<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 757/2009

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2009:I.CP.757.2009
Evidenčna številka:VSL0055806
Datum odločbe:26.03.2009
Področje:DEDNO PRAVO - STVARNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:skupno premoženje - dedovanje - originarna pridobitev lastninske pravice - izstavitev zemljiškoknjižne listine - ugotovitveni zahtevek - nujno enotno sosporništvo - pasivna legitimacija

Jedro

Če gre za nujno enotno sosporništvo, pa nujni enotni sosporniki ne nastopajo na aktivni strani, posamezne situacije glede na vsebino spora zahtevajo, da ti avtomatično preidejo na pasivno stran. Vendar morajo za to obstajati utemeljeni razlogi. V predmetni zadevi tožnik od dedičev ne zahteva ničesar; dedne pravice dedičev v ničemer ne bodo zmanjšane, saj ne gre za spor med dediči. Zgolj naključje je, da je toženec tudi (so)dedič, odločilna pa je okoliščina, da je vpisan kot lastnik celotne nepremičnine, za katero tožnik zatrjuje, da mu pripada solastniški delež. Zato ni potrebno, da bi bili toženi vsi dediči.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi ter se zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zadeva se dodeli drugemu sodniku.

Obrazložitev

 

    Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je tožnik solastnik nepremičnine parc. št. ... sadovnjak 991m2 in parc. št. ... neplodno 64 m2, vpisane v vl. št. ... k. o. ... – do 1/10, ter da je toženec dolžan tožniku izstaviti za vpis lastninske pravice primerno listino, tožniku je bilo naloženo, da povrne tožencu priznane pravdne stroške.

   

     

   

    Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga višjemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje pred drugim sodnikom. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz formalnih razlogov, zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, pri čemer se je postavilo na napačno materialnopravno izhodišče. Tožbeni zahtevek temelji na lastninskopravni podlagi, sodišče pa se je postavilo na stališče, da temelji na dedno pravni podlagi. Ne gre za spor o zapuščini, ampak za lastninskopravni zahtevek, na podlagi originarne pridobite lastninske pravice od tožnikove matere, iz naslova skupnega premoženja pridobljenega v zakonski zvezi s tožencem. Toženec je v zemljiški knjigi vpisan kot izključni lastnik premoženja, čeprav to ni, ker je bilo to premoženje ustvarjeno s skupnim delom in sredstvi med tožencem in tožnikovo materjo, ki pa je že pokojna. Zapuščinski postopek je pravnomočno zaključen, v zapuščini pa nepremičnina ni bila omenjena in zajeta. Ker je toženec vpisan kot izključni lastnik nepremičnine v zemljiški knjigi, tožnik od njega zahteva delež lastninske pravice, nima pa zahtevkov do dedičev pokojne O. B.. Dediči pokojne O. B. imajo možnost na isti lastninskopravni podlagi zoper toženca uveljavljati svoje zahtevke. Tožnikov tožbeni zahtevek z naslova vlaganj v nepremičnino je bil pravnomočno zavrnjen in ni več predmet zahtevka, zato ni več dvoma, da bi lahko tožnikova vlaganja zmanjšala solastniški delež zakoncev na skupnem premoženju, kar bi imelo posledično vpliv na pravice dedičev.

   

     

   

    Pritožba je utemeljena.

   

     

   

    Sodišče prve stopnje je ponovno zavrnilo zahtevek tožnika ter pri tem ni ravnalo po določbi prvega odstavka 362. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki sodišču prve stopnje nalaga, da opravi vsa pravna dejanja in obravnava vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Sodišče prve stopnje očitno ni postopalo po navedeni določbi prvega odstavka 362. člena ZPP iz razloga, ker naj bi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 322/2006 z dne 22. 5. 2008 potrdila materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje ter smiselno odstopila od prakse, kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi II Ips 119/2004 z dne 23. 6. 2005, na katerega se sklicuje pritožbeno sodišče pri utemeljevanju svojih materialnopravnih razlogov. Sodišče prve stopnje je korektno zavzelo lastno materialnopravno stališče ter navedlo obširne in podrobne razloge, zaradi katerih je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, zaradi napačne pasivne legitimacije. Takšni materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje pa so po mnenju pritožbenega sodišča zmotni, saj tožnik uveljavlja solastninsko pravico na lastninskopravni podlagi in ne na dednopravni.

