VSL sklep I Cp 671/2013

Jedro

Upnik ni stranka zapuščinskega postopka, saj ne uveljavlja pravice iz zapuščine, zato nima pravice do pritožbe.

Dediči, ki so zamudili rok za vložitev pritožbe, se ne morejo sklicevati na določbo 3. odstavka 173. člena ZD, saj bi s tem, kar navajajo v pritožbi, posegli v pravice upnikov, ki se opirajo na pravnomočen sklep o dedovanju.

Sodišče dodatni sklep o dedovanju izda, kadarkoli, če na kakršen koli način pride do informacije, da je bil zapustnik lastnik premoženja, ki s sklepom o dedovanju ni bilo zajeto. Sodišče prve stopnje tako ni preseglo svojega pooblastila, ko je dodatni sklep o dedovanju izdalo na podlagi dopisa UE Novo mesto.

Pritožnik lahko izpodbija zgolj odločitev sodišča, ki se tiče njegovega pravnega položaja.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep o dedovanju D 223/2011 z dne 29. 11. 2011 se zavrže.

II. Pritožba zoper dodatni sklep o dedovanju D 223/2011 z dne 5. 10. 2012 se zavrne.

III. Pritožbi zoper sklep D 223/2011 z dne 18. 12. 2012 se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu Ga.K. za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu D 223/2010 z dne 29. 11. 2011 ugodi. V ostalem (glede predloga za oprostitev N.K., Š.K. in U.K.) se pritožba zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju D 223/2011 z dne 29. 11. 2011 po pokojnem D.K. ugotovilo obseg zapuščine, odpoved dediščini s strani S. in Ge.K., ugotovilo zakonite dedne upravičence (I. točka izreka) in razglasilo za zakonite dediče Ga.K., Š.K. in U.K., vsakega do 1/3 zapuščine (II. točka izreka sklepa). Z dodatnim sklepom o dedovanju D 223/2011 z dne 5. 10. 2012 je sodišče nadalje ugotovilo obseg dodatne zapuščine in jo dodelilo zakonitim dedičem vsakemu do 1/3. S sklepom D 223/2011 z dne 18. 12. 2012 je sodišče prve stopnje odločalo o oprostitvi plačila sodnih taks in odločilo, da se N.K., Ga.K., Š.K. in U.K. ne oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sklep D 223/2011 z dne 29. 11. 2011.

Zoper sklep o dedovanju se pritožujejo zakoniti dediči (Ga.K., Š.K. in U.K.) ter upnica N.K.. Zakoniti dediči se pritožujejo tudi zoper dodatni sklep o dedovanju. Dedič Ga.K. se pritožuje zoper sklep o (ne)oprostitvi plačila sodnih taks. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju ločeno obravnava pritožbe zoper posamezne sklepe.

O pritožbi zoper sklep o dedovanju z dne 29. 11. 2011:

Pritožniki vlagajo pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, in sicer na podlagi tretjega odstavka 173. člena Zakona o dedovanju (ZD), po katerem sodišče druge stopnje odloča o pritožbi tudi v primeru, če le ta ni vložena pravočasno. Sodišče je sklep o dedovanju izdalo brez vabljenja upnice N.K., ki je v zapuščinskem postopku priglasila terjatev. Pritožniki tako predlagajo sodišču, da prekliče sklep o dedovanju oz. ga spremeni tako, da N.K., ki ji dediči priznavajo terjatev, in dediče povabi na zapuščinsko obravnavo, da bo z dediči sklenila sporazum, da v celoti postane lastnica premoženja zapustnika v višini priglašene terjatve. Ker bodo upniki svoje terjatve uveljavljali v pravdah, pritožniki predlagajo, da sodišče sporni sklep o dedovanju prekliče in izda nov sklep, iz katerega bo razvidno, da zapuščine ni, ker imajo že sami dediči terjatve do nje. Stroškov pritožbe pritožniki ne priglašajo.

Pritožba glede upnice N.K. ni dovoljena, glede dedičev G., Š. in U.K. pa je prepozna.

Pravico do pritožbe v zapuščinskem postopku imajo samo stranke, ne pa tudi tretje osebe. Po prvem odstavku 333. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se glede na 163. člen ZD uporablja tudi v zapuščinskem postopku, smejo vložiti pritožbo le stranke postopka. Po 175. členu ZD so stranke zapuščinskega postopka dediči, volilojemniki in druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine, torej vse osebe, ki jim na dednopravni podlagi pripada dedna pravica ali pravica iz volila. Zmotno je pritožbeno naziranje, da ima položaj stranke v zapuščinskem postopku tudi upnica N.K.. Med druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine v smislu 175. člena ZD, se štejejo osebe, ki poleg dedičev in volilojemnikov uveljavljajo zahtevke iz naslova dedovanja, o katerih se odloča v zapuščinskem postopku. Takega zahtevka pritožnica ne uveljavlja. Priglasila je namreč terjatev iz naslova razdelitve premoženja po razvezi zakonske zveze in ne iz naslova dedovanja po zapustniku (list. št. 43). Pritožnica je celo izrecno zatrjevala, da ni dedič po pokojnem, pač pa želi svoj dolg izterjati iz zapuščinske mase, zaradi česar naproša za vročitev pravnomočnega sklepa o dedovanju. Upniki v zapuščinskem postopku niso stranke, čeprav sklep o dedovanju posega v njihove pravne interese (1). Svoje pravice bo upnica tako morala uveljavljati s posebno pravdo.

