VSL sklep I Cpg 1293/2013

Jedro

Oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse je izjema od splošnega pravila, da je treba sodne takse plačati ob vložitvi vloge. Je hkrati tudi pravna dobrota, ki se lahko dodeli le do nje upravičeni osebi. Takšna oseba nosi polno trditveno in dokazno breme, da je do nje upravičena. Tožena stranka bi morala razkriti svoje tekoče denarne prihodke in izdatke, in višino svojih denarnih obveznosti. Vsega tega ni storila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnica sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

2. Tožena stranka v pritožbi zoper sklep graja odločitev prvostopenjskega sodišča, da naj bi bil pravni temelj za odločitev v tej zadevi ZST-1B, ker naj bi v času vložitve predloga veljal še ZST v besedilu, kot ga je imel po noveli ZST-1A in brez novele ZST-1B. Odločitev prvostopenjskega sodišča pa napada tudi zato, ker naj bi prvostopenjsko sodišče vsebinsko napačno odločilo o njenem predlogu. Tožena stranka naj bi imela blokirana oba TRR računa, kar naj bi ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Tožena stranka trdi, da je imela v letu 2012 negativni poslovni izid v višini 429.322,00 EUR in 6.502,00 EUR bilančne izgube. Stanje v letu 2013 naj ne bi bilo nič boljše. Poleg tega naj bi sodišče glede na obrazložitev pod točko 6 ne odločalo o predlogu za taksno oprostitev, ampak o predlogu za delni odlog, obročno plačilo ali delno oprostitev plačila sodne takse. Takšno postopanje sodišča pa naj bi bilo napačno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba je utemeljena v tistem delu, v katerem se nanaša na uporabo ZST-1. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločbo v resnici oprlo na besedilo ZST-1, kot ga ima po noveli ZST-1B (glej prvostopenjsko odločbo, r. št. 2). Pravilna bi bila uporaba ZST-1 v besedilu, kot ga je imel po noveli ZST-1A in brez novele ZST-1B. Predlog tožene stranke za taksno oprostitev je bil namreč vložen 9. 7. 2013. Z njegovo vložitvijo se je začel posebni postopek, v katerem je bilo treba odločiti o predlogu za taksno oprostitev. Novela ZST-1B je začela veljati kasneje 10. 8. 2013. Prvi odstavek 26. člena ZST-1B določa, da se „Takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, ... plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi.“. Breme plačila sodne takse je nastalo z vložitvijo pritožbe, in se bi torej v resnici morala odločitev o plačilu sodne takse za pritožbo ravnati po besedilu ZST-1, kot ga je imel ob času nastanka taksne obveznosti. Vendar pa to še ne pomeni, da je pritožba tožene stranke utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je iz bilance stanja za leto 2012 razvidno, da ima tožena stranka blokirana oba transakcijska računa. Ugotovilo pa je tudi, da tožena stranka ni niti izkazala, v kakšni višini prejema plačila („prilive“) na računa sedaj, niti kakšna je višina neporavnanih dolgov (obveznosti), ki bi jih še bilo treba poravnati iz obeh transakcijskih računov. To je bilo za odločitev prvostopenjskega sodišča sploh odločilno. Po mnenju prvostopenjskega sodišča bi tožena stranka lahko predložila najmanj izpiske o stanju na obeh transakcijskih računih in dokazila o plačilih na in plačilih iz obeh računov ter dokazila o višini dolga. Prvostopenjsko sodišče je tudi ugotovilo, da ima tožeča stranka glede na bilanco stanja za leto 2012 kratkoročne terjatve v višini 221.542,00 EUR.

6. Oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse je izjema od splošnega pravila, da je treba sodne takse plačati ob vložitvi vloge. Je hkrati tudi pravna dobrota, ki se lahko dodeli le do nje upravičeni osebi. Takšna oseba nosi polno trditveno in dokazno breme, da je do nje upravičena. Predpostavke so bile določene v 3. odstavku 11. člena ZST-1 v povezavi s 1. in 2. odstavkom 11. člena ZST, precizirane pa še v 2. stavku 4. odstavka 11. člena ZST-1.

7. Glede na 2. stavek 4. odstavka 11. člena ZST-1 (v besedilu, kot je obstajalo po noveli ZST-1A) je moralo sodišče pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu takse skrbno presoditi premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke, če je odločalo o predlogu pravne osebe. Bilanca stanja iz leta 2012 je bila zgolj posnetek stanja, kot je obstajalo 31. 12. 2012. Če želi pravna oseba doseči kakšno od prej opisanih ugodnosti, mora pač razkriti svoje premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje v trenutku, v katerem vlaga svoj predlog, ali vsaj časovno blizu tega trenutka. Bilanca za leto 2012 ni zadoščala, glede na to, da je bil predlog vložen 9. 7. 2013. to je bilo več kot pol leta kasneje. Poleg tega bi tudi bilanca stanja sama ne zadošča za oceno likvidnostnega stanja. Izguba sama po sebi še nič ne pove o tem, ne kakšno je finančno, ne kakšno je likvidnostno stanje. Tudi blokada dveh računov sama po sebi še nič ne pove o tem, kakšno je premoženjsko in finančno stanje. Da stanje v letu 2013 ni nič boljše, kot je bilo v letu 2013, pa je tožena stranka navedla šele v pritožbi. Dokazov za to ni predložila.

8. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno menilo, da bi morala tožena stranka razkriti svoje tekoče denarne prihodke in izdatke, in višino svojih denarnih obveznosti. Vsega tega ni storila. Poleg vsega tega ima tudi (bilančno izkazane) kratkoročne terjatve v višini 221.542,00 EUR, o katerih pritožba sploh molči.

9. Odločitev prvostopenjskega sodišča je bila torej, ne glede na to, da je uporabila nepravilno zakonsko besedilo, pravilna. Razlogi za oprostitev plačila sodne takse namreč niso bili podani. Okoliščine, ki jih je moralo sodišče glede na 4. odstavek 11. člena ZST-1 upoštevati pri svoji odločitvi, so bile enake pri oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks. Zato je prvostopenjsko sodišče odločilo pravilno ne glede na to, da se je del njegove obrazložitve nanašal na odlog plačila sodne takse.

10. Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena in 1. odstavek 366. člena ZPP). V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni našlo niti takšnih kršitev, niti tistih, ki so bile uveljavljane v pritožbi. Pritožbo je zato Višje sodišče zavrnilo in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki v pravdi uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). Če ne uspe, ne more zahtevati njihove povrnitve. Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.

Datum zadnje spremembe:

09.04.2014

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cpg 724/2018
• VSL sklep I Cpg 1366/2011
• VSL sklep II Cp 1819/2010