VSL sklep I Cp 63/2009

Jedro

Pravnorelevantna merila za določanje denarnega nadomestila so po sodni praksi poleg škode, ki nastaja za obremenjeno nepremičnino, in zmanjšanja vrednosti obremenjene nepremičnine tudi število subjektov, ki uporabljajo takšno pot.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustanovilo nujno pot v korist predlagateljeve parcele, parc. št. 730/2, k.o. ... po zemljišču prvih dveh nasprotnih udeležencev, parc. št. 731/5 in parc. št. 731/8, obe k.o. ..., in sicer za hojo in vožnjo z vsemi vozili. Predlagatelju je v korist nasprotnih udeležencev naložilo plačilo denarnega nadomestila v višini 19.500 EUR in plačilo stroškov postopka.

Proti sklepu se pravočasno pritožujeta obe stranki.

Predlagatelj se pritožuje zoper 4. točko sklepa prvostopenjskega sodišča, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov (338. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa spremeni skladno s pritožbenimi navedbami oziroma podrejeno, da izpodbijani del sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Izpodbija odločitev sodišča glede višine denarnega nadomestila, saj je tekom postopka na prvi stopnji večkrat navedel, da višina denarnega nadomestila ne more predstavljati podlage za odločitev o tem, katera od možnih variant poti je najustreznejša. Pri izračunu nadomestila so bile po njegovem mnenju zagrešene bistvene pomanjkljivosti, poleg tega pa sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo vseh ugotovljenih dejanskih okoliščin ter dodatnih pojasnil, ki jih je na zaslišanju podal J. Š., izvedenec gradbene stroke. Navaja, da je že na prvi stopnji podal pripombe na izvedeniško mnenje, zato ne drži ugotovitev sodišča, da na višino nadomestila ni imel pripomb. Sodišče bi pri odmeri moralo upoštevati sodno prakso, vrednost nepremičnine, način in obseg poti. Meni, da je izvedenčev izračun napačen, saj je pri izračunu nadomestila za vsako od treh variant pavšalno upošteval 50 % vrednosti zemljišča. Temu ne more biti tako, saj je ena od variant (rumena) že asfaltirana pot, ki jo lastnika in služnostni upravičenci uporabljajo za dostop do svojih hiš. Po drugi strani sta modra in vijolična varianta potrebni dodatnih posegov. V obstoječo pot tako sploh ne bi bilo potrebno posegati in bi bilo razvrednotenje s subjektivnega stališča lastnika bistveno manjše. Pri tem bi sodišče moralo tudi upoštevati, da na poti, ki jo je predlagal predlagatelj, že obstajajo služnostne pravice v korist drugih zemljišč, kar pomeni, da je razvrednotenje služečega zemljišča še manjše. Temu pritrjuje tudi sodna praska (II Cp 6375/2005 z dne 22. 3. 2006). Tudi izvedenčev izračun (50% vrednosti zemljišča) je znatno pretiran, saj bi to pomenilo, da bi lastnik služečega zemljišča od vsakega služnostnega upravičenca lahko zahteval nadomestilo v tej višini in skupaj iztržil kar 200% vrednosti zemljišča. Predlagatelj je v tem delu že na prvi stopnji opozarjal na neustrezen način vrednotenja dosedanjih vlaganj v služeče zemljišče, na katerem so lastniki že uredili asfaltirano pot s pločnikom. Izvedenec namreč pri tem ni podal nobenih kriterijev za izračun, predvsem pa iz izračuna ni mogoče razbrati, kakšen delež vlaganj bi odpadel na predlagatelja. Pri tem sploh ni upošteval, da poleg predlagatelja že obstajajo služnostni upravičenci, kar pomeni, da bi predlagatelj moral nositi sorazmerno manjši delež vlaganj. Sodišče bi tako lahko ob upoštevanju izvedenskega mnenja, danih pripomb in zaslišanja predlagatelja ter ob pravilnem upoštevanju materialnega prava, samo ustrezno korigiralo izvedenčev izračun. Višina denarnega nadomestila je namreč pravni standard. Pritožnik nadalje navaja, da iz 4. točke izreka sploh ni razvidno, katerima dvema nasprotnima udeležencema je dolžan plačati nadomestilo. Izpodbija tudi tek zamudnih obresti, ki bi po njegovem mnenju morale namesto od dneva izdaje sklepa teči od dneva njegove pravnomočnosti (oziroma od dneva pravnomočne odločitve o višini nadomestila). Dokler namreč sama nujna pot ni pravnomočno določena, tudi predlagateljeva obveznost na plačilo denarnega nadomestila ne more nastati oziroma zapasti v plačilo.

