VSL sklep I Cp 754/2013

Jedro

Slikopleskarstvo ni nevarna dejavnost.

Škodni dogodek ni nastal zaradi povečane nevarnosti, ki bi izhajala iz same stvari oziroma dejavnosti, temveč je bil posledica kršitve varnostnih predpisov, saj se tožnik sploh ne bi smel nahajati v bližini neizoliranih električnih kablov, ki so bili pod napetostjo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 12.028,80 EUR in mu naložilo, da drugi toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 148,74 EUR.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov ter navaja, da je delo z nezaščitenimi električnimi vodniki pod električno napetostjo nedvomno nevarna dejavnost, zato je prva tožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo. Nadalje pojasnjuje, da je prva tožena stranka odgovorna tudi po pravilu krivdne odgovornosti, saj je kršila določila Pravilnika o varstvu pri delu pred nevarnostjo električnega toka (v nadaljevanju Pravilnik), na kar je še posebej opozoril v prvi pripravljalni vlogi 26. 3. 2011. Sodišče je v razlogih sodbe zgolj zapisalo, da sta priči J. in O. skladno povedali, da so bila na vhodnih vratih opozorila glede prisotnosti električne napetosti, a se do njunih izjav ni opredelilo. Tako ni mogoče razbrati, ali sodišče izjavam prič verjame ali ne. Tožnik in vse ostale priče so izpovedale, da ni bilo nikakršnih tabel ali drugačnih opozoril, da je objekt pod električno napetostjo, enako pa je v uradnem poročilu ugotovil tudi Inšpektorat RS za delo. Nadalje navaja, da iz izpovedi prič O. in J. izhaja, da elektronska pošta 17. 12. 2009 ni pomenila, da je objekt več čas pod napetostjo, ampak zgolj takrat, ko so delavci prve tožene stranke delali na objektu. O. je še povedal, da o vsakem posameznem vklopu niso obvestili vodje del. Vsa ta dejstva kažejo na kršitev 66. člena ter 57. do 61. člena Pravilnika, poleg tega pa tudi na kršitev 111. člena Pravilnika. Samovoljno vključevanje električnega toka, ne da bi o vsakem posameznem vklopu obvestila vodjo del, pomeni protipravno ravnanje prve tožene stranke. Pravilnik poleg tega v 106. členu določa, da se morajo konci vodnikov in kablov, ki niso v uporabi, lahko pa pridejo pod napetost, kratkostično povezati