VSC sodba Cp 898/2011

Jedro

Pravična denarna odškodnina za nematerialno škodo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točkah 1 in 3 izreka delno spremeni tako, da se znesek 16.650,00 EUR v točki 1 izreka zniža na znesek 11.650,00 EUR in se zavrne tožbeni zahtevek še za nadaljnjih 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2007 do plačila ter se znesek 2.350,95 EUR v točki 3 izreka zniža na znesek 1.961,81 EUR.

V preostalem delu se zavrne toženkina pritožba in v celoti se zavrne tožničina pritožba ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka 100,05 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe in sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo razsodilo:

- da je toženka dolžna plačati tožnici 16.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2007 do plačila in zakonske zamudne obresti od 15.000,00 EUR od 3. 9. 2007 do 10. 10. 2007 ter zakonske zamudne obresti od 223,20 EUR od 1. 3. 2007 do 10. 10. 2007 (točka 1 izreka),

- da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 25.573,20 EUR in za zakonske zamudne obresti od 10.350,00 EUR od 3. 9. 2007 (točka 2 izreka),

- da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške 2.350,95 EUR v 15. dneh, v primeru zamude pa zakonske zamudne obresti od prvega dne po preteku tega roka (točka 3 izreka).

S tako sodbo je sodišče prve stopnje ob nesporni utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju prisodilo tožnici odškodnino za nematerialno škodo, in sicer 10.000,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti (celoten zahtevani znesek), 2.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi prestanega strahu (od zahtevanih 4.000,00 EUR), 5.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti (od zahtevanih 8.000,00 EUR) in 15.000,00 EUR za bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (od zahtevanih 20.000,00 EUR) ter zakonske zamudne obresti od teh zneskov, zakonske zamudne obresti od zneska 15.000,00 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 223,20 EUR odškodnine za materialno škodo.

Tožnica je s pritožbo izpodbijala zavrnilni del sodbe (točka 2 izreka) in navajala, da je sodišče prve stopnje ob določeni odškodnini za nematerialno škodo 33.000,00 EUR prisodilo tožnici 16.650,00 EUR z upoštevanjem dejstva, da ji je toženka že plačala 16.350,00 EUR. Zato bi moralo sodišče prve stopnje glede na zahtevek 42.000,00 EUR zavrniti le še zahtevek v delu za 9.000,00 EUR in za zakonske zamudne obresti od tega zneska od 3. 9. 2007 do plačila.

