VSL sklep I Cp 989/2013

Jedro

Tako različnost ureditve v zvezi z uveljavljanjem odškodninskih zahtevkov poslovodij v družbi z omejeno odgovornostjo in v delniški družbi, kot tudi različnost razmerij med poslovodstvom in skupščino v vsaki od organizacijskih oblik družbe govorita v prid razumevanju, ki je bližje besednemu pomenu določbe, tj. da le omejuje samostojnost uprave družbe v zvezi z odločitvijo o vložitvi odškodninskih zahtevkov proti njenim članom (ali članom nekdanje uprave), te odločitve pa sicer ne izvzema iz kroga njenih pristojnosti.

Prvi odstavek 327. člena ZGD-1 ne določa, da je sklep skupščine delniške družbe materialna predpostavka odškodninskega zahtevka zoper (nekdanjega) člana uprave delniške družbe.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem sta prvi in drugi toženec dolžna nerazdelno plačati 104.673 EUR, tretji in četrti toženec pa nerazdelno 43.858 EUR, vsi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe, in tožnici naložilo povrnitev stroškov tožencev.

2. Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnica predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi (in, če je treba, razpiše obravnavo), podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločba VS RS III Ips 30/2012, na katero se sklicuje izpodbijana sodba, se ne nanaša na primerljiv položaj. Nanaša se na interpretacijo 505. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ki ureja področja, pri katerih je nujno odločanje družbenikov družbe z omejeno odgovornostjo, torej odločanje na skupščini. Niti Zakon o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar) niti ZGD-1 pa ne vsebujeta take neposredne določbe za tožnico, ki je organizirana kot družba za vzajemno zavarovanje. ZZavar take določbe ne vsebuje, na uporabo določb ZGD-1 o skupščini delniške družbe pa napotuje samo v povezavi s sklicem skupščine, udeležbo na skupščini, zapisnikom skupščine in pravico članov do obveščenosti ter uveljavljanjem ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine. Ne odkazuje na uporabo 327. ali 328. člena ZGD-1, ki urejata dolžnost vložitve tožbe za povrnitev škode, ki so jo družbi povzročili člani organov vodenja ali nadzora. Poleg tega te določbe niti ne določajo, da skupščina mora odločati o uveljavljanju odškodninskih zahtevkov zoper člane uprave. Člen 293 ZGD-1, ki - podobno kot 505. člen ZGD-1 za družbe z omejeno odgovornostjo - ureja skupščino delniške družbe, ne vsebuje obveze za sprejem skupščinskega sklepa za uveljavljanje odškodninskega zahtevka proti nekdanjim članom uprave. Ker niti ZZavar niti ZGD-1 nimata določbe, primerljive osmi alineji 505. člena ZGD-1, je edino logičen zaključek, da tak sklep ni materialna predpostavka za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Člen 327 ZGD-1 se nanaša na pravico delničarjev, da od poslovodstva družbe oziroma posebnega zastopnika zahtevajo vložitev tožbe. Določba je torej povezana z manjšinsko pravico, predlagati imenovanje posebnega revizorja zaradi ugotavljanja odškodninske odgovornosti funkcionarjev družbe. Ureditev je povzeta iz Zakona o prevzemih iz leta 1997, ki je določala, da je uprava družbe dolžna vložiti tožbo za povrnitev škode, če tako sklene skupščina družbe. Taka ureditev izhaja tudi iz nemške ureditve in sodne prakse, ki ji je slovenska zakonodaja v bistvenem identična. Če bi bil namen zakonodajalca omejiti družbo pri vlaganju odškodninskih zahtevkov, bi to nedvomno izrecno izhajalo iz ZGD-1. Nasprotno stališče izpodbijane sodbe, ki temelji na teleološki razlagi je iz navedenih razlogov napačno. Tako dikciji kot namen 327. člena in osme alineje 505. člena ZGD-1 so različni. Člen 505 določa obveznost sprejema sklepa skupščine, 327. člen pa določa obveznost vložitve tožbe, če tako odloči skupščina (ali zadostno število manjšinskih delničarjev). Poleg tega določba 505. člena ni kogentna. Družba z omejeno odgovornostjo je sicer kapitalska družba, vendar so družbeniki pri njej ponavadi tesneje povezani. Napačna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da je "družbenik" tožnice en sam. En je bil njen ustanovitelj, člani pa so vsi njeni zavarovanci. Tako je tudi stališče teorije (1) in stališče Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi V Pg 3399/2010. V obravnavanem primeru gre za nekdanje člane organov vodenja, 327. člen ZGD-1 pa se nanaša na trenutne člane. V obravnavanem primeru tudi ne gre za izredno revizijo, ki jo ureja 55. člen ZZavar. Napačna je tudi razlaga odločbe o izredni upravi Agencije za zavarovalni nadzor z dne 23. 10. 2009. Z dnem izdaje odločbe so prenehale pristojnosti skupščine, kar pomeni, da skupščina v času odločitve o vložitvi tožbe sploh ni imela pooblastil za odločanje. Da bi se izognila tveganju, povezanem z možnostjo zavrnitve tožbe zaradi pomanjkanja procesne predpostavke, je skupščina tožnice 20. 12. 2012, tj. pred izdajo izpodbijane sodbe, sprejela sklep, s katerim je odobrila in potrdila vložitev tožbe v obravnavani zadevi in odobrila vsa procesna dejanja, ki so bila opravljena doslej. Ker izpodbijana sodba nima razlogov o uporabljivosti 327. člena ZGD-1 za tožnico in ker nima razlogov o tem, ali 327. člen ZGD-1 velja tudi za nekdanje člane uprave, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zaradi zmotne presoje, da ni podana materialna predpostavka za odločitev o zahtevku, ni bilo ugotovljeno dejansko stanje o podlagi odgovornosti tožencev. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Prvotoženec s pritožbo izpodbija odločitev o stroških v delu, v katerem se nanaša nanj. V sodbi niso navedeni razlogi za nepriznanje stroškov fotokopij v višini 643,50 EUR in parkirnine za narok v višini 8 EUR ter davka na dodano vrednost od teh postavk. Ti stroški so bili priglašeni in ni razlogov, da ne bi bili priznani. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni.

