družbi E. d.o.o. pod zap. št. 172940 (100 % delež)

2. vpis prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin v lasti prvo tožene stranke, vpisanih v zemljiški knjigi z ID znaki:

- 3...,

- 4...;

3. vpis v centralnem registru zastavnih pravic prepovedi odtujitve in obremenitve na avtomobilu BMW X%, reg. št. ..., letnik 2007;

4. prepoved vsem bankam, pri katerih ima prvo tožena stranka odprt račun, da ne smejo prvo toženi stranki ali kateremu koli drugemu po njenem nalogu izplačati z njegovega kateregakoli osebnega računa, odprtega pri banki, zneska, za katerega je odredilo začasno odredbo;

čas trajanja začasne odredbe (še 60 dni od izvršljivosti sodne odločbe, izdane v pravdnem postopku opr. št. V Pg 3779/2012 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani) (predzadnji odstavek predloga za izdajo začasne odredbe) in na

povrnitev sodnih stroškov (zadnji odstavek predloga za izdajo začasne odredbe)

se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep se v tem delu razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskem sodišču v nov postopek.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka z začasno odredbo se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča je vložila pritožbo tožeča stranka. Glavni del pritožbe se nanaša na družbo I. AG, G. d.o.o. in I1. d.o.o.. Prvostopenjski odločbi očita pritožba v zvezi z I. zmotno ugotovitev dejanskega stanja, nerazumljivost obrazložitve, ker se sklicuje na neobstoječo prisilno poravnavo in nezadostno obrazloženost odločbe. Glede družb G. d.o.o. in I1. d.o.o. očita, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo svoje odločbe.

3. Pritožnici v pritožbi očitata prvostopenjskemu sodišču prepočasno odločanje v zadevi.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. B. Š. (1. toženec) je bil v tožnicah član vodilnih organov: član nadzornega sveta in predsednik uprave. Od njega in še od dveh sospornikov sta obe tožnici zahtevali povrnitev škode, ki naj bi jo povzročil s svojim delovanjem v teh organih. Po vložitvi tožbe sta tožnici zahtevali še izdajo začasne odredbe, vendar le zoper 1. toženca, zoper ostala dva sospornika pa ne. Predlagali sta 4 različne vrste odredb. Prva je bila vpis prepovedi odtujitve in obremenitve na družbenih deležih, katerih imetnik sta bila bodisi B. Š. bodisi njegova soproga V. R.. Druga je bila vpis prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, katerih lastnik naj bi bila glede na vpis v zemljiški knjigi bodisi B. Š., bodisi njegova soproga V. R.. Tretja naj bi bila prepoved odtujitve in obremenitve na osebnem vozilu BMW. Četrta odredba naj bi bila prepoved izplačila iz bančnih računov, katerih nosilec je B. Š.

6. Pritožbeno sodišče je pritožbo zoper odločitev o predlogu, kolikor se nanaša na V. R., zavrnilo. Ugodilo ji je, kolikor se nanaša na B. Š.

Odločitev o predlaganih odredbah zoper V. R.

7. Prvostopenjsko sodišče se je pravilno odločilo, kolikor se nanaša njegova odločitev na tiste odredbe, ki prepovedujejo V. R. obremenitev in odtujitev deležev na različnih d.o.o. in nepremičninah.

8. Predlagatelj je svoj predlog za začasno odredbo, kolikor se nanaša na odredbe zoper V. R. utemeljil s tem, da naj bi bila V. R. le formalna lastnica nepremičnin in imetnica poslovnih deležev. B. Š. in V. R. naj bi bila poročena že od 14. 1. 1984. Vsi našteti deleži in obe nepremičnini naj bi bili pridobljeni v času trajanja zakonske zveze, zato naj bi se šteli za skupno premoženje tožene stranke in V. R..

9. Če je kot nosilec določene pravice vpisana v javni register določena oseba, potem se dobroverni tretji na takšen vpis lahko zanese do takšne mere, da ne trpi škodljivih posledic (3. odstavek 8. člena ZSReg; 1. odstavek 8. člena ZZK-1). To pa pomeni, da v primeru vpisa pravzaprav velja domneva, da je vpisana oseba res upravičenec, ta domneva pa velja le v razmerju do dobroverne tretje osebe. Domneva velja tudi za sodišče vse do dokaza nasprotnega.

10. Tožeča stranka ni predlagala udeležbe V. R. v postopku. Če bi sodišče izdalo začasno odredbo zoper V. R., ne da bi ona imela priložnost udeležbe v postopku bi ji bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je samo po sebi bistvena kršitev določb postopka (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Takšna bistvena kršitev določb bi bila, glede na to, da tožeča stranka ni predlagala udeležbe V. R. v postopku, neodpravljiva. Prvostopenjsko sodišče je torej odločilo pravilno.

11. Pritožbeno sodišče se zato ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so bile vse premoženjske pravice, pri katerih kot nosilec nastopa V. R., v času zakonske zveze pridobljene z delom in ne na kakšen drug način. Tudi se ni ukvarjalo z obstojem drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe, ker to ni bilo potrebno.

12. Pritožba je v tem delu neutemeljena. Višje sodišče jo je zato zavrnilo in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o predlaganih odredbah zoper B. Š.

13. Predpostavke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve so tri: obstoj denarne terjatve, razpolaganje dolžnika s premoženjem in obstoj nevarnosti obrezuspešenja terjatve (1. in 2. odstavek 270. člena ZIZ). Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe že zato, ker je menilo, da ni bil izkazan verjeten obstoj terjatve.

