VSL sklep I Cpg 1341/2013

Jedro

Po kriteriju sedežev pravdnih strank, ki sta domači pravni osebi, ne gre za spor z mednarodnim elementom.

Ker je tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (torej pravočasno) ugovarjala pomanjkanju pravnega interesa za tožbo, poleg tega pa je trdila, da je bila med toženo stranko in pravno prednico vtoževane terjatve dogovorjena pristojnost sodišča v Frankfurtu na Majni, bi se moralo sodišče prve stopnje pred vprašanjem ali gre za spor z mednarodnim elementom in ali je podana pristojnost sodišča Republike Slovenije po določbi 29. člena ZPP ali pa sodišča druge države, opredeliti do vprašanja, za kakšno vrsto spora gre v konkretnem primeru.

Plačilo kot predmet izpolnitve lahko ločitveni upnik zahteva le za tisti del neplačane terjatve, ki ga ni uspel doseči z uresničitvijo ločitvene pravice iz vrednosti zastavljenega premoženja in sicer pod pogoji prisilne poravnave.

Ker zahtevek proti toženi stranki, da plača terjatev, ob vložitvi tožbe ni zapadel, niti ni zapadel do konca glavne obravnave, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek (tudi) iz tega razloga zavrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 63.912,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi po zakonski stopnji zamudnih obresti, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 46347/2011 z dne 11. 4. 2011 razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka (1. točka izreka), tožeči stranki pa je naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 10.412,80 EUR z zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila iz „vseh“ pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodnica poročevalka je na podlagi odločitve senata z dne 22. 1. 2014 izvedla pred sodiščem druge stopnje 26. 2. 2014 obravnavo. Ker gre za zapleteno zadevo glede pravnih vprašanj (5. odstavek 347. člena ZPP), je odločitev o pritožbi po izvedeni obravnavi sprejel senat.

6. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo in sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine razveljavilo v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo zneska 16.145.742,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2011 in plačilo izvršilnih stroškov, iz razloga ker je zaključilo, da slovensko sodišče ni pristojno za odločitev v sporu (3. odstavek 18. člena ZPP). Sledilo je ugovoru tožene stranke, da je tožena stranka s pravno prednico terjatve v Pogodbi o kontokorentnem kreditu v 17. členu dogovorila pristojnost nemškega sodišča, konkretno pristojnega sodišča v Frankfurtu.

7. Tožeča stranka očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do njenih trditev in do zapisa v 2. odstavku 17. člena Pogodbe o kontokorentnem kreditu, po katerem je banka upravičena svoje pravice uveljavljati pred katerimkoli drugim sodiščem. Ker presoje te določbe Pogodbe sodišče prve stopnje ni opravilo, po oceni pritožbenega sodišča pa je presoja vsebina dogovora o pristojnosti odvisna še od drugih spornih dejstev, ki bodo obravnavana v nadaljevanju, je pritožbeno sodišče v zadevi opravilo obravnavo pred sodiščem druge stopnje (prva alineja 3. odstavka 347. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

8. Sodišče presodi po uradni dolžnosti takoj po prejemu tožbe, ali je sodišče pristojno in v kakšni sestavi je pristojno (1. odstavek 17. člena ZPP). Pristojnost se presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (2. odstavek 17. člena ZPP). Ob prevzemu zadeve iz izvršilnega postopka v pravdo, sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga za dvom o svoji pristojnosti, saj gre za spor med dvema strankama s sedežem na območju Republike Slovenije. Po kriteriju sedežev pravdnih strank, ki sta domači pravni osebi, ne gre za spor z mednarodnim elementom. Sodišče, na območju katerega ima tožena stranka sedež družbe, je pristojno za odločanje po splošnih pravilih o krajevni pristojnosti (1. odstavek 47. člena ZPP).

9. Ker je tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (torej pravočasno) ugovarjala pomanjkanju pravnega interesa za tožbo, poleg tega pa je trdila, da je bila med toženo stranko in pravno prednico vtoževane terjatve dogovorjena pristojnost sodišča v Frankfurtu na Majni, bi se moralo sodišče prve stopnje pred vprašanjem ali gre za spor z mednarodnim elementom in ali je podana pristojnost sodišča Republike Slovenije po določbi 29. člena ZPP ali pa sodišča druge države, opredeliti do vprašanja, za kakšno vrsto spora gre v konkretnem primeru. Kot je razumeti ugovor stvarne nepristojnosti, ga je tožena stranka podala le za primer, če se izkaže, da je lahko podlaga tožbenemu zahtevku plačilo na podlagi Pogodbe o kontokorentnem kreditu, v katerem je bila določena klavzula o izbiri foruma.

10. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe (ko je zadeva prešla iz izvršilnega postopka v pravdo) navajala, da je tožena stranka kot posojilojemalka dne 30. 10. 2007 z L.(v nadaljevanju L. banka) sklenila Pogodbo o kontokorentnem kreditu (v nadaljevanju Pogodba), v kateri sta se dogovorili za znesek kredita 15.700,000,00 EUR. Navedla je, da sta pogodbeni stranki za zavarovanje po kreditni pogodbi ustanovili zastavne pravice na več delnicah in zastavo denarnega depozita v določeni višini pri banki. Navedla je tudi, da je bil nad toženo stranko pričet postopek prisilne poravnave v zadevi opr. št. St 529/2009, v katerem je L. banka svojo terjatev prijavila ter da niti upravitelj prisilne poravnave niti tožena stranka kot dolžnik nista prijavljenih terjatev prerekala. Svojo aktivno legitimacijo je utemeljila na dejstvu, da je z L. banko 15. 12. 2010 sklenila Pogodbo o prodaji terjatev, o čemer je banka upnico obvestila 3. 1. 2011. Neplačane obveznosti tožene stranke na dan 10. 3. 2011 so znašale 16.145.742,57 EUR, kar predstavlja glavnico v znesku 13.027.360,79 EUR, redne obresti v višini 1.593.816,19 EUR in zapadle zamudne obresti v višini 1.154.565,59 EUR.

11. Od številnih ugovorov, ki jih je podala tožena stranka proti zahtevku tožeče stranke, je po oceni pritožbenega sodišča bistven ugovor, da je Okrožno sodišče v Ljubljani s pravnomočnim sklepom St 529/2009 z dne 14. 5. 2010 potrdilo prisilno poravnavo med toženo stranko in njenimi upniki, ki pa ga sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno pri odločitvi ni upoštevalo. Da pa je L. banka v postopku prisilne poravnave prijavila terjatev kot ločitvena upnica in da je tožena stranka ugovarjala preuranjenosti tožbe, ker tožeča stranka ni izkazala, da je ob zapadlosti vnovčila vsa zavarovanja, je sodišče prve stopnje navedlo v razlogih izpodbijanega sklepa.

12. Pojem ločitvene pravice in ločitvenega upnika je povezan z dolžnikovim postopkom insolventnosti. Ločitveni upnik je upnik, ki v postopku zaradi insolventnosti uveljavlja terjatev, zavarovano z ločitveno pravico (2. odstavek 19. člena ZFPPIPP). Ločitvena pravica je pravica upnika do poplačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred poplačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja (1. odstavek 19. člena ZFPPIPP). Potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za zavarovane terjatve (1. točka 1. odstavka 213. člena ZFPPIPP). Če pa ločitveni upnik z uresničitvijo ločitvene pravice iz vrednosti premoženja, ki je predmet te pravice, ne doseže poplačila celotne denarne terjatve, ki je bila zavarovana s to pravico, za neplačani del te terjatve učinkuje potrjena prisilna poravnava po 1. odstavku 214. člena ZFPPIPP (3. odstavek 213. člena ZFPPIPP). Po 1. odstavku 214. člena ZFPPIPP s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha upnikova pravica v sodnem ali drugem postopku, ki ga vodi državni organ, uveljaviti plačilo zneska navadne terjatve v višjem deležu od deleža, določenega v potrjeni prisilni poravnavi, in pred potekom rokov za plačilo, določenih v potrjeni prisilni poravnavi, kot tudi plačilo obresti od zneska te terjatve po višji obrestni meri od obrestne mere, določene v potrjeni prisilni poravnavi.

