VSL sklep I Cpg 1026/2013

Jedro

Prvotožena stranka ne more reševati svojega ekonomskega položaja na račun svojih upnikov mimo z zakonom določenih postopkov.

Dejstvo, da so izvršbe že v teku, ni ovira za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženih strank zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo z dne 3. 12. 2012.

2. Zoper navedeni sklep so se pravočasno pritožile tožene stranke, uveljavljale pa so vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in predlagale spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo njihovemu ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe oziroma razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v zavarovanje svoje nedenarne terjatve na ničnost cesijskih pogodb, sklenjenih med prvotoženo in drugotoženo stranko dne 25. 3. 2011 in dne 28. 3. 2011, zoper drugotoženo stranko predlagala izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve njenega 98,06 % deleža v tretje toženi stranki. Prvostopenjsko sodišče je že ob izdaji začasne odredbe s sklepom I Pg 735/2012 z dne 3. 12. 2012 ugotovilo, da je tožeča stranka zoper drugotoženo stranko verjetno izkazala obstoj uveljavljane nedenarne terjatve kot tudi predpostavke iz 1., 2. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe. Z ugovorom zoper izdano začasno odredbo tožene stranke sodišča niso prepričale v neutemeljenost začasne odredbe, zato je njihove ugovore zavrnilo.

6. Z razlogi za zavrnitev njihovega ugovora pritožniki ne soglašajo. V pritožbi neutemeljeno izpodbijajo dejanski zaključek prvostopenjskega sodišča o verjetnosti obstoja terjatve na ugotovitev ničnosti cesijskih pogodb, ker je namen sklenitve cesijskih pogodb sporen. Vendar pa za izdajo začasne odredbe zadostuje že dokazni standard verjetnosti terjatve, na to pa je mogoče sklepati, kadar več dejstev govori v prid obstoju terjatve kot tistih, ki govore o nasprotnem. Pritožniki prvostopenjskemu sodišču očitajo, da se je v izpodbijanem sklepu v zvezi z namenom sklenitve cesijskih pogodb osredotočilo zgolj na presojo zmožnosti drugo tožene stranke o poplačilu terjatve prvotožene stranke iz teh cesijskih pogodb in presojo načina izpolnitve obveznosti drugotožene stranke do prvotožene stranke iz teh pogodb s pobotom, ni pa se opredelilo do trditev toženih strank, da je do cesije terjatev prvotožene stranke na drugotoženo stranko prišlo zaradi predvidene kasnejše konverzije teh terjatev drugotožene stranke v osnovni kapital tretje tožene stranke in izjave drugo tožene stranke z dne 22. 9. 2011, dane v postopku prisilne poravnave nad tretje toženo stranko, ki je imela ključno vlogo, da ni prišlo do stečaja tretje tožene stranke in posledično tudi prvotožene stranke. Toda po presoji pritožbenega sodišča pritožniki v prvostopenjskem postopku niso podali razumne in logične razlage, zakaj je morala tako izjavo v postopku prisilne poravnave podati drugotožena stranka kot cesionar in zakaj za uspešen zaključek postopka prisilne poravnave tretjetožene stranke ne bi zadostovala izjava prvotožene stranke o nameravani konverziji terjatve v osnovni kapital tretjetožene stranke kot upnika brez sklenitve spornih cesijskih pogodb. Še najbližje razlagi je navedba toženih strank v odgovoru na tožbo (list. št. 46), da je prvotožena stranka sklenila cesijski pogodbi, da bi se izognila lastnemu stečaju, če prisilna poravnava nad njenim dolžnikom – to je tretjetoženo stranko ne bi bila izglasovana. Navajajo, da je s prenosom terjatev na drugotoženo stranko v aktivi prvotožene stranke ostala terjatev iz naslova kupnine do drugotožene stranke. Navedeno razlago smiselno ponujajo pritožniki v pritožbi z navedbo, da se s sklenitvijo cesijskih pogodb vrednost premoženja prvotožene stranke kot dolžnika tožeče stranke ni zmanjšala, pač pa celo povečala.

7. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da bi sklenjeni cesijski pogodbi rezultirali v boljših poslovnih izkazih (bilanci stanja) prvotožene stranke. Vendar bi bili ti rezultati zgolj navidezni, če se izkaže, da sta cesijski pogodbi nični. Drugače povedano: prvotožena stranka ne more reševati svojega ekonomskega položaja na račun svojih upnikov mimo z zakonom določenih postopkov (npr. postopkom prisilne poravnave). Glede na ugotovitve in zaključke prvostopenjskega sodišča že v sklepu o izdaji začasne odredbe, pri katerih je vztrajalo tudi v izpodbijanem sklepu in jih pritožniki z ugovorom niso prerekali in sicer, da je s cesijskima pogodbama prvotožena stranka odplačno prenesla terjatve do tretjetožene stranke na drugotoženo stranko v skupni vrednosti 41,500.000,00 EUR, da je bilo plačilo zanje odloženo za deset let, da je ob sklenitvi obeh pogodb tožeča stranka do prvotožene stranke že imela zapadle terjatve v višini 14,4 milijona EUR, da izkazano finančno stanje drugotožene stranke ni kazalo na sposobnost poplačila odkupa cediranih terjatev, da sta bili v času sklenitve spornih pogodb prvo in drugotožena stranka povezani osebi, saj je bil večinski lastnik in prokurist prvotožene stranke hkrati edini družbenik drugotožene stranke in da je drugotožena stranka s konverzijo terjatev pridobila 86,91 % poslovni delež v tretjetoženi stranki ter glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, da poplačilo terjatve prvotožene stranke iz cesijskih pogodb s pobotom s terjatvijo drugotožene stranke do prvotožene stranke iz posojilne pogodbe z dne 29. 2. 2012 ni verjetno, ker drugotožena stranka ni pojasnila, od kod ji več kot 20,000.000,00 EUR sredstev za prvotoženi stranki dano posojilo, ki ga je zavarovala z zastavno pravico na poslovnem deležu prvotožene stranke v tretjetoženi stranki, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje o verjetnem izkazu tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti cesijskih pogodb, sklenjenih zaradi nedopustnega nagiba oškodovanja upnikov prvotožene stranke.

8. V celoti pritožbeno sodišče soglaša tudi s prvostopenjskim sodiščem o izkazanem pravnem interesu dolžnika za uveljavitev terjatve na ničnost teh pogodb. Posledica ugotovljene ničnosti pogodbe je, da mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, če to ni več mogoče, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času izdaje sodne odločbe (prvi odstavek 87. člena OZ). Ni dvoma, da tožeča stranka kot upnik prvotožene stranke kljub številnim pravdnim in izvršilnim postopkom doslej še ni prejela poplačila svoje terjatve, zato ji je treba priznati pravni interes za uveljavljanje ničnosti spornih cesijskih pogodb, ki bo v primeru uspešnosti v tem primeru lahko rezultiralo v povečanju premoženja prvotožene stranke. Pravnega interesa za izrek najstrožje sankcije, to je ničnosti cesijskih pogodb glede na zgoraj navedene okoliščine primera zato tožeči stranki ni mogoče odreči, kot tudi ne pravnega interesa za zavarovanje terjatve tožeče stranke s predlagano začasno odredbo. Pritožniki pri tem neutemeljeno očitajo prvostopenjskemu sodišču kršitev načela sorazmernosti iz drugega ostavka 34. člena ZIZ, ker se tožeči stranki dovoljuje kumuliranje sodnih postopkov vključno s sredstvi zavarovanja. Pritožniki ne trdijo, da je tožeča stranka v obstoječih izvršilnih ali pravdnih postopkih (tako zoper prvotoženo stranko kot zoper družbi R., d.o.o., in L., d.o.o.) prišla vsaj do delnega poplačila svoje terjatve in da so torej obstoječi izvršilni postopki rezultirali v uspešnosti izterjave. Ker je po 267. členu ZIZ začasno odredbo mogoče izdati vse dokler izvršba ni opravljena, zgolj dejstvo, da so izvršbe že v teku, ni ovira za izdajo začasne odredbe. Sicer pa je protispisna pritožbena trditev, da tožeča stranka ni prerekala trditev toženih strank, da je njena terjatev dovolj zavarovana s širokim spektrom sredstev zavarovanja tako zoper prvotoženo stranko kot zoper družbi R. d.o.o. in L. d.o.o. Že v odgovoru na ugovor je tožeča stranka pojasnila, da je večina nepremičnin, na katerih je dovoljena izvršba, že zastavljena v korist drugih upnikov, ki imajo boljši vrstni red poplačila kot tožeča stranka, kar je dokazno podprla z zemljiškoknjižnimi izpiski in je zato verjetnost poplačila tožeče stranke iz teh nepremičnin majhna. Temu je sledilo tudi prvostopenjsko sodišče, pritožniki pa v tem delu ugotovitve prvostopenjskega sodišča ne izpodbijajo. Med pravdnimi strankami tudi ni sporno, da ima tožeča stranka do prvotožene stranke terjatev v višini 14,463.969,08 EUR. Glede na to, da je po trditvah samih toženih strank vrednost optičnega omrežja L. ocenjena na 12.509.120,00 EUR je evidentno, da tudi, če bi se to premoženje v izvršilnem postopku prodalo po ocenjeni vrednosti, to ne bi zadoščalo za poplačilo celotne tožnikove terjatve. Sicer pa pritožniki neutemeljeno očitajo prvostopenjskemu sodišču presojo pretirane ocenjene vrednosti optičnega omrežja. Take presoje v izpodbijanem sklepu ni zaslediti, pač pa je prvostopenjsko sodišče izrazilo dvom v uspešnost prodaje navedenega premoženja v izvršilnem postopku po ocenjeni vrednosti glede na znano dejstvo, da se praviloma v izvršbi premičnine prodajajo po nižji ceni od izklicne. Iz obrazloženega izhaja, da očitane bistvene postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki naj bi bila podana zaradi nasprotij med obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča o odločilnih dejstvih glede pretiranosti ocenjene vrednosti optičnega omrežja in v spis predložene cenitve, prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo.

