VSL sklep I Cpg 1008/2013

Jedro

Pravnomočna sodba, s katero je ugotovljeno, da je pogodba, ki sta jo sklenila upnik in dolžnik, razvezana, ne more poseči v medsebojna razmerja, v katera je vstopil dolžnik s svojimi komitenti. V ta razmerja je dolžnik vstopil na podlagi pogodbe s svojimi komitenti (pri čemer oblika in način sklenitve pogodbe nista pomembna).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik je dolžan dolžniku v 8 dneh od prejema tega sklepa povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 612,93 EUR, po preteku tega roka pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

III. Zahtevek upnika za povrnitev njegovih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Dejstva, razvidna iz trditvene podlage upnika

1. Iz trditvene podlage upnika je razvidno, da je on kot prodajalec blaga, z dolžnikom, kot izdajateljem D. kartic, 13. 2. 2012 sklenil pogodbo o izvajanju nakupov na obroke (v nadaljevanju pogodba A3). Po tej pogodbi terjatev, ki jo upnik kot prodajalec blaga na obroke pridobi do svojega kupca, preide na dolžnika, če kupec to blago plača z D. kartico. Dolžnik pa upniku mesečno poravnava zapadle obroke, zmanjšane za 2,4 % (pred tem pa 2,55 %) provizije. Dolžnik je postal neplačevit. Zato je vse svoje prihodke, ki jih pridobiva na račun upnika, preusmeril na račun tretje osebe. Ker je Banka Slovenije dolžniku, ki ima vse račune blokirane, odvzela licenco za opravljanje plačilnega prometa, je očitno, da obveznosti do upnika iz pogodbe A3 ne bo poravnal. Zato je upnik 5. 6. 2013 odpovedal pogodbo A3 in dolžnika pozval, naj mu do 7. 6. 2013 posreduje izjavo, da od prodajalčevih kupcev po odpovedi pogodbe ne bo več zahteval plačila obrokov kupnine, zapadlih po odstopu od pogodbe. Na ta dopis dolžnik ni reagiral. Ker kupci niso seznanjeni z dostopom, ni mogoče pričakovati, da bodo svoj dolg poravnali upniku in ne dolžniku. Zato je prisiljen vložiti tožbo na ugotovitev, da je do razveze pogodbe A3“ prišlo 6. 6. 2013, saj brez te ugotovitve ne bo mogel izterjati še nezapadlih obrokov kupnine od svojih kupcev. Izdaja regulacijske začasne odredbe je po njegovi oceni nujna, saj obstoja gotovost, da bo sicer uveljavljanje upnikove terjatve do dolžnika, „ugotovitve razveze pogodbe A3 v pravdi brez vsakega smisla“. Brez izdaje začasne odredbe tako upniku grozi nenadomestljiva škoda, saj od svojih kupcev ne bo mogel terjati ponovnega plačila obrokov, če jih bodo ti poravnali dolžniku, od dolžnika pa ni mogoče pričakovati najmanjšega plačila.

Odločitev sodišča prve stopnje in obrazložitev izpodbijanega sklepa

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe. S to začasno odredbo je upnik predlagal, naj sodišče subjektom, ki jih je v predlogu natančno specificiral, prepove plačati dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu obroke kupnine iz posameznih, v predlogu specificiranih računov, ki jim jih je izstavil upnik za prodano blago; dolžniku pa naj prepove izterjavo teh zneskov od kupcev. Predlagana začasna odredba naj bi veljala“ do izvršljivosti odločitve v pravdi zaradi ugotovitve razveze pogodbe o izvajanju nakupov na obroke, ki sta jo sklenila 13. 2. 2012 kupec in dolžnik in istoimenske pogodbe z dne 8. 11. 2011 in jo je upnik dolžan pokreniti v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa in v tem roku sodišču predložiti dokazilo o vložitvi takšne tožbe zoper dolžnika“.

3. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča Up /97 z dne 16. 7. 1998 pojasnilo, kdaj je izdaja regulacijske začasne odredbe sploh dopustna. Zavzelo je stališče, da je ni mogoče izdati zaradi nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Glede na to, da je pogodba A3 med strankama nehala veljati, po oceni sodišča to pomeni, da bo moral upnik svoje nezapadle terjatve, ki jih ima iz naslova opravljenih storitev po pogodbi A3, ob zapadlosti izterjati neposredno od kupcev. Izdaja predlagane začasne odredbe po oceni sodišča prve stopnje ni le nepotrebno, ampak tudi neprimerno sredstvo za zavarovanje upnikove terjatve.

Pritožba upnika

4. Proti temu se je upnik pravočasno pritožil. Uveljavljal je pritožbena razloga bistvene kršitve določil izvršilnega postopka in napačno uporabo materialnega prava. Predlagal je, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ter zahteval povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

Odgovor na pritožbo

5. V odgovoru na pritožbo pa dolžnik pojasnjuje razmerja med njim in svojimi komitentni (kupci upnikovega blaga), podaja svoja pravna naziranja ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Tudi on je zahteval povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče ne deli pravnega mnenja s sodiščem prve stopnje in pritožnikom, da so po razvezi pogodbe A3 terjatve iz prodajnih pogodb za blago, kupljeno pri upniku z D. karticami, ponovno prešle na upnika.