N.K. relevantnega sklepa o dedovanju z dne 29. 11. 2011 ne more izpodbijati, ker v zapuščinskem postopku nima položaja stranke (prvi odstavek 333. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZPP), zato je višje sodišče njeno pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena istega zakona in 163. členom ZD).

Glede pritožbe dedičev (Ga.K., Š.K. in U.K.) zoper sklep z dne 29. 11. 2011 sodišče druge stopnje ugotavlja, da je vložena prepozno (sklep jim je bil vročen dne 9. 12. 2011 (Š.K.) oz. 23. 12. 2011 (Ga. in U.K.), pritožbo pa so vložili šele dne 19. 10. 2012). Pritožniki se ne morejo sklicevati na tretji odstavek 173. člena ZD, po katerem bi pritožbeno sodišče sicer lahko upoštevalo nepravočasno pritožbo, vendar le, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep, kar pa v obravnavani zadevi ni mogoče utemeljiti. Več upnikov je namreč tekom zapuščinskega postopka priglasilo svoje terjatve. Če bi bilo pritožbi ugodeno, bi bilo potrebno izpodbijani sklep o dedovanju spremeniti tako v delu glede obsega zapuščinskega premoženja (pritožniki trdijo, da bi bilo potrebno sporno nepremičnino izvzeti iz zapuščine) kot v ugotovitvi glede obstoja in števila dedičev po pokojnem (dediči se želijo dedovanju odpovedati). Odgovornost dedičev za dolgove zapustnika je odvisna tako od števila dedičev kot od vrednosti podedovanega premoženja, zato bi obravnavanje prepozne pritožbe pomenilo poseg v pravice upnikov, ki se opirajo na pravnomočen sklep o dedovanju (2). Zakonski pogoj za upoštevanje nepravočasne pritožbe tako ni izpolnjen, pritožbo dedičev pa je potrebno kot prepozno zavreči (1. točka 365. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 343. člena ZPP).

O pritožbi zoper dodatni sklep o dedovanju z dne 5. 10. 2012

Zoper dodatni sklep o dedovanju dediči vlagajo pravočasno pritožbo. V njej navajajo, da je osebni avtomobil, ki je predmet sklepa, poškodovan, star 10 let, nevozen in primeren za uničenje, zato dejansko ni predmet zapuščine oz. s strani dedičev ni bilo nobenega interesa za dedovanje te premičnine. Upravna enota Novo mesto ni stranka zapuščinskega postopka, zato na podlagi njenega dopisa sodišče ni bilo upravičeno izdati izpodbijan sklep. Z dopisom je UE zgolj zaprosila sodišče za posredovanje podatkov o pravnih naslednikih po pokojnem zaradi potekle registracije vozila, kar pa ne pomeni, da je bil pokojni ob smrti dejansko še lastnik vozila. Prometno dovoljenje ni edini dokument, ki dokazuje lastništvo vozila. Glede na to, da so v zapuščinskem postopku upniki priglasili mnoge terjatve, je z izpodbijanim sklepom sodišče obremenilo dediče, kot da so nekaj dedovali in je tako moč od njih tudi nekaj terjati, vendar temu ni tako. Sodišče je postopalo mimo interesov dedičev in ni opravilo nove glavne obravnave, da bi se prepričalo, ali gre dejansko za premoženje, ki ga je moč podedovati. Dediči se lahko do konca zapuščinskega postopka odpovejo dediščini. Dodatni sklep o dedovanju temelji na nezakonitem sklepu o dedovanju, ki ga je potrebno razveljaviti. Pritožbenih stroškov pritožniki ne priglašajo.

Pritožba ni utemeljena.

Glede slednjega pritožbenega argumenta se pritožbeno sodišče sklicuje na zgoraj navedene razloge, iz katerih sklepa o dedovanju z dne 29. 11. 2009 ni razveljavilo, zaradi česar je neutemeljena pritožbena trditev, da bi bilo treba razveljaviti tudi dodatni sklep o dedovanju. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da bi se lahko dediči dediščini odpovedali vse do konca zapuščinskega postopka. Po določbi prvega odstavka 133. člena ZD se lahko namreč dedič odpove dediščini z izjavo, ki jo sodišču poda zgolj do konca zapuščinske obravnave.