4. Prvotoženec in drugotoženec v odgovorih na tožničino pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

5. Tožnica v odgovoru na prvotoženčevo pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Določba zajema (oblikovne ali vsebinske) napake pri sestavi sodbe, zaradi katerih preizkus sodbe objektivno ni mogoč. Pri presoji, ali gre za kršitev, je treba izhajati iz materialnopravnega stališča sodbe. Kršitve ni, Če je pomanjkljiva obrazložitev posledica zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale preizkus njene zakonitosti in pravilnosti, navedbe, s katerimi je tožnica utemeljevala navedeno bistveno kršitev določb postopka, pa bodo v nadaljevanju preizkušene v okviru preizkusa materialnopravne pravilnosti sodbe.

8. Za odločitev o tožničini pritožbi je ključen odgovor na vprašanje, ali je uprava delniške družbe upravičena uveljavljati odškodninski zahtevek proti nekdanjim članom uprave družbe, ne da bi za tako ravnanje imela podlago v sklepu skupščine.

9. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da uprava delniške družbe ni upravičena samostojno uveljavljati odškodninskega zahtevka zoper nekdanje člane uprave, ampak le na podlagi sklepa skupščine. Stališče temelji na razlagi prvega odstavka 327. člena ZGD-1, ki se glasi: "Poslovodstvo družbe mora v šestih mesecih od dneva skupščine vložiti tožbo za povrnitev škode, ki so jo družbi v zvezi z ustanovitvijo povzročili ustanovitelji ali za povrnitev škode v zvezi z vodenjem posameznih poslov družbe, ki je družbi nastala kot posledica kršitve dolžnosti članov organov vodenja ali nadzora, če tako sklene skupščina z navadno večino glasov."