13. Iz navedenih pravil izhaja, da se s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave spremeni način izpolnitve obveznosti dolžnika. Upnik, ki ima zavarovano terjatev, se lahko poplača le iz premoženja, na katerem je pridobil ločitveno pravico. Tožeča stranka je trdila, da je v postopku prisilne poravnave pravni prednik terjatve pridobil ločitveno pravico, torej pravico, da se terjatev izpolni iz kupnine, dosežene s prodajo zastavljenih vrednostnih papirjev. Nesporno je tudi, da je z odstopom terjatve nanjo prešlo tudi zavarovanje na vrednostnih papirjih. Tožeča stranka je kot prevzemnica terjatve v predlogu za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine predlagala izvršbo na nematerializiranih vrednostnih papirjih z oznako E. (59.622) in C. (185.296), torej na zastavljenem premoženju, na katerem ima ločitveno pravico. Pravilno je stališče tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da za uveljavitev denarne terjatve s prodajo iz vrednostnih papirjev, tožeča stranka nima pravnega interesa za vodenje sodnega postopka, ker ima pravico vrednostne papirje prodati izvensodno. Zato bi bilo treba v delu, ki se nanaša na zavarovani del terjatve tožbo kot nedopustno zavreči.

14. Plačilo kot predmet izpolnitve pa lahko ločitveni upnik zahteva le za tisti del neplačane terjatve, ki ga ni uspel doseči z uresničitvijo ločitvene pravice iz vrednosti zastavljenega premoženja in sicer pod pogoji prisilne poravnave. V višjem deležu od deleža, določenega v potrjeni prisilni poravnavi, se zahtevek za plačilo navadne terjatve zavrne.

15. V nasprotju z določbo 3. odstavka 213. člena ZFPPIPP je stališče tožeče stranke, da ima podlago za odločitev sodišča, da ji je tožena stranka dolžna plačati celotno terjatev v višini po stanju dolga, ne glede na ločitveno pravico, kot tudi stališče, da bo po pridobitvi izvršilnega naslova za celotno terjatev izterjala od dolžnika toliko, kolikor bo razlike med vrednostjo zastavljenih delnic, če jih bo medtem prodala in s sodbo prisojenim zneskom. S pravnomočnostjo sklepa o prisilni poravnavi se je namreč v razmerju do ločitvenih upnikov vsebina dolžnikovih obveznosti spremenila v tem, da ločitvenemu upniku dolžnik ni dolžan plačati celotnega zneska terjatve. Ločitveni upnik nima prednostnega poplačilnega upravičenja iz katerihkoli sredstev dolžnika pač pa le iz določenega, zavarovanega premoženja. Glede razlike, ki je to premoženje ne pokrije, pa ima položaj navadnega upnika, s posledicami, ki izhajajo iz 1. odstavka 214. člena ZFPPIPP. Koliko znesek terjatve tožeče stranke kot ločitvenega upnika presega vrednost zastavljenih delnic, ki so predmet ločitvene pravice (primerjaj s 5. odstavkom 20. člena ZFPPIPP), tožeča stranka tudi po pozivu pritožbenega sodišča ni navedla.

16. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnemu materialno pravnemu stališču tožene stranke, da bi ji sodišče smelo naložiti plačilo navadnega dela terjatve tožeče stranke kot ločitvenega upnika le v primeru, če bi v smislu 3. odstavka 213. člena ZFPPIPP pred tem že uresničila ločitvene pravice iz vrednosti premoženja. Ker zahtevek proti toženi stranki, da plača terjatev, ob vložitvi tožbe ni zapadel, niti ni zapadel do konca glavne obravnave (1. odstavek 311. člena ZPP), bi moralo sodišče tožbeni zahtevek (tudi) iz tega razloga zavrniti. Ker se zoper sklep o zavrženju tožbe pritožuje tožeča stranka, odločitve njej v škodo ni mogoče spremeniti (359. člen ZPP). S tem se izkaže, da je pritožbeno sodišče sicer pritrdilo tožeči stranki, da je v zadevi pristojno odločati sodišče Republike Slovenije, vendar je iz drugih razlogov pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje po opravljeni obravnavi na drugi stopnji potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena, 1. odstavka 145. člena in 155. člena ZPP. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti priglašene stroške odgovora na pritožbo za nagrado za postopek po tar. št. 3210 53.240,00 EUR, za stroške po tar. št. 6002 20,00 EUR, oboje povečano za zahtevani 20% DDV, skupaj 63.912,00 EUR.

Datum zadnje spremembe:

03.04.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 4545/2010
• Sklep I R 32/2006
• VSK sklep II Cpg 16/2005