Glede izdaje dodatnega sklepa o dedovanju zakon določa, da sodišče s tem sklepom razdeli premoženje, ki se najde po pravnomočnosti sklepa o dedovanju in za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, pri čemer sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli premoženje na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (prvi odstavek 221. člena ZD). Navedena določba torej ne omejuje kroga upravičenih predlagateljev za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju zgolj na dediče oz. na stranke zapuščinskega postopka (3). Še več, zakon niti ne predvideva formalnega predloga za izdajo dodatnega sklepa, temveč govori o obveznosti izdaje sklepa sodišča, kadar se naknadno najde premoženje zapustnika. Zapuščinski postopek teče po uradni dolžnosti oz. je „oficiozni postopek“ (164. člen ZD) in ne predlagalni postopek. Postopek se torej ne začne in ne teče po volji strank. Sodišče dodatni sklep o dedovanju izda, kadarkoli, če na kakršen koli način pride do informacije, da je bil zapustnik lastnik premoženja, ki s sklepom o dedovanju ni bilo zajeto. Sodišče prve stopnje tako ni preseglo svojega pooblastila, ko je dodatni sklep o dedovanju izdalo na podlagi dopisa UE Novo mesto.

Pritožniki nadalje dvomijo, da je bil zapustnik ob smrti dejanski lastnik vozila, vendar za to ne navedejo nobenih dokazov. Prometno dovoljenje sicer res ni edini dokument, ki dokazuje lastništvo vozila (kot trdi pritožba), vendar je pa ob odsotnosti druge dokazne in trditvene podlage njegova dokazna vrednost glede lastništva vozila po prepričanju pritožbenega sodišča več kot zadostna.

Sodišče razume skrb pritožnikov, da bodo zaradi sklepa o dedovanju in dodatnega sklepa o dedovanju upniki dediče terjali zaradi zapustnikovih dolgov. Na mestu je opozorilo, da so dediči za zapustnikove dolgove odgovorni zgolj do višine vrednosti podedovanega premoženja (prvi odstavek 142. člena ZD), zaradi česar je skrb dedičev, da bodo zaradi nizke (po njihovem mnenju nevredne) zapuščine morali poplačati številne dolgove zapustnika, odveč.

O pritožbi zoper sklep z dne 18. 12. 2012

Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrnilo predlog N.K., Ga.K., Š.K. in U.K. za oprostitev plačila sodne takse. Zoper sklep se pravočasno pritožuje Ga.K.. Upoštevaje dejstvo, da je prejemnik socialne pomoči, da živi v samostojni skupnosti in nima družinskih članov, bi sodišče moralo odločiti, da je oproščen plačila sodne takse. Sodišče je napačno odločilo tudi za ostale prosilke. Ugotovilo je, da so vse prejemnice pokojnine, ni pa ugotavljalo, za kakšno višino pokojnin sploh gre (N.K. prejema 426 EUR, K.U. 107 EUR in K.Š. 107 EUR). S plačilom sodne takse bi bilo njihovo preživljanje ogroženo. Sodišče je nadalje napačno ocenilo premoženjsko stanje N.K., saj se po Zakonu o socialnovarstvenih prejemkih kot premoženje ne upošteva stanovanje, v katerem prosilec za brezplačno pravno pomoč živi. Pravica do oprostitve plačila takse se obravnava načeloma enako kot pravica do brezplačne pravne pomoči (BPP). Pritožbenih stroškov ne priglaša.

Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na Ga.K., v preostalem delu pa je nedovoljena.

V večjem delu pritožnik izpodbija odločitev sodišča glede prosilk N., Š. in U. K. za taksno oprostitev. V tem delu njegova pritožba ni dovoljena, saj je ni podala prava oseba (tretji odstavek 343. člena ZPP), zaradi česar jo je potrebno v tem delu zavreči. Pritožnik lahko izpodbija zgolj odločitev sodišča, ki se tiče njegovega pravnega položaja.

Glede odločitve o oprostitvi plačila sodnih taks Ga.K. pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je nesporno, da je pritožnik prejemnik denarne socialne pomoči. Skladno s petim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Uradni list RS, št. 97/2010, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje) se šteje, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se stranka preživlja, če na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Navedeno pomeni, da se za prejemnike denarne socialne pomoči domneva, da izpolnjujejo pogoj iz prvega odstavka 11. člena ZST-1, zaradi česar jih je treba oprostiti plačila sodne takse. Predlog pritožnika za oprostitev plačila sodne takse v postopku je tako utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep ob pravilni uporabi materialnega prava spremenilo tako, kot izhaja iz III. točke izreka te odločbe (3. točka 365. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Prim. VSL sklep I Cp 960/2011 z dne 28. 9. 2011 in VSM sklep I Cp 1496/2011 z dne 20. 2. 2012.

(2) Prim. VSL sklep I Cp 3442/2012 z dne 29. 5. 2013.

(3) Prim. sklep VSL II Cp 1378/2010 z dne 20. 4. 2010.

Datum zadnje spremembe:

06.05.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2612/2016
• VSL Sklep I Cp 2057/2022
• VSL sklep I Cp 1442/2015