VSL sklep I Cp 4736/2008

Jedro

Služnost v javno korist je posebna oblika odplačne služnosti, za katero se uporabljajo splošna pravila stvarnega prava, če posebni predpisi ne določajo drugače. Že pred sprejemom ZUreP-1, ki je eksplicitno določil pogoje in funkcijo služnosti v javno korist, je praksa sledila načelom stvarnega prava o omejitvah lastninske pravice v javno korist z ustanavljanjem služnosti, in sicer s pridobitvijo soglasij lastnikov služečih nepremičnin (izvedeni način nastanka stvarnih služnosti), v primeru njihovega nasprotovanja pa z odločbo državnega organa - razlastitvijo (na izvorni način).

Soglasje lastnika služečega zemljišča kot izjava njegove volje, ki dovoljuje poseg v svojo nepremičnino z ravnanjem drugega subjekta oz. s privolitvijo v opuščanje lastnih ravnanj, katerih mu kot lastniku sicer ne bi bilo treba opustiti, in sprejem tega soglasja oz. dovoljenja služnostnega upravičenca na drugi strani, ne pomeni nič drugega, kot sklenitev pogodbe o stvarni služnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.662.320,00 SIT (6.936,74 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.3.1996 naprej iz naslova zatrjevanih neutemeljenih posegov tožene stranke v nepremičnino tožeče stranke – položitve PTT kabla in izdelave betonskih jaškov na parc. št. ... k.o. ... v marcu 1996 in pritrditve razdelilne elektro omarice za celotno naselje na steno njune garaže, vse brez soglasja tožnikov kot lastnikov parcele in brez denarnega nadomestila. Pravdne stroške tožene stranke je naložilo v plačilo tožeči stranki.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse z zakonom predvidene pritožbene razloge, zlasti zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in posledično zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo odločanje. Pritožba opozarja, da je bilo v postopku nedvomno ugotovljeno, da od pritožnikov nikoli ni bilo pridobljeno pisno soglasje za obremenitev njunega zemljišča in hiše za postavitev razdelilne elektro omarice in izkop ter izgradnjo telefonskega jaška. Po predpisih s področja stvarnega prava morajo biti soglasja oziroma dovoljenja, ki trajno obremenjujejo nepremičnino, podana v pisni obliki. Manjka torej bistveni element za posege in obremenitve nepremičnin pritožnikov - soglasje. Telefonski jašek je mimo izdanih upravnih dovoljenj postavljen v celoti na zemljišče pritožnikov. Pridobiti bi bilo treba novo gradbeno dovoljenje in izdelati nov projekt, ob soglasju pritožnika. Ker ni bilo tako, je podana protipravnost in vsi potrebni elementi civilnega delikta. Obrazložitev sodbe o pomanjkanju protipravnosti ne vzdrži. Enako velja za uporabo 3. odstavka 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj pristojni organ ni izdal dovoljenja za izvedbo telefonskega jaška po zemljišču pritožnikov. Sodišče je odločilo mimo trditvene podlage tožene stranke. Sklicevala se je le na domnevni izostanek protipravnosti zaradi soglasja pritožnikov in njuno privolitev v škodo v smislu 1. odstavka 163. člena ZOR. Gre za drugo pravno podlago, kot jo je sodišče povzelo v sodbi.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka uveljavlja odškodninski zahtevek iz naslova zmanjšanja vrednosti njene nepremičnine zaradi obremenitve nepremičnine s postavitvijo razdelilne elektro omarice in položitve PTT kablov in betonskih jaškov, po ugotovitvi prvega sodišča v zvezi z izdanim gradbenim dovoljenjem št. ... z dne 26.7.1993 za PTT in elektro omrežje za sosesko .... Trdila in dokazovala je, da za navedene posege, ki so po svoji vsebini komunalne služnosti oziroma služnosti v javno korist, kot lastnica služečih nepremičnin ni podala soglasja niti se odpovedala ustreznemu denarnemu nadomestilu. Višino svojega oškodovanja v zvezi z manjvrednostjo nepremičnine zaradi izvedenih posegov in obremenitve nepremičnin je dokazovala s pred pravdo pridobljenim izvedeniškim mnenjem izvedenca B. ter v pravdi predlaganim izvedencem gradbene stroke. Tožena stranka se je tako zastavljenemu zahtevku uprla z ugovorom o pomanjkanju elementov civilnega delikta, češ da manjka protipravnost, ker so bila izvedena dela opravljena skladno z izdanimi gradbenimi dovoljenji in da je tožeča stranka vanje privolila. Na tej osnovi se je prvo sodišče ukvarjalo z vprašanjem, ali je podana odgovornost tožene stranke za nastalo škodo po splošnih načelih obligacijskega prava (1. odstavek 154. člena ZOR - uporaba po členu 1061. Obligacijskega zakonika - OZ) in po določbah 3. odstavka 156. člena istega zakona o denarnem odškodninskem zahtevku za škodo, če ta izvira iz dovoljene splošno koristne dejavnosti, ki presega običajne meje. Po obeh pravnih podlagah je tožbeni zahtevek zavrnilo. Na strani tožene stranke ni ugotovilo protipravnosti v smislu splošnega civilnega delikta, češ da ravnanje tožene stranke ni bilo samovoljno in so bila vsa dela opravljena po projektu in izdanem gradbenem dovoljenju. S to dokazno oceno se pritožbeno sodišče strinja in zavrača pritožbeno naziranje, da je treba protipravnost iskati v odmiku izvedenih del od izdanih dovoljenj. Prvo sodišče je na podlagi zaslišanja strank in prič namreč zanesljivo ugotovilo, da so bili odmiki od izdanih dovoljenj manjši in izvedeni na izrecno zahtevo tožeče stranke, zato se v tem delu tožeča stranka ne more sklicevati na odškodninsko odgovornost tožene stranke, ker je v posamezne odmike od izdanih dovoljenj dejansko privolila (1. odstavek 163. člena ZOR).