Toženka je s pritožbo izpodbijala odločitev v točkah 1 in 3 izreka sodbe sodišča prve stopnje in uveljavljala pritožbena razloga bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu za 14.500,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo ter spremeni odločitev o stroških postopka. Navajala je, da je sodišče prve stopnje mnogo previsoko določilo odškodnino glede na sodno prakso v podobnih primerih in pravni standard pravične odškodnine. Glede na ugotovljene poškodbe (ki jih pritožba povzema) je sodišče prve stopnje bistveno previsoko določilo odškodnino za prestani strah, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za duševne bolečine zaradi skaženosti. Tožnica je utrpela eno hudo telesno poškodbo (poškodbo čeljusti) in pa lahke telesne poškodbe v predelu nog in prsnice. Glede hude poškodbe je bila upravičeno zaskrbljena do 14. 7. 2004, ko je zdravnik odstranil opornice, glede ostalih poškodb pa do 20. 8. 2004, ko se je stanje ustalilo, po toženkinem mnenju bi bila primerna odškodnina za sekundarni strah 1.500,00 EUR. Predlagala je, da pritožbeno sodišče zavrne tožbeni zahtevek še za znesek 1.000,00 EUR. Dalje je navajala, da je sodišče prve stopnje tožnici močno previsoko odmerilo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec dr. Ž. je v mnenju zapisal, da poškodba pri tožnici ni zapustila nobenih trajnih posledic v smislu omejitve v vsakdanjem življenju doma in v službi, potrdil pa je tudi to, kar je povedala tožnica, da bistvenih težav nima, pač pa občuti občasne bolečine v predelu levega temparomandibularnega sklepa pri daljšem mletju trše hrane in pa pri slabem vremenu, sicer pa nima težav. Izvedenec dr. D. pa je zapisal, da s funkcionalnega stališča se takšna poškodba, kot jo je utrpela tožnica, zaraste z brazgotinastim tkivom, ki je funkcionalno manj vredno. V nadaljevanju pa je zapisal, da je pri tožnici tudi v bodoče pričakovati občasne lažje telesne bolečine, zelo redko srednje hude telesne bolečine in to v primerih večjih obremenitev desne noge, zlasti pri počepanju in poklekanju. Tožnica je tudi sama povedala, da se pri njej posledice poškodb manifestirajo v smislu bolečin, zaradi česar lahko rola in kolesari le na krajše razdalje, težko dalj časa hodi, opustila je jezdenje konja, delo natakarice, ki ga trenutno opravlja, pa lahko opravlja, saj v lokalu ni gneče. Poškodba je torej tožnici pustila posledice skoraj izključno v smislu občasnih lažjih bolečin, vse te pa je sodišče že upoštevalo pri odmeri odškodnine za prestane in bodoče bolečine in neugodnosti in jih nikakor ne bi smelo upoštevati še enkrat pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. S takim dejanjem je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in tudi previsoko ovrednotilo škodo. Poškodba čeljusti ni pustila funkcionalnih posledic, poškodba na nogi pa le manjvrednost tkiva, zaradi česar je tožnica v neki meri omejena v aktivnostih v prostem času, ne pa pri profesionalni aktivnosti. Po toženkinem mnenju iz tega naslova pripada tožnici odškodnina največ 5.000,00 EUR, zato predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrne še za 10.000,00 EUR. Močno previsoko je sodišče odmerilo tudi odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti. Poškodba je tožnici pustila posledice v obliki treh brazgotin na nogi, in sicer eno na mestu, kjer je bila odvzeta koža za transplantat, ta je bolj bleda od okolice, dve pa tam, kjer so bili transplantati vsajeni. Brazgotini sta nežni, sta pa delno temnenje obarvani, ena je delno vbočena, sicer sta na nivoju kože. Tudi na obrazu je ostala nežna brazgotina, udrtina od šivanja brade, ki pa ni močno vidna. Brazgotine na nogi pa je moč skriti z obleko. Toženka verjame, da te brazgotine tožnico motijo, vendar pa po njeni oceni ne gre za skaženost, temveč za kozmetski defekt. Sodišče je odmerilo iz tega naslova 5.000,00 EUR odškodnine, to pa je v nasprotju s sodno prakso in presega pravni standard pravične denarne odškodnine. Za to obliko škode bi po toženkinem mnenju šla odškodnina največ 2.000,00 EUR.

Pravdni stranki nista odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

O utemeljenosti tožničine pritožbe.

Tožnica sama v pritožbi navaja, da je kljub (že tekom pravde 10. 10. 2007) plačani odškodnini za nematerialno škodo v valoriziranem znesku 16.350,00 EUR sodišče prve stopnje prisodilo še 16.650,00 EUR odškodnine za to obliko škode in da je s tožbenim zahtevkom zahtevala odškodnino v znesku 42.000,00 EUR. Vse te navedbe držijo, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu za 25.350,00 EUR zahtevane odškodnine. Dejstvo namreč je, da tožnica potem, ko ji je toženka 10. 10. 2007 plačala 15.000,00 (oz. sedaj valorizirani znesek 16.350,00 EUR) ni umaknila tožbe v delu zahtevka za plačan znesek (nematerialna škoda 15.000,00 EUR in materialna škoda 223,20 EUR), zato je sodišče prve stopnje moralo razsodili o celotnem tožbenem zahtevku (2. člen ZPP). Tožničina pritožba torej ni utemeljena, sodba sodišča prve stopnje v tem delu pa ni obremenjena z nobeno od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno zatrjevan razlog (o odločanju preko tožbenega zahtevka) o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim členom ZPP pa ni uresničen. Zato je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo (353. člen ZPP).

O utemeljenosti toženkine pritožbe.