Odločilni argumenti izpodbijane sodbe so,

- da gramatikalna razlaga daje podlago za več možnih izidov,

- da je zato odločilen namen določbe,

- da je namen določbe - enako kot namen osme alineje 505. člena ZGD-1, ki velja za družbe z omejeno odgovornostjo - v varovanju družbe pred razkritjem internih zadev družbe, in posledično pred negativno publiciteto družbe,

- da je intenzivnost povezanosti med družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo praviloma večja kot v delniški družbi, vendar nianse v intenzivnosti te povezanosti niso argument za drugačno ureditev varovanja prej navedenih interesov,

- da navedeno še posebej velja v primeru tožnice, ko je družbenik en sam.

10. Besedilo določbe ob upoštevanju zakonske ureditve o razmerjih med posameznimi organi delniške družbe, v katere ZZavar v obsegu, pomembnem za odločitev tej zadevi, ne posega,(2) ne daje podlage za razlago prvega odstavka 327. člena ZGD-1, na kakršni temelji izpodbijana sodba.

11. Ureditev, ki velja za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov proti poslovodjem družbe z omejeno odgovornostjo, je drugačna. ZGD-1 v določbi, ki ureja pristojnosti družbenikov v družbi z omejeno odgovornostjo, izrecno določa, da ti odločajo "o uveljavljanju zahtevkov družbe proti poslovodjem ali družbenikom v zvezi s povračilom škode, nastale pri ustanavljanju ali poslovodenju". Vrhovno sodišče seje v odločbi III Ips 30/2012 z dne 17. 7. 2012 naslonilo na gledišče teorije, da je namen določbe tako v morebitni koliziji interesov med skupščino in poslovodjem, kot tudi v preprečitvi sprožanja sodnih postopkov brez volje družbenikov, ker to vodi k razkritju zadev družbe, ki so interne narave, in posledično k negativni publiciteti družbe. Stališče sodne prakse, da je sklep skupščine materialna predpostavka za uveljavljanje odškodninskega zahtevka proti poslovodji, temelji torej na izrecni (pomenski jasni) zakonski določbi, v prid kateri govorijo stvarno utemeljeni razlogi.

12. ZGD-1 ne določa smiselne uporabe določb o družbi z omejeno odgovornostjo za delniško družbo, ampak le obratno.(3) Argumenti za razlago prvega odstavka 327. člena ZGD-1 morajo torej temeljiti na zakonskih določbah, ki urejajo pristojnosti in razmerja med organi delniške družbe. Kot je navedeno že v izpodbijani sodbi, določba prvega odstavka 327. člena ZGD-1, ki določa pristojnosti skupščine v zvezi z uveljavljanjem odškodninskih zahtevkov proti članom uprave, pomensko ni povsem enoznačna. Dobesedno branje utemeljuje sklep, da nalaga upravi delniške družbe, da vloži tožbo zoper člane organov vodenja,(4) kadar tako sklene skupščina. Odprto ostaja vprašanje, ali je s tem urejen edini primer, v katerem je upravičena vložiti tako tožbo, ali pa je tako odločitev upravičena sprejeti tudi sama v okviru svojih pristojnosti za vodenje poslov družbe. Z drugimi besedami povedano, določba sama za sebe ne daje izrecnega odgovora na vprašanje, ali omejuje le siceršnjo pristojnost uprave, da posle družbe vodi samostojno, ali omejuje njeno splošno pristojnost za vodenje poslov družbe na ta način, da ji odvzema pristojnost za odločitev o uveljavljanju odškodninske odgovornosti (nekdanjega) člana uprave.