9. Neutemeljeno pritožniki očitajo prvostopenjskemu sodišču neobrazloženost izpodbijanega sklepa in s tem bistveno postopkovno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker naj bi se ne opredelilo do sodne prakse, iz katere izhaja, da je izdaja regulacijske začasne odredbe dopustna le pod izjemno restriktivnimi pogoji z restriktivnim tolmačenjem pojma „nenadomestljiva škoda“ in ob tehtanju položaja obeh strank.

10. Po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ se izda začasna odredba, če poleg predpostavke iz prvega odstavka 272. člena ZIZ upnik verjetno izkaže, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Zakon torej kot predpostavko za izdajo začasne odredbe ne zahteva možnosti nastanka nenadomestljive škode, pač pa možnost nastanka težko nadomestljive škode. To pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo že v sklepu o izdaji začasne odredbe z dne 3. 12. 2012 (točka 10 navedenega sklepa), z ugotovitvijo relevantnih dejstev: neuspešnih dosedanjih prizadevanj tožeče stranke za poplačilo terjatve, prenos premoženja prvotožene stranke na drugotoženo stranko z namenom izigravanja in oškodovanja upnikov prvotožene stranke, kar kaže na nevarnost, da bosta prvotožena in drugotožena stranka kot osebno povezani družbi s takim ravnanjem nadaljevali ter finančne zmožnosti drugotožene stranke za poplačilo terjatve prvotožene stranke in da zato brez izdaje začasne odredbe tožnica ne bi mogla doseči namena, ki ga zasleduje v predmetnem sporu, če bi drugotožena stranka svoj poslovni delež v tretjetoženi stranki nadalje odsvojila nekomu tretjemu. Pri tem je glede na vsebino začasne odredbe, uperjene zoper drugotoženo stranko ugotovilo, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela hujših škodljivih posledic, kot bi brez izdaje začasne odredbe utegnile prizadeti tožečo stranko. Sodišče je torej ugotovilo možnost nastanka težko nadomestljive škode, pri tem pa je tehtalo tudi položaj obeh strank. Pri takem stališču je prvostopenjsko sodišče vztrajalo tudi v izpodbijanem sklepu v 5. točki obrazložitve pri obravnavi ugovora toženih strank zoper sklep o izdaji začasne odredbe. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožniki ugotovitvi prvostopenjskega sodišča o podanih okoliščinah, ki kažejo na možnost nastanka težko nadomestljive škode in samemu temu dejstvu niso substancirano ugovarjali v ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe.

11. Ker so se torej izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je po drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Ker tožene stranke s pritožbo niso uspele, morajo same nositi svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi pritožbe, zato njeni stroški odgovora na pritožbo niso potrebni stroški v smislu 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da jih je dolžna kriti sama.

Datum zadnje spremembe:

06.05.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 570/2015
• VDSS sklep Pdp 946/2013
• VDSS sklep Pdp 966/2013