14. Tožeča stranka je svoj predlog za izdajo začasne odredbe oprla na trditve, da je B. Š. storil vrsto kršitev svojih dolžnosti, ki jih je imel kot član vodilnih organov obeh tožnic. Te naj bi storil na dva načina. Storil naj bi jih pri odobritvi kredita družbi G. d.o.o. in pri prodaji deležev (20 % in 80 %) na družbi G. d.o.o. tretji osebi. Pri tem naj bi nastala premoženjska korist za družbo I.. Upravičenec do izplačila dobička te družbe naj bi bil med drugim tudi B. Š.

15. Poleg tega naj bi B. Š. kršil svoje dolžnosti tudi v zvezi z družbo I1. d.o.o. Storil naj bi jih tako, da je dopustil, da so bili posli upravljanja z nepremičninami v skupini H. preneseni iz H. d.o.o. na družbo I1. d.o.o., katere edini družbenik naj bi bil I. (l. št. 135), upravičenec do izplačila dobička te družbe pa tudi B. Š..

16. Pritožba utemeljeno opozarja na to, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, zakaj naj ne bi bila verjetno izkazana terjatev do tožene stranke zaradi poslov v zvezi z družbo I1. d.o.o. Seveda lahko prvostopenjsko sodišče nasprotuje izdaji začasne odredbe, kolikor se nanaša na posle v zvezi z družbo I1. d.o.o., vendar mora, tudi v takšnem primeru, vsaj kratko obrazložiti svojo odločitev.

17. Obrazložitev prvostopenjske odločbe, kolikor se je nanašala na posle v zvezi s družbo G. d.o.o., ne manjka v celoti. Tej obrazložitvi vendarle manjkajo razlogi v takšni meri, da je niti ni mogoče preizkusiti. Razlogi prvostopenjskega sklepa so v bistvenem delu zajeti v dveh stavkih, pri čemer je prvi stavek nerazumljiv tako po slovnični, kot tudi po vsebinski plati. Omenja namreč prisilno poravnavo, o kateri se postopek ne vodi in je tožnici v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe niti z besedo nista omenili. Oba stavka pa zgolj, kolikor sta razumljiva, vsebujeta pravno sklepanje: prvi, da tožeča stranka ni ponudila prepričljivega dokaza, da je B. Š. tako ali drugače upravičenec iz I., drugi pa, da za obstoj terjatve ni dovolj opore. Kaj konkretno je tisti razlog, ki je pripeljal do takšnega sklepa, izpodbijani sklep ne obrazloži.

18. V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče ponovno presodi, ali je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen. Pri tem naj upošteva materialnopravni temelj za zahtevke. Tožeča stranka je namreč uveljavljala zahtevek na temelju 263. člena ZGD-1 in, kolikor se je nanašal na prvo tožnico, tudi na temelju 514. člen ZGD-1.

19. Glede na trditve tožeče stranke je bil B. Š. predsednik uprave 2. tožnice in tudi njen član nadzornega sveta. V 1. tožnici je bil član nadzornega sveta (predlog za izdajo začasne odredbe, str. 2; l. št. 133).

20. Pravni položaj članov uprave (ali poslovodja, če gre za d.o.o.) in nadzornega sveta je bistveno različen. Uprava namreč vodi posle družbe, nadzorni svet jo nadzira, poslov pa vsaj praviloma ne vodi. Zadnje pomeni, da poslov sam nadzorni svet, vsaj praviloma, ne sklepa. Ne glede na to, da je merilo za presojo odškodninske odgovornosti na abstraktni ravni enako (1. odstavek 263. člena ZGD-1), pa se lahko konkretizira in uporabi le ob upoštevanju različnih nalog, ki jih ima poslovodeči organ (uprava v d.d. ali poslovodja v d.o.o.) in nadzorni organ (nadzorni svet).

21. Glede na 1. in 2. odstavek 263. člena ZGD-1 odgovarjajo člani vodilnih organov (organa vodenja ali nadzora) solidarno, če niso pošteno in vestno ravnali v dobro družbe. Odgovorni so za svoje namerno ali malomarno kršitev tistih dolžnosti, ki jih imajo kot člani organov. To pa pomeni, da za odgovornost zadošča ravnanje v nasprotju z zahtevano skrbnostjo in seveda nastanek škode za samo družbo. Predpostavka odgovornosti torej ni, da so člani vodilnih organov kot takšni imeli od samega ravnanja tudi osebno korist. Osebna korist je dober indic, da je šlo za zavestno ravnanje v škodo družbe, ni pa znak dejanskega stanu. Osebna korist torej ni konstitutivni del zahtevka zoper člana vodilnega organa. Na to je pritožba pravilno opozorila.

22. V nadaljevanju postopka se bo zastavilo tudi vprašanje zastaranja zahtevka zoper B. Š., ki ga izpodbijani sklep zgolj omenja v rš. 5. Do tega vprašanje se bo moralo opredeliti sodišče prve stopnje v novem postopku.

23. Domnevno prepočasno odločanje prvostopenjskega sodišča ni pritožbeni razlog, zato o njem pritožbenem sodišču ni bilo potrebno odločiti.

24. Pritožba je torej v tem delu utemeljena. Pritožbeno sodišče je o njej odločilo na temelju 3. točke 365. člena ZPP.

25. Odločitev o stroških postopka temelji na 3. in 4. odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

06.05.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 216/2011
• VDSS sklep Pdp 550/2014
• VSL sklep I Cp 2315/2009