13. Odnos med organi vodenja in družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo in v delniški družbi je urejen različno. Medtem ko zakon dopušča, da družbeniki odločajo tudi o pomembnejših vprašanjih poslovodstva, če je tako določeno v družbeni pogodbi, uprava delniške družbe vodi posle družbe samostojno (v razmerju do delničarjev oziroma njihovih organov) in na lastno odgovornost (265. člen ZGD-1). Pristojna je za sprejemanje vseh odločitev razen tistih, za katere sta izrecno pristojna skupščina ali nadzorni svet in odgovornosti za te odločitve ne more prenesti na drugega. Razlog je v različno intenzivni povezanosti med organi družbe in družbeniki v vsaki od oblik kapitalskih družb. Kot ugotavlja teorija, družba z omejeno odgovornostjo ni nekakšna majhna delniška družba, ampak gre za prepletanje osebnostne in kapitalske narave. V številnih vprašanjih se kljub ločenosti družbe in družbenikov kažeta močnejša povezanost med družbeniki in sočasen obstoj personalističnih in kapitalskih sestavin. Pri urejanju notranjih razmerij v delniški družbi je zakon strožji, ker mora omogočati funkcioniranje družbe, četudi družbeniki niso zainteresirani za sodelovanje pri upravljanju, in hkrati upoštevati, da so njihovi interesi lahko bistveno različni (npr. le udeležba pri dobičku ali aktivna udeležba pri upravljanju in trajnost udeležbe).(5)

14. Tako različnost ureditve v zvezi z uveljavljanjem odškodninskih zahtevkov poslovodij v družbi z omejeno odgovornostjo in v delniški družbi, kot tudi različnost razmerij med poslovodstvom in skupščino v vsaki od organizacijskih oblik družbe govorita v prid razumevanju, ki je bližje besednemu pomenu določbe, tj. da le omejuje samostojnost uprave družbe v zvezi z odločitvijo o vložitvi odškodninskih zahtevkov proti njenim članom (ali članom nekdanje uprave), te odločitve pa sicer ne izvzema iz kroga njenih pristojnosti.

15. Ožje razumevanje določbe prvega odstavka 327. člena ZGD-1 ohranja samostojnost uprave pri vodenju poslov družbe in hkrati omogoča dejansko uveljavitev odškodninskih zahtevkov, ki so v interesu družbe. Tako kot pri drugih poslih je tudi pri odločanju o vložitvi odškodninske tožbe dolžna ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (prvi odstavek 263. člena ZGD-1).(6) Vprašanje je le, ali bo zaradi kolizije interesov med člani uprave, katerih ravnanje bi bilo lahko predmet odškodninske odgovornosti, in (morebiti oškodovano) družbo dejansko prišlo do skrbne presoje ob upoštevanju interesov družbe in do vložitve tožbe.(7) Nalog skupščine, po katerem je uprava dolžna vložiti tako tožbo (327. člen ZGD-1), in nadaljnja pravica manjšine delničarjev, da v imenu družbe vloži odškodninsko tožbo (328. člen ZGD-1), predstavljata tako potreben in smiseln korektiv za dejansko uveljavitev interesov družbe.(8) (9)

16. Navedeno utemeljuje sklep, da prvi odstavek 327. člena ZGD-1 ne določa, da je sklep skupščine delniške družbe materialna predpostavka odškodninskega zahtevka zoper (nekdanjega) člana uprava delniške družbe.

17. Ker je zaradi zmotnega razumevanja 327. člena ZGD-1 dejansko stanje o ostalih spornih vprašanjih ostalo neugotovljeno, je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ugotavljanje dejstev, potrebnih za odločitev o obstoju ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti v pritožbenem postopku bi pravdne stranke prikrajšalo v pravici do pritožbe. Glede na to ni podlage za spremembo izpodbijane sodbe v pritožbenem postopku, kot jo predlaga pritožnica.

18. Zaradi razveljavitve odločitve o zahtevkih je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Glede na to ni potreben odgovor na pritožbene očitke prvotoženca v zvezi s to odločitvijo.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------------

(1) Podgorelec, Splošna odškodninska odgovornost članov organov vodenja in nadzora. Pravosodni bilten, št. 1/2013, str. 89 -103.

