VSL sklep I Cp 805/2013

Jedro

Skrbnost ravnanja stranke, ki opravi delo po pogodbi, ni le merilo za stopnjo krivde, temveč hkrati tudi merilo protipravnega ravnanja.

Če se izkaže, da je zaradi neskrbnega ravnanja toženca nastala škoda oziroma je ta večja kot bi bila, če bi bilo popravilo opravljeno tako, kot je treba, je podana njegova odškodninska odgovornost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4420,00 EUR s pripadki (točka I izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 555,00 EUR s pripadki (točka II izreka).

Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Poudarja, da je sodišče prve stopnje razmerje zmotno presojalo izključno na podlagi splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti (131. člen Obligacijskega zakonika, OZ) čeprav pravno podlago za presojo razmerja in škode predstavlja tretji odstavek 133. člena OZ. Tožeča stranka nikoli ni trdila, da dela, ki jih je opravila tožena stranka, niso bila potrebna, le o neposredni nujnosti teh del med strankama ni bilo soglasja. Tožeča stranka tožene tudi nikoli ni ovirala in del tudi ni želela preprečiti. Predmet spora je zgolj povračilo škode, ki je nedvomno nastala in je bila zaradi neobzirnega ravnanja zaposlenih oziroma podizvajalcev tožene stranke prekomerna in nepotrebna. Presegla je pravni standard običajne meje. V tej zadevi je zato za presojo ključna opredelitev, ali je škoda, ki je bila povzročena s sicer dopustnim ravnanjem, presegla običajne meje. Sodišče pa se s tem vprašanjem zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč sploh ni ukvarjalo. Ker sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, se je ne da preizkusiti, s tem pa je zagrešena tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju pritožnica pojasnjuje, zakaj je škoda, ki jo je povzročila tožena stranka, presegla običajne meje. Opozarja, da se sodišče v izpodbijani sodbi tudi ni opredelilo do dejstva, da je tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo pripoznala tožbeni zahtevek po temelju in višini 500,00 EUR.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po 4. odstavku 316. člena ZPP lahko tožena stranka vse do izdaje sodbe pripoznavo tožbenega zahtevka prekliče. Tožena stranka je to storila z vlogo 4. 7. 2011 (točka VI.3). Tako je treba šteti, da delne pripoznave ni bilo. Sodišču prve stopnje se o tem zato posebej ni bilo potrebno izjavljati.

Res je, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov v zvezi z obsegom oziroma prekomernostjo nastale škode, vendar pa to v konkretnem primeru ne predstavlja kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre namreč za izostanek razlogov o dejstvih, ki so odločilna samo z vidika pravne presoje, ki jo ponuja pritožba, ne pa tudi z vidika presoje sodišča prve stopnje. Postopkovna kršitev v konkretnem primeru torej ni bila storjena.

Je pa utemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, posledica česar je podana tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki s pritožbo niso izpodbijane, je tožena stranka pogodbeni izvajalec del sistemskega operaterja (S., d. o. o.) prenosnega omrežja na področju oskrbe z električno energijo za območje tožnikovih nepremičnin. Odgovorna je tudi za vzdrževanje tega omrežja. Zaradi poškodbe daljnovoda in njegovih nosilnih drogov v nevihti z močnim vetrom je bilo treba odpraviti okvaro in zamenjati oziroma ojačati nosilne drogove daljnovoda. Padli drogovi in električni vod pod napetostjo so bili smrtno nevarni.

Ni dvoma, da ravnanja tožene stranke, ki je na nepremičninah tožeče stranke, preko katerih poteka električni daljnovod, odpravila okvaro in zamenjala oziroma ojačala nosilni električni drog, samega po sebi, upoštevajoč okoliščine in obveznosti, ki za toženo stranko izhajajo iz pogodbe in določb Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ) na katere opozarja tudi sodišče prve stopnje, ni mogoče označiti za protipravnega. To priznava tudi pritožnik, ko v pritožbi opozarja, da potrebnosti izvedenih del ni nikoli ugovarjal, niti ni oviral izvedbe del.

Vendar pa je sodišče prve stopnje ob tem spregledalo, da tožeča stranka toženi stranki ni očitala, da je na njegovi nepremičnini opravila dela, ki jih sicer ne bi smela, ampak predvsem to, da je ob izvedbi del ravnala neobzirno in s tem povzročila prekomerno in nepotrebno škodo. Dela bi po trditvah tožnika morala in mogla opraviti z več skrbnosti (primerjaj trditve v vlogi z dne 6. 12. 2011).

V zvezi s takšnimi trditvami pritožbeno sodišče opozarja, da skrbnost ravnanja ni le merilo krivde odgovorne osebe, ampak pogosto hkrati tudi merilo protipravnosti oziroma nedopustnosti njenega ravnanja. Tako za to, da je določeno ravnanje nedopustno, ni treba, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano (1) ali zapovedano, ampak zadošča ravnanje v nasprotju s splošno sprejetimi pravili (običaji, moralnimi načeli) dolžnega ravnanja v določenih razmerjih in situacijah. To priznava tudi sodna praksa z zahtevami po profesionalnem ravnanju (skrbnosti) tistih, ki izpolnjujejo svoje obveznosti iz poklicne dejavnosti. V kolikor se torej izkaže, da je zaradi neskrbnega ravnanja tožene stranke pri odpravi okvare in popravilu nizkonapetostnega droga tožniku nastala škoda oziroma je ta škoda večja kot bi bila, če bi bilo popravilo opravljeno tako, kot je treba, tožniku ni mogoče odrekati pravice do povračila škode, ki je posledica takšnega ravnanja.

Do praktično enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba 3. odstavka 133. člena OZ, na katerega sta se že pred sodiščem prve stopnje sklicevali obe pravdni stranki, nanj pa pritožnik ponovno opozarja v pritožbi. V določenih položajih tako ravnanje, ki povzroči škodljive posledice (in zato ustreza abstraktnemu opisu protipravnega ravnanja), zaradi posebnega pravila nima narave protipravnega ravnanja, vendar pa to še ne pomeni, da ni protipravna škoda, ki je nastala. Med takšna pravila sodi tudi tretji odstavek 133. člena OZ, po katerem je škoda, čeprav izvira iz dovoljene in splošno koristne dejavnosti, protipravna, če presega običajne meje.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, se tako izkaže za vsaj preuranjeno, saj zaradi opisane napačne materialnopravne presoje ni ugotavljalo dejstev v zvezi z zatrjevano neskrbnostjo, obsegom škode in vzročno zvezo in je dejansko stanje v tem pogledu ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in sodbo na podlagi 355. člena ZPP razveljaviti ter zadevo vrniti v nov postopek. Glede na to, da bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo ugotoviti celoten sklop dejstev, ki se nanašajo na predpostavke odškodninske odgovornosti, pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka, saj bi s tem poseglo tudi v pravico strank do pritožbe. Podrobnejši napotki za delo glede na predhodno obrazložitev pa po oceni pritožbenega sodišča niso potrebni.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Prim. Boris Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), ČZ UL RS, 1990, stran 23.

Datum zadnje spremembe:

06.05.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1770/2016
• VDSS sodba Psp 694/2007
• VSL sodba II Cp 3482/2014