   

     

   

    Iz tožbenih trditev tožnika izhaja, da je toženec vpisan kot izključni lastnik nepremičnine, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje nekdanjih zakoncev (toženca in pokojne O. B.), da je bila pokojna na podlagi zakonske domneve solastnica nepremičnine do ½, da tožniku pripada zakonitni dedni delež na delu premoženja matere do 1/5 oziroma do 1/10 na hiši do celote, da tožniku pripada lastninska pravica na podlagi vlaganj v hišo v višini 2/10, da je že bil izdan pravnomočni sklep o dedovanju po pokojni O. B., kjer nepremičnina ni bila predmet dedovanja. Tožnik zahteva priznanje lastninske pravice na nepremičnini in tožencu (kakor tudi ne ostalim dedičem) ne prereka pravic na nepremičnini, ki jih ima(jo) kot dedič(i) po pokojni O. B.. Iz sklepa o dedovanju naj bi izhajalo, da je pet zakonitih dedičev upravičenih do dedovanja po pokojni O. B., zaradi česar naj bi tožniku pripadal 1/5 delež, kar glede na zakonsko domnevo, da je bila pokojna lastnica do ½ nepremičnine pomeni, da je iz tega naslova tožnik upravičen do solastniškega deleža do 1/10 na celotni hiši. Če nepremičnina predstavlja skupno premoženje nekdanjih zakoncev, se bo potrdila trditev tožnika, da je pridobil na originaren način solastninsko pravico v višini dednega deleža kot izhaja iz sklepa o dedovanju. Tožnik bi s tem pridobil enake pravice, kot jih je imela pokojna, s tem, da bi bil njegov delež omejen do zakonitega dednega deleža.

   

     

   

    Sodna praksa (sklep VS LRS Gs rev 223/59, sodba II Ips 476/95, II Ips 119/2004) se je že večkrat izrekla, da je vsak dedič zase legitimiran za tožbo in ni podano nujno sosporništvo, da bi mogli tožiti vsi dediči skupaj, saj ni mogoče prisiliti ostalih dedičev, da se pridružijo dediču, če tega ne želijo. Če dedič tožbe ne želi vložiti, s tem ne more odvzeti zakonitih pravic drugim sodedičem. Predvsem pa vložena tožba v ničemer ne posega v pravice ostalih dedičev. Nujno enotno sosporništvo je načeloma možno le na pasivni strani. Pritožbeno sodišče ne sprejema zaključkov prvega sodišča, če dediči ne tožijo skupaj, bi jih moral tožnik zajeti na pasivni strani. Če obstaja nujno enotno sosporništvo, posamezne situacije glede na vsebino spora res zahtevajo, da v primeru, če nujni enotni sosporniki ne nastopajo na aktivni strani, avtomatično preidejo na pasivno stran, vendar zato morajo obstajati utemeljeni razlogi, kar pa ni izkazano po mnenju pritožbenega sodišča. Zgolj naključje je, da je toženec tudi (so)dedič, odločilna je okoliščina, da je vpisan kot lastnik celotne nepremičnine, za katero tožnik zatrjuje, da mu pripada solastniški delež. Tožnik pri uveljavljanju 1/10 deleža od dedičev ne zahteva ničesar; dedne pravice dedičev v ničemer ne bodo zmanjšane, saj ne gre za spor med dediči. Glede na trditveno podlago se bo tekom dokaznega postopka morda celo izkazalo, da ostali dediči nimajo nobenega interesa, da bi uveljavljali svoje pravice na isti pravni podlagi kot tožnik, ker zasledujejo koristi na drugih materialnopravnih (pogodbenih) podlagah.