(2) V poglavju, v katerem ureja družbo za vzajemno zavarovanje, ZZavar na več mestih določa smiselno uporabo določb zakona o gospodarskih družbah (37. člen, drugi odstavek 51. člena, drugi odstavek 52. člena, sedmi odstavek 53. člena). Smiselna uporaba zajema tako določbe o upravi delniške družbe kot o samostojnosti uprave v razmerju do skupščine.

(3) Tako npr. drugi odstavek 475. člena, 514, člen, šesti in sedmi odstavek 515. člena, tretji in peti odstavek 517. člena, šesti odstavek 520., člena, 522. člen ZGD-1.

(4) Določba tudi natančneje opredeljuje vsebino in obseg te odgovornosti in odgovornost drugih oseb, a s tega vidika za odločitev v tej zadevi ni pomembna.

(5) Prim. Zabel, v: Kocbek (red.), Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 63 -64 .

(6) Nenazadnje v primeru, da bi bil za vložitev odškodninske tožbe proti članom uprave nujen sklep skupščine, ne bi bila potrebna določba tretjega odstavka 263. člena ZGD-1, da se družba lahko odreče ali pobota odškodninske zahtevke šele tri leta po nastanku zahtevka in le ob soglasju skupščine (ob ustreznem varstvu manjšine delničarjev).

(7) Manj ogrožena je vložitev take tožbe proti nekdanjim članom uprave.

(8) Tudi v zelo podobni ureditvi v avstrijskem (§134 Aktien gesetz) in nemškem delniškem zakonu (§147 nemškega Aktien gesetz) ni dvoma, da odločitev skupščine o vložitvi odškodninske tožbe zoper člane uprave ne posega v pristojnost uprave, da sama sprejme tako odločitev. Komentatorji nemške ureditve ji pripisujejo namen praktične uveljavitve odškodninskih zahtevkov v interesu družbe. Brez posebne ureditve bi bila taka uveljavitev pogosto ogrožena, ker družbo zastopa uprava, glede njenih članov pa obstaja nevarnost, da lasten interes postavijo pred interese družbe. Običajno ni mogoče pričakovati, da bo odgovorna oseba ali oseba, ki je s to osebo kolegialno povezana ali ki bi mogla računati, da bo postopek razkril nepravilnosti v njenem ravnanju, sprejela odločitev o uveljavljanju odškodninske odgovornosti. Prim. Hiiffer, Aktiengesetz, Beck, Mlinchen, 2010, str. 841, Grigoieit, A ktiengesetz, Beck, Mtinchen, 2013, str. 1145. Nemški zakon izrecno ureja tudi položaj, ko po vložitvi tožbe s strani delničarjev uprava sama vloži odškodninsko to žbo (§148/3 AktG). Za avstrijsko ureditev prim. Jabornegg, Strasser, AktG, 2. Bd., Manz, Dunaj, 2010, str. 162 -163.

(9) Podobno stališče - in tudi v primerjavi s stališčem sodne prakse o ureditvi pri družbi z omejeno odgovornostjo - zagovarja Prelič, Skupščinski sklep kot predpostavka za vložitev odškodninske tožbe zoper člana organa vodenja in nadzora. Podjetje in delo, št. 5/2013, str. 888-891. Doslej znana sodna praksa ni zavzela drugačnega stališča. Prvotoženčeva navedba v odgovoru na tožničino pritožbo, da je Višje sodišče v Kopru v zadevi Cpg 99/2011 (sklep z dne 22. 9. 2011) zavzelo jasno stališče, da je sklep skupščine materialna predpostavka za vložitev odškodninske tožbe proti članom uprave, nima nobene opore v tej odločbi. V zadevi je bilo sporno, ali je odškodninsko tožbo proti članu nadzornega sveta, ki je temeljila na sklepu skupščine, upravičena vložiti uprava ali mora skupščina v ta namen imenovati posebnega zastopnika.

Datum zadnje spremembe:

09.04.2014

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cpg 417/2017
• VSM Sklep I Cpg 34/2023
• VSL Sklep I Cpg 781/2017