Ob neizpodbijanih ugotovljenih dejstvih o obsegu in intenzivnosti strahu, ki ga je pretrpela tožnica, po presoji pritožbenega sodišča določena odškodnina 2.500,00 EUR ni previsoka. Tožnica res ni trpela primarnega strahu, je pa trpela sekundarni strah od prebujenja po operaciji do snetja opornic, to je en mesec in enajst dni ter potem še intenziven sekundarni strah do 20. 8. 2004 (77 dni) ter nato še v oktobru 2005 in novembru 2006 v zvezi z odstranitvijo osteosintetskega materiala in tudi še v marcu 2009 v zvezi z odstranitvijo zobne korenine. Glede na intenzivnost in trajanje sekundarnega strahu ter ob dejstvu, da je utrpela telesno poškodbo obraza, 2.500,00 EUR ni tako visoko denarna odškodnina, ki bi izrecno nasprotovala naravi in namenu denarne odškodnine, določene v drugem odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pritožba pa ni konkretizirala trditve, da določena denarna odškodnina odstopa od ustaljene sodne prakse, saj ni navedla nobenega primerljivega primera iz sodne prakse.

Pritožba pa je delno utemeljena glede višine določene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstvo, da poškodba čeljusti pri tožnici ni zapustila trajnih funkcionalnih posledic, je pa takšne posledice zapustila udarnina stegna, saj je področje udarnine zaraslo z brazgotinastim manjvrednim tkivom, ki tožnici povzroča občutek “vlečenja” in jo omejuje pri počepanju, poklekanju, hoji pri stopnicah in klančinah, zaradi česar je tožnica morala opustiti ježo. Zaradi te posledice pa lahko rolanje, kolesarjenje in hojo izvaja le na krajše razdalje, pred poškodbo pa pri tem ni imel omejitev. Pri svojem poklicu natakarice pa ima v službi težave z nogo. Vse te omejitve življenjskih aktivnosti so pri tožnici prisotne zaradi izogibanja nastanku bodočih telesnih bolečin, kar pa seveda ne pomeni, da dejansko predstavljajo trajne posledice le telesne bolečine kot to zmotno meni toženka v pritožbi, saj so te ugotovljeno vzrok temu, da je tožnica sedaj manj, torej omejeno zmožna za aktivnosti, celo za hojo, ki jih je pred poškodovanjem izvajala brez omejitev. Zato so te omejitve tudi trajna posledica in je po neizpodbijanem zaključku sodišča prve stopnje občutno zmanjšana kakovost pretežnega dela tožničinega življenja pri prostočasnih aktivnostih ter delih doma in v službi. Zaradi tega tožnica brez dvoma duševno trpi in bo glede na svojo starost dobrih 17 let ob dogodku ta njena bodoča škoda prisotna večje del njenega pričakovanega življenja. Ob upoštevanju trajanja in ugotovljene intenzivnosti te oblike škode, ko ni ugotovljeno, da bi bile duševne bolečine zelo intenzivne, pa pa po presoji pritožbenega sodišča predstavlja znesek 10.000,00 EUR pravično denarno zadoščenje za to obliko nematerialne škode. Sodišče prve stopnje je pri določitvi denarne odškodnine delno zmotno uporabilo materialno pravo, zato je ta pritožbeni razlog delno utemeljen. Pri določitvi odškodnine za to obliko škode pa sodišče prve stopnje ni storilo pritožbeno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj iz razlogov za določitev odškodnine jasno izhaja, da je pravilno upoštevalo kot trajno posledico le ugotovljene funkcionalne omejitve in ne tudi telesnih bolečin v poškodovani nogi, kot neutemeljeno meni pritožba. Pritožbeno sodišče je torej pritožbi v tem delu delno ugodilo.

Pravno priznana škoda so duševne bolečine zaradi skaženosti (179. člen OZ). Nejasna je pritožba glede odškodnine za to obliko škode, saj navaja, da sploh ne gre za skaženost, temveč za kozmetski defekt. Kozmetski defekt pa ni pravno upošteven pojem. Iz take pritožbene navedbe smiselno sledi, da ta oblika nematerialne škode pri tožnici sploh ne obstaja. V nadaljevanju pa pritožba meni, da bi predstavljal znesek 2.000,00 EUR pravično odškodnino za to obliko škode.

Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi ugotovilo obstoj objektivnih in subjektivnih elementov, ki so potrebni za obstoj te oblike škode, česar pritožba ne izpodbija. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje ima tožnica na notranji strani desnega kolena 7x6 cm veliko pooperativna brazgotino, ki je nežna, v sredini nekoliko vbočena in delno hiperpigmentirana, v predelu notranje strani desne goleni pa 6x5 cm veliko brazgotino, ki je deloma hiperpigmentirana in še v predelu kolenske kotanje 2x1 cm veliko brazgotino. Na desni goleni so tudi bolj izražene krčne žile in za 2,5 cm je večji obseg goleni v primerjavi z nepoškodovano levo golenjo. Na obrazu pa je brazgotina na 3 m vidna kot daljša (5 cm) ozka temnejša črta pod brado, ki je na pogovorni razdalji opazna kot vdrta brazgotina z vidnimi vdolbinami od šivov, pri nasmehu pa je viden manjko enega zoba levo v zgornji čeljusti. Torej je zunanjost desne noge in zunanjost tožničine brade trajno spremenjena, pri nasmehu pa viden manjko enega zoba. Sodišče prve stopnje je dalje ugotovilo tudi, da tožnico moti videz noge, posebno poleti, zato obleče krilo le doma, v javnosti pa krila nikoli ne nosi. Na podlagi tako ugotovljenih objektivnih in subjektivnih okoliščin pa je sprejelo zaključek, ki tudi ni pritožbeno izrecno izpodbijan, da so tožničine duševne bolečine zaradi spremenjene zunanjosti intenzivne in so tožnico kot mlado žensko gotovo močno prizadele in ji omajale samozavest. Po presoji pritožbenega sodišča je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje določena odškodnina 5.500,00 EUR za ugotovljeno to obliko nematerialne škode pravično zadoščenje glede na ugotovljeno intenzivnost duševnih bolečin in njihovo trajanje v bodoče glede na tožničino starost ob poškodovanju. Zato toženkina pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Določene odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti, odločitve o prisojenih zakonskih zamudnih obrestih in o stroških postopka toženka s pritožbo ni izrecno izpodbijala. V okviru uradnega preizkusa pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v tem delu sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s katero od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje pa je pri odločitvi odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je glede na vse obrazloženo toženkini pritožbi delno ugodilo, ker je uveljavljan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava delno utemeljen in je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu (to je v točki 1 izreka) spremenilo tako, da je znižalo prisojeno odškodnino za nematerialno škodo za znesek 5.000,00 EUR in tožbeni zahtevek zavrnilo za 5.000,00 EUR skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo, ker ni utemeljena in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu.

Z delno ugoditvijo toženkini pritožbi pa se je zmanjšal tožničin pravdni uspeh in ta znaša sedaj 66,84 %, toženkin pa se je povečal na 33,16 %. Ob neizpodbijani ugotovitvi, da znašajo tožničini potrebni stroški postopka 3.049,79 EUR in toženkini potrebni stroški 231,12 EUR, znašajo tožničinemu uspehu ustrezni stroški 2.038,48 EUR in toženkinemu uspehu ustrezni stroški 76,67 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora tako toženka povrniti tožnici 1.961,81 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in je zato spremenilo tudi odločitev v točki 3 izreka sodbe prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, toženka pa je s pritožbo uspela delno, njen pritožbeni uspeh je pritožbeno sodišče ocenilo na 35 %. Toženka je priglasila 290,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, ki obsegajo plačano sodno takso za pritožbo in to so potrebni stroški. Glede na ocenjen pritožbeni uspeh mora tožnica toženki povrniti njenemu uspehu ustrezen del, to je znesek 100,05 EUR, svoje stroške pa mora tožnica trpeti sama.

Pritožbeno sodišče je o vseh stroških postopka odločilo upoštevaje določbe drugega odstavka 154. člena, prvega odstavka 155. člena in drugega odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

31.03.2014

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 776/2003
• VSL sodba II Cp 1337/2004
• VSL sodba in sklep II Cp 1336/2004