VSL sklep I Cp 648/2013

Jedro

Glede učinka prekluzije ponoven začetek obravnave pred spremenjenim sodnikom ne šteje za prvi narok in torej ne izniči že nastale prekluzije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženec iz naslova neplačane najemnine tožniku plačati 7.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, nadalje, da mu mora iz naslova neplačanih stroškov stanovanja plačati 5.155,99 EUR s zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu plačati tudi 968,50 EUR pravdnih stroškov.

2. Toženec v pravočasni pritožbi sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov ter navaja, da že ob sklepanju najemne pogodbe ni bilo dogovorjeno plačevanje najemnine, saj je toženec namesto plačevanja najemnine nepremičnino vzdrževal in usposobil za normalno rabo. Stanovanje je v celoti adaptiral, dogradil nov balkon, izdelal kopalnico, izdelal streho ipd. Nikoli ni bilo govora o tem, da bi se najemnina povišala na 200,00 EUR, ampak je bilo dogovorjeno, da toženec plačuje obratovalne stroške in delno za najemnino, skupaj 150,00 EUR mesečno. Predlagal je zaslišanje številnih prič, ki bi potrdile, da je tožniku na roko plačevala 150,00 EUR mesečno, pa sodišče teh dokazov ni izvedlo. Nadalje navaja, da za tožbo stoji tožnikova sestra T. J., saj podpis na pooblastilu odvetnici ni tožnikov, enako ni njegov podpis na pozivih tožencu. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca grafologa, ki bi preveril pristnost podpisov. Prav tako je sodišče zagrešilo bistveno kršitev postopka, saj ni zaslišalo strank in prič pred sodnikom, ki je nazadnje vodil postopek. Uveljavlja tudi zastaranje terjatev, saj je že potekel enoletni zastaralni rok, ter predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene trditve, da plačevanje najemnine ni bilo dogovorjeno že ob sklepanju najemne pogodbe, saj je toženec doslej ves čas trdil, da je bilo plačevanje dogovorjeno (glej npr. navedbe iz odgovora na tožbo), le plačevati naj mu je (določen čas) ne bi bilo treba. Iz razlogov prvostopenjske sodbe izhaja, da je toženec ob zaslišanju 13. 6. 2012 izpovedal, da je tožniku vse od dneva sklenitve najemne pogodbe na roko plačeval 200,00 DEM najemnine, enako pa sta izpovedali tudi njegova žena E. H. ter priča T. J. Dvomov v dokazno oceno, ki jo je oblikovalo sodišče prve stopnje, pritožnik ne vzbudi, saj niti ne pojasni, v čem naj bi bilo sklepanje prvostopenjskega sodišča napačno. Pritožbena navedba, da je bila namesto plačevanja najemnine dogovorjena obnova stanovanja, deloma drži, a je prvostopenjsko sodišče natančno in izčrpno pojasnilo, da je obnovo stanovanja in skrb za tožnika priznalo kot ekvivalenco plačila najemnine za tri leta in pol. Pritožnik ne obrazloži, zakaj bi moralo sodišče obnovo stanovanja upoštevati kot ekvivalenco plačila večjega dela najemnine (oziroma za daljše obdobje), zato je pritožba v tem delu pavšalna in nekonkretizirana.

6. Pritožnik zatrjuje, da naj bi bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da toženec plačuje stroške stanovanja in delno za najemnino v skupni višini 150,00 EUR. Navedba nima opore v dejanskem stanju, ugotovljenem v izpodbijani sodbi, ki temelji zlasti na izpovedbi samega toženca, da je plačeval 200,00 DEM najemnine in 150,00 EUR stroškov stanovanja. Pritožnik celo v pritožbi prihaja v nasprotje sam s seboj, saj najprej trdi, da že od začetka ni bilo dogovorjeno plačevanje najemnine, nato pa navede, da je bila v znesku 150,00 EUR delno zajeta tudi najemnina. Prvostopenjsko sodišče je natančno obrazložilo, zakaj ni verjelo tožencu, da naj bi stanovanjske stroške in najemnino plačeval na roko, tem razlogom pa se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje. Višje sodišče soglaša tudi z zavrnitvijo preostalih dokazov (zaslišanja prič), saj je toženec svoje navedbe izpodbil z lastnim zaslišanjem.

7. Pritožbeno sodišče prav tako ni upoštevalo trditev glede domnevno ponarejenega podpisa na pooblastilu in na dopisih. Toženec je te trditve prvič navedel šele v pripravljalni vlogi 21. 6. 2012, torej več kot dve leti po prvem naroku za glavno obravnavo, ni pa izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku (peti odstavek 286. člena ZPP). Pritožbeno sodišče tožencu ob tem pojasnjuje, da glede učinka prekluzije ponoven začetek obravnave pred spremenjenim sodnikom ne šteje za prvi narok in torej ne izniči že nastale prekluzije.(1)

8. V zvezi z navedbo, da sodišče ni zaslišalo strank in prič pred sodnikom, ki je nazadnje vodil postopek, pritožbeno sodišče odgovarja naslednje: iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 13. 6. 2012 izhaja, da je sodišče prve stopnje na ponovljeni glavni obravnavi ponovno zaslišalo stranke in priče, in to kljub določbi tretjega odstavka 302. člena ZPP, ki dovoljuje, da se priče, izvedenci in stranke ne zaslišijo znova, temveč se zgolj preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov. Sodišče prve stopnje le tožnika ni zaslišalo znova, toda nasprotovanje ene izmed strank samo po sebi ne preprečuje sodišču, da namesto ponovnega zaslišanja stranke prebere zapisnik o njeni izpovedbi. Ne gre tudi spregledati, da toženec razlogov za nasprotovanje branju zapisnika ni pojasnil, pa tudi v pritožbi ne navede, kako bi lahko postopanje nižjega sodišča vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. (2) Očitana kršitev torej ni podana.

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje zastaranja, saj toženec ta ugovor prvič postavi šele v pritožbi. Gre torej za pritožbeno novoto, toženec pa ni izkazal, da ugovora brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Glej npr. sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 18.8.2010, opr. št. III Cp 2994/2010.

(2) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 19. 11. 2009, opr. št. II Ips 522/2008.

Datum zadnje spremembe:

09.04.2014

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep II DoR 19/2016
• VSC sodba Cp 650/2011
• VSL sodba II Cp 931/2013