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja na stvarno pravno podlago svojega zahtevka, do katere se sodišče ni opredelilo. Gre za zatrjevano neizdano soglasje z odpovedjo odškodnini za osnovni poseg v nepremičnino tožečih strank (položitev PTT kablov in jaškov ter namestitev razdelilne elektro omarice), to je objektov javne infrastrukture v javno korist (oziroma v korist tožene stranke) in v breme nepremičnine tožečih strank. Gre za služnosti v javno korist, ki so z vidika materialnega prava posebna oblika odplačne služnosti, za katere se uporabljajo splošna pravila stvarnega prava. V obravnavanem primeru so bila to pravila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki se uporabljajo, kadar posebni predpisi ne določajo drugače. Pojem in funkcijo služnosti v javno korist kot enega od instrumentov, s katerimi se lahko omeji lastninska pravica v javno korist, je eksplicitno predpisal šele Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1; Ur. l. RS, št. 110/2002 in naslednji; členi 92,110), ki v času nastanka spornega razmerja še ni veljal. Vendar iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da je praksa že pred sprejemom tega zakona sledila načelom stvarnega prava o omejitvah lastninske pravice v javno korist z ustanavljanjem služnosti: s pridobitvijo soglasij (bodisi brezplačnih bodisi odplačnih) lastnikov služečih nepremičnin, v primeru njihovega nasprotovanja pa s postopkom razlastitve, prav tako zvezanega s plačilom ustreznega nadomestila zaradi manjvrednosti obremenjenega zemljišča (priča F. M., izpovedba na list. št. 146). Omejitve oziroma posegi v posameznikovo lastninsko pravico zaradi javne koristi so v določenih z zakonom predvidenih primerih dopustne bodisi ob soglasju lastnika, na podlagi pravnega posla (izvedeni način ustanovitve stvarne služnosti – glej dr. Juhart in ostali: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 887; 52. člen ZTLR in 215. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Kadar pa soglasja lastnika služečega zemljišča ni, se lahko ustanovi na podlagi odločbe državnega organa – razlastitev (izvorni način nastanka služnostne pravice – 53. člen ZTLR oziroma 216. člen SPZ). Lastnikovo soglasje oziroma dovoljenje za poseg v njegovo nepremičnino, o katerem so izpovedovale priče (M., R.), oziroma dovoljenje za poseg v njegovo nepremičnino pomeni dopuščanje ravnanj drugega subjekta na njegovi nepremičnini in opuščanje lastnih ravnanj, katerih mu kot lastniku sicer ne bi bilo treba opustiti. Po vsebini gre za stvarno služnost, ki lahko nastane z odplačnim ali neodplačnim pravnim poslom (prim. 2. odstavek 216. člena SPZ), o čemer je izpovedal tudi F. M. Podaja soglasja kot izjava lastnikove volje na eni strani in sprejem tega soglasja služnostnega upravičenca na drugi strani namreč ne pomeni nič drugega, kot sklenitev pravnega posla – pogodbe.

Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč pa se prvo sodišče do te sicer vseskozi zatrjevane pravne podlage tožbenega zahtevka ni opredelilo. Ker sodba o tem nima razlogov, se je ne da preizkusiti. Gre za absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki je zaradi njene narave pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. To je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvemu sodišču (1. odstavek 354. člena ZPP).

Po drugi strani prvo sodišče pravno relevantnih okoliščin o tem, ali je bilo pridobljeno (odplačno ali neodplačno) soglasje lastnika služečih nepremičnin za njihovo obremenitev v javno korist niti ni ugotavljalo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Gre za sklop pravnih vprašanj (obstoj soglasja – pogodbe, njena vsebina – odplačnost: neodplačnost – in posledično višina nadomestila oziroma odškodnine, pri čemer je tožnik zanjo z že podanimi navedbami o manjvrednosti zemljišča in ponujenim dokazom z izvedencem gradbene stroke ponudil zadostno trditveno in dokazno podlago o tem, in so zmotne drugačne ugotovitve prvega sodišča, podane sicer pri presoji zahtevka na drugi pravni podlagi – 3. odstavku 156. člena ZOR). Glede na naravo in kompleksnost stvari dokaznega postopka ne more dopolnjevati oziroma pravno relevantnih dejstev prvič ugotavljati pritožbeno sodišče. Zato je sodbo razveljavilo tudi iz navedenih uveljavljanih in podanih pritožbenih razlogov in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V njem bo moralo ponovno oceniti celotno procesno gradivo in že izvedene dokaze, če bo treba, pa ponovno natančneje zaslišati stranke in priče o pridobljenem soglasju lastnika služečih nepremičnin za njihovo obremenitev in o njegovi vsebini (odplačno, neodplačno). Glede na dosedanje ugotovitve prvega sodišča, da je bilo za obravnavane objekte javne infrastrukture izdano gradbeno dovoljenje še preden sta tožnika pridobila lastninsko pravico na služečih nepremičninah, bo moralo v okviru že podane trditvene in dokazne podlage pravdnih strank najprej oceniti, ali je tožena stranka pridobila brezplačno oziroma odplačno soglasje za poseg na služeče nepremičnine od pravnih prednikov tožeče stranke. Če bo ugotovilo, da ga je, bo tožbeni zahtevek lahko ponovno zavrnilo. Dano soglasje oziroma obremenitev služečega zemljišča z dogovorjeno služnostjo namreč veže tudi pravnega naslednika. Lastninska pravica nanj preide skupaj z bremeni. Novi lastnik samo zaradi spremembe lastninske pravice na služeči nepremičnini ne more zahtevati prenehanja služnostne pravice.

V nasprotnem primeru pa bo moralo ponovno celovito in popolno oceniti že izvedene dokaze ter ugotoviti, ali je služnostno pogodbo sklenila ali se z brezplačno obremenitvijo svoje nepremičnine strinjala tožeča stranka. Ob skladnih izpovedbah strank in zaslišanih prič o nestrinjanju tožnikov, izraženem ob izvedbi del, česar sodišče ni v zadostni meri ocenilo, in ob korespondenci med pravdnima strankama v prilogah A2 – A6 o takojšnjih zahtevah za odškodnino oziroma o medsebojnih pogajanjih pravnih strank o njeni višini, kar je ostalo doslej v celoti neocenjeno oziroma prezrto, se nakazuje možnost, da je dosedanja dokazna ocena, podana sicer v okviru ugotavljanja protipravnosti kot elementa splošnega civilnega delikta, da sta tožnika z izdanim gradbenim dovoljenjem za gradnjo njune hiše prevzela tudi (brezplačno) breme obremenitve njunih nepremičnin z objekti javne infrastrukture, zmotno in v nasprotju z zgoraj navedenimi dokazi.

Če bo sodišče na podlagi tako ponovljenega dokaznega postopka ocenilo, da je zahtevek po temelju na tej pravni podlagi utemeljen, bo moralo izvesti že predlagani dokaz z izvedencem gradbene stroke, ki je bil dovolj substanciran in pravočasen ter ugotoviti višino odškodnine zaradi zatrjevane zmanjšane vrednosti služečih nepremičnin. Svojo odločitev pa bo moralo tudi jasno obrazložiti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

06.05.2014

Podobni dokumenti:

• sodba I U 87/2009
• VSK Sklep CDn 199/2019
• VSK sodba I Cp 704/2004