<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 71/2009

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2009:I.CP.71.2009
Evidenčna številka:VSL0055832
Datum odločbe:18.03.2009
Področje:STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:verjetnost obstoja terjatve - izvrševanje služnostne pravice - motenje - pasivna legitimacija

Jedro

Ker toženec ni posredno ali neposredno motil služnostne pravice tožnika, niti mu motilno dejanje ne prinaša nikakršnih koristi, saj ni lastnik služečega zemljišča, niti nima kakšnega (samostojnega) pravnega naslova za izvrševanje posesti na služečem zemljišču (npr. najemne pogodbe), je ugovor pasivne legitimacije utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru toženca ugodi, sklep o začasni odredbi III P 174/2008 z dne 30.1.2008 razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Obrazložitev

:

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženca zoper sklep o začasni odredbi z dne 30.1.2008, s katerim je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da nemudoma, najkasneje pa v roku 24 ur, odstrani ograjo na zahodnem delu parcele št. 32/1 k.o. ..., pod grožnjo denarne kazni v višini 700,00 EUR v primeru nespoštovanja začasne odredbe ter opisom izvršilnih sredstev, če toženec obveznosti ne bi izpolnil. Menilo je, da toženec v ugovoru ni uspel omajati zaključkov o izpolnjenih pogojih za izdajo začasne odredbe, to je verjetnem obstoju zahtevka (terjatve), kot tudi ostalih pogojev iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo izdajo sklepa o začasni odredbi.

Zoper sklep se pritožuje toženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Najprej meni (!?), da motenje posesti stvarne služnosti po SPZ ni mogoče. Oporeka pa tudi ugotovitvi, da naj bi ograjo verjetno odstranil (po izdani začasni odredbi) prav toženec. Toženec vztraja pri trditvi, da ni pasivno legitimiran, saj on ni bil tisti, ki je postavil omenjeno ograjo, sama postavitev ograje pa tudi ni bila izvedena v njegovo korist. Toženec poudarja, da so ograjo postavili delavci družbe S., naročnik postavitve ograje pa nikakor ni bil toženec, temveč toženka, kar izhaja tudi iz računa navedene družbe. Toženec tudi ni lastnik parcele št. 32/1 k.o. ..., in ne investitor in naročnik prestavitve vodovoda, kar je razvidno iz že predloženega projekta prestavitve vodovoda. Vse delo je bilo opravljeno v korist toženke, ki bi si na svoji zemlji rada uredila stanovanjsko hišo, v kateri bi prebivala. Zaključek sodišča prve stopnje, da so delavci navedene družbe, ki so postavili ograjo, to storili v imenu in za račun ter po naročilu toženca, je tako brez kakršnekoli dejanske podlage. Tudi odstranitev sporne ograje ne izkazuje, da je ograjo postavil toženec; takšna ugotovitev je napačna in preuranjena. Osporava pa tudi ugotovitvam o obstoju drugih pogojev za izdajo začasne odredbe. Opozarja pa, da je investicija toženke vezana na rok izvedbe, z izdano začasno odredbo pa toženki nastaja velika nenadomestljiva škoda.

Pritožba je utemeljena.

Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve je po 1. odstavku 272. člena ZIZ verjetno izkazan obstoj terjatve ali da bo upniku terjatev zoper dolžnika nastala. Tožnik v obravnavani pravdni zadevi zatrjuje, da je toženec (tožbene trditve glede toženke so glede na predlagano in izdano začasno odredbo zgolj zoper toženca glede odločanja o začasni odredbi izven spodaj opisanih dejstev nepomembne, zato jih pritožbeno sodišče ne povzema) motil tožnika v izvrševanju stvarne služnosti (in ne posesti, kot zmotno v pritožbi meni toženec) voženj z vsemi vozili preko dela parcele št. 32/1 k.o. ..., last toženke, in sicer s postavitvijo ograje. Zato zahteva (zoper toženca) ugotovitev motenja, opustitev toženčevega poseganja v njegovo služnostno pravico hoje in voženj ter vzpostavitev prejšnjega stanja z odstranitvijo ograje, kot tudi prepovedjo takih in podobnih ravnanj v bodoče. V zavarovanje katere terjatve (zahtevka) tožnik predlaga izdajo začasne odredbe, v predlogu ne navaja, vendar se pritožbeno sodišče v to zaenkrat ni spustilo glede na stališče o zgrešeni pasivni legitimaciji, kar sledi iz nadaljnje obrazložitve.

Če kdo služnostnega upravičenca neutemeljeno moti pri izvrševanju služnosti, lahko ta s tožbo (actio confessoria) zahteva, da preprečevanje oziroma motenje preneha (1. odstavek 212. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Ob nespornem dejstvu, da toženec motilnega dejanja ni storil, bi lahko bil pasivno legitimiran, če bi bilo dejanje storjeno po njegovem naročilu ali v njegovo korist, pri čemer ni sporno niti, da toženec ni lastnik služečega zemljišča (parcele št. 32/1 k.o. ...), katerega lastnica je toženka. Zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi sporno ograjo postavil toženec, je protispisen, hkrati pa je tudi zgrešeno zaključevanje, da naj bi bil toženec naročnik postavitve ograje, ker „jo je po izdani začasni odredbi odstranil“. Tudi če bi bilo res, da je toženec po izdaji začasne odredbe ograjo odstranil, to še ne omogoča zaključka, da je bil toženec naročnik postavitve ograje (kot motilnega dejanja), pri čemer ni sporno, da so ograjo postavili delavci navedene družbe (račun družbe S. – B3 spisa, iz katerega izhaja postavitev zaščitne ograje po naročilu toženke). Ker toženec ni posredno ali neposredno motil služnostne pravice tožnika, niti mu motilno dejanje ne prinaša nikakršnih koristi (za razliko od toženke), saj ni lastnik služečega zemljišča (to se niti ne zatrjuje), niti nima kakšnega (samostojnega) pravnega naslova za izvrševanje posesti na služečem zemljišču (da bi mu bilo storjeno motilo dejanje v korist, na primer najemne pogodbe), je po oceni pritožbenega sodišča utemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava pri odločanju o utemeljenosti ugovora toženca zoper sklep o začasni odredbi glede vprašanja pasivne legitimacije. Tožba je glede toženčeve pasivne legitimacije namreč nesklepčna (iz trditev ne izhaja utemeljenost zahtevka), tak zahtevek pa mora sodišče zavrniti (primerjaj 318. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Na podlagi 3. točke 365. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.


Zveza:

ZIZ člen 272.
SPZ člen 212, 212/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.05.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY0OTU4