Tudi nasprotni udeleženci se pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagajo, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da bo predlagateljev predlog v celoti zavrnjen oziroma izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Menijo, da bi sodišče pri določitvi nujne poti moralo upoštevati 88. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po katerem je za določitev poti potrebno upoštevati redno rabo gospodujočega zemljišča. Predlagatelj nasprotno nujne poti ne zahteva za sedanjo rabo zemljišča, temveč za nameravano gradnjo hiše, ki glede na podatke v spisu nima druge podlage kot njegovo namero. Sodišče je tako zmotno uporabilo materialno pravo ter sprejelo odločitev v nasprotju s sodno prakso. Upoštevati pa bi moralo tudi moralno plat zadeve. Starši predlagatelja so slednjemu namreč podarili del svoje parcele, ki že ima dostop do javne ceste. Predlagatelj bi tako lahko uporabljal njihovo pot, po kateri je fizično mogoče priti do parcele predlagatelja. V najožjem delu je ta dostop namreč širok 3,70 m, kar je dovolj za kakršnokoli vožnjo. Na ogledu se je videlo, da je ta varianta najboljša. Po drugi strani pot prvih dveh nasprotnih udeležencev v naravi predstavljata tudi prostor za razkladanje in nakladanje stvari v okviru proizvodne dejavnosti. Pot je tako že sedaj preobremenjena. Sodišče je tako v tem delu storilo absolutno bistveno kršitev postopka, saj so ugotovitve iz ogleda v nasprotju z obrazložitvijo sodbe. Predlagatelj nenazadnje lahko do svoje parcele dostopa tudi po parceli 730/1 k.o. ... (modra varianta), ki je v 25 metrih že asfaltirana, za 15 metrov pa bi bilo potrebno zgolj odstraniti travnato rušo in zemljišče nasuti. Da sta ugodnejši modra ali vijolična varianta, pokaže tudi izračun nadomestil, ki je pri navedenih variantah kar dvakrat nižji kot pri varianti, ki jo je določilo sodišče.

Po 344. členu ZPP je bila pritožba vročena vsem strankam, ki nanjo niso odgovorile.

Pritožbi sta utemeljeni.

V skladu z 88. členom Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ) sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne povezave z javno cesto ali pa bi bila takšna zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Po določbi 89. člena SPZ sodišče takšno pot dovoli, če se z njo ne onemogoča ali znatno ovira uporaba nepremičnine, po kateri naj bi nujna pot potekala. Pri tem upošteva, da se tuja nepremičnina čim manj obremeni ter upravičencu za dovoljeno nujno pot določi denarno nadomestilo. Pri določanju denarnega nadomestila mora sodišče poleg vrednosti zemljišča, uporabljenega za nujno pot, upoštevati tudi škodo, ki nastane nepremičnini zaradi same ustanovitve ali razširitve nujne poti, za koliko se s tem zmanjša vrednost obremenjene nepremičnine, kakor tudi način uporabe in vrsto poti (primerjaj Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 468). Denarno nadomestilo je pravni standard, katerega vsebino ugotavlja sodišče primeroma in ob upoštevanju sodne prakse. Pravnorelevantna merila za določanje denarnega nadomestila so škoda, ki nastaja za odmerjeno nepremičnino, in zmanjšanje vrednosti obremenjene nepremičnine. Če se nujna pot določi po že obstoječi poti, se pri izračunu nadomestila upošteva vrednost zgrajene poti ter število subjektov, ki imajo pravico pot uporabljati (primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 6375/2005).

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 89. člen SPZ, saj pri določitvi višine nadomestila ni upoštevalo, da ustanovljena nujna pot (rumena varianta) v naravi že obstaja ter števila služnostnih upravičencev, ki pot že uporabljajo. Pravnorelevantna merila za določanje denarnega nadomestila so po sodni praksi poleg škode, ki nastaja za obremenjeno nepremičnino in zmanjšanja vrednosti obremenjene nepremičnine, tudi število subjektov, ki uporabljajo takšno pot. Izvedenec gradbene stroke je v konkretnem primeru za vsako od variant (modra, rumena in vijolična) poti sicer ocenil, da dovolitev nujne poti pomeni trajno zmanjšanje vrednosti nepremičnine nasprotnega udeleženca za 50 % in glede na takšno zmanjšanje vrednosti nepremičnine izračunal višino nadomestila, pri čemer je pri rumeni varianti upošteval tudi stroške izgradnje poti. Sodišče je njegovemu mnenju sledilo ter predlagatelju naložilo v plačilo 19.500,00 EUR nadomestila. Pri tem kljub pripombam predlagatelja na izvedensko mnenje (list. št. 104) ni ugotovilo, kako je izvedenec izračunal stroške izgradnje poti. Drži sicer ugotovitev sodišča, da predlagatelj ob zaslišanju izvedenca gradbene stroke ni podal konkretnega vprašanja v zvezi z izračunom nadomestila za rumeno varianto. Ker pa je določitev denarnega nadomestila pravni standard, bi moralo sodišča v okviru materialnoprocesnega vodstva razčistiti, kako je izvedenec prišel do navedenega zneska in to zlasti zato, ker je predlagatelj svoje nestrinjanje z izračunom izvedenca izrazil že v pisnih pripombah. Utemeljena je tudi pritožbena navedba predlagatelja, da iz 4. točke izreka ni razvidno, katerima nasprotnima udeležencema je dolžan plačati nadomestilo.

Ker zaradi opisane zmotne uporabe materialnega prava na prvi stopnji vsa pravno relevantna dejstva glede izpolnjenosti pogojev za določitev nadomestila po 89. členu SPZ niso bila pravilno ugotovljena, je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v skladu s citirano sodno prakso zapolniti pravni standard določitve nadomestila za uporabo nujne poti in ob tem upoštevati, da pot poleg njenih lastnikov, uporabljajo tudi ostali nasprotni udeleženci. V zvezi s tekom zamudnih obresti od denarnega nadomestila pa velja predlagatelju zgolj odgovoriti, da v skladu s 145. členom Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86, v nadaljevanju ZNP) zamudne obresti tečejo od dneva izdaje sodne odločbe (in ne dneva pravnomočnosti odločbe) do dneva plačila.

Ker nujne poti ni mogoče ustanoviti brez določitve nadomestila, je pritožbeno sodišče moralo ugoditi tudi pritožbi nasprotnih udeležencev in izpodbijani sklep razveljaviti v celoti. V zvezi s pritožbo nasprotnih udeležencev višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na navedbe predlagatelja, skico izvedenca geodetske stroke, mnenje izvedenca gradbene stroke in opravljeni ogled kraja, kjer naj bi nujna pot potekala. Sklep tako v tem delu za sedaj ne vzbuja dvomov. V kolikor dokazni postopek ne bi prinesel drugih ugotovitev in sklepov, bo sodišče prve stopnje v tem primeru moralo predlogu ugoditi.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 673/2003
• VSK sklep I Cp 361/2004
• VSL sklep I Cp 1539/99