8. Iz trditvene podlage upnika je razvidno sledeče: (1) da je upnik na podlagi pogodbe A3 v pravnem razmerju z dolžnikom, (2) da je upnik kupcem (ki so dolžnikovi komitenti) blago prodal na obroke na podlagi pogodbe A2 in med drugim, (3) da bo te obroke, zmanjšane za določen odstotek provizije, dobil plačane od dolžnika.

9. Upnikovo pravno stališče je (primerjaj II. točko navedb), da dolžnikove terjatve do svojih komitentov (kupcev upnikovega blaga na obroke), ki zapadejo v plačilo po odpovedi pogodbe, ponovno preidejo na upnika že zgolj na podlagi odpovedi pogodbe A3.

10. Iz trditev, navedenih v 8. točki te obrazložitve pa izhaja odločilno pravno dejstvo, da so kupci upnikovega blaga z dolžnikom kot izdajateljem D. kartic stopili v posebno pravno razmerje. Izkustveno je znano, da se imetniki kreditnih kartic, med katere spada tudi D. kartica, s sprejemom kartice zavežejo kupljeno blago plačati (ne prodajalcu – upniku), pač pa izdajatelju kreditne kartice, v predmetni zadevi izdajatelju D. kartic, to je dolžniku.

11. O tem, kakšen učinek naj bi imela pravnomočna sodba „na ugotovitev, da je do razveze pogodbe A3 prišlo 6. 6. 2013“ na veljavne pogodbe, ki jih je dolžnik kot izdajatelj D. kartic sklenil s svojimi komitenti (kupci upnikovega blaga na obroke), v trditveni podlagi upnik ne reče ničesar. Vendar pa po prepričanju pritožbenega sodišča pravnomočna sodba, s katero je ugotovljeno, da je pogodba A3 (ki sta jo sklenila upnik in dolžnik), razvezana, ne more poseči v medsebojna razmerja, v katera je vstopil dolžnik s svojimi komitenti. V ta razmerja je dolžnik vstopil na podlagi pogodbe s svojimi komitenti (pri čemer oblika in način sklenitve pogodbe nista pomembna. Pacta sunt servanda je temeljno načelo obligacijskega prava. Pomeni, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (prvi odstavek 9. člena OZ). Obveznost lahko ugasne samo (1) s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali (2) na podlagi zakona. Iz tega sledi dvoje. Prvič, da upnik, ki ni udeleženec obligacijskega razmerja med dolžnikom in njegovimi komitenti, ne more doseči razveljavitve pogodb, ki jih je dolžnik sklenil s svojimi komitenti. In drugič, da je samo zakon tisti, ki bi lahko posegel v pogodbena razmerja med dolžnikom kot izdajateljem D. kartic in prejemniki teh kartic. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da bi bila že sodna odločba na ugotovitev razveze pogodbe A3, zadostna podlaga za denarne zahtevke upnika do tistih kupcev njegovega blaga, ki so se na podlagi pogodbe z dolžnikom kot izdajateljem D. kartice to blago zavezali plačati dolžniku. Zgolj z obvestilom o prenosu terjatve nazaj na odstopnika terjatve, namreč pogodba med dolžnikom kot izdajateljem D. kartic in njegovimi komitenti ne izgubi veljave.

12. Iz gornje obrazložitve sledi, da predlagana začasna odredba ni primerno sredstvo za zavarovanje upnikovih zahtevkov proti dolžniku, kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje. Zato se do ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 15. člena ZIZ).

13. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka upnika temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ.

15. Pritožbene stroške dolžnika za sestavo odgovora, ki je edina vloga dolžnika v tem postopku in zato potrebna, je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z veljavno odvetniško tarifo (po tar. št. 3468 od vrednosti spornega predmeta 388.688,90 EUR) na 482,40 EUR. Po tarifni številki 6002 mu je priznalo maksimalno nagrado in sicer v višini 20,00 EUR, saj do še višje po Zakonu o Odvetniški tarifi ni upravičen. Po tarifni številki 6000 za tisk in fotokopije pa mu ni priznalo ničesar, ker za to postavko ni navedel določenega zneska. Tako mu je priznalo skupno 502,40 EUR, upoštevajoč 22% DDV pa 612,93 EUR. Glede na plačano takso za pritožbo v znesku 33,00 ERU mu tako pripada 645,93 EUR stroškov. Če upnik dolžniku priznanih stroškov ne bo poravnal v 8 dneh, bo moral v primeru zamude skladno z uveljavljeno sodno prakso po preteku tega roka plačati tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Datum zadnje spremembe:

09.04.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 785/2010
• VSL sklep II Cp 303/2014
• VSL Sklep I Cpg 315/2021