   

     

   

    Prav iz navedenih razlogov tožnik tudi ni bil dolžan vložiti ugotovitvenega zahtevka, da spada ½ nepremičnine v zapuščino, čeprav na podlagi določb prvega odstavka 145. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) do dodelitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno (dediščina je nedeljiva celota), del nepremičnine, ki je last pokojne O. B. pa bi zapuščinsko sodišče brez zapuščinske obravnave (drugi odstavek 221. člena ZD) dodelilo dedičem ter določilo delež vsakega do 1/5. Pomembna je okoliščina, da je bil sklep o dedovanju že izdan, da ne gre za spor med dediči (kot v primeru, ki ga obravnava sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 322/2006, na katero se sklicuje pri svoji odločitvi prvo sodišče) in kar je odločilno, da tožnik zatrjuje, da zaradi dogovorov ostalih dedičev s tožencem, ostali dediči tudi niso zainteresirani, da bi skupaj s tožnikom vložili tožbo na ugotovitev, da ½ nepremičnine pripada zapuščini. Iz navedenih razlogov ni mogoče odreči pravnega varstva tožniku kot enemu izmed dedičev, če so ostali pasivni, slednji pa po učinkih sodbe zaradi svoje neudeležbe niso na slabšem.

   

     

   

    Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnih materialnopravnih predpostavk, je izvedlo le dokaze, ki so vezani na pasivno legitimacijo, ni pa izvedlo nobenih drugih dokazov, s katerimi pravdni stranki dokazujeta (ne)utemeljenost tožbenega zahtevka. Ker prvo sodišče ni izvedlo dokaznega postopka, s katerim bi lahko dokazno ocenilo navedbe pravdnih strank o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka, pritožbeno sodišče samo ne more (sme) s pritožbeno obravnavo odpraviti omenjene pomanjkljivosti (pravdnim strankam bi bila sicer odvzeta ustavna pravica do pritožbe), zato je pritožbeno sodišče izjemoma, kot to določa 355. člen ZPP sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

   

     

   

    Glede na različne materialnopravne poglede sodišča prve stopnje in sodišča druge stopnje, je pritožbeno sodišče tudi odločilo, da se zadeva odstopi drugemu sodniku (356. člen ZPP), ki pa mora ne glede na morebitne drugačne materialnopravne poglede, izvesti dokazni postopek (prvi odstavek 362. člena ZPP) tako, da ugotovi kot predhodno vprašanje ali nepremičnina predstavlja del skupnega premoženja toženca in njegove pokojne žene, kakšen je delež pokojne in kakšen dedni delež pripada tožniku po pokojni materi. Prvo sodišče bo moralo tudi oceniti navedbe tožnika, ki zatrjuje, da je pridobil lastninsko pravico na hiši na podlagi vlaganj v hišo, kar pomeni, da toženec in pokojna žena nista bila lastnika do celote oziroma, da v skupno premoženje spada 8/10 delež na hiši, glede na trditve tožnika, da mu na tej pravni podlagi pripada solastniški delež do 2/10. Pritožbeno sodišče ponovno opozarja, da je bil tožbeni zahtevek tožnika na priznanje solastninske pravice iz naslova vlaganj zavrnjen iz razloga, ker je bila zgrešena pasivna legitimacija, saj je bil tožen le toženec, ne pa tudi ostali dediči, ki pa so bili glede na postavljen zahtevek nujni enotni sosporniku proti tožniku, saj je s takšnim zahtevkom posegal v pridobljene pravice (so)dedičev ali povedano drugače omenjeni zahtevek tožnika ni bil zavrnjen iz razloga, ker mu ne pripada solastninska pravica na nepremičnini do 2/10 ampak zato, ker ni tožil prave stranke. Navedene okoliščine bo potrebno razjasniti kot predhodno vprašanje ter od tožnika zahtevati, da pojasni ali še vztraja, da mu navedena solastninska pravica pripada na tej materialnopravni podlagi.

   

     

   

    Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o povrnitvi pritožbenih postopkov pridrži za končno odločitev.


Zveza:

ZPP člen 196.
ZD člen 221, 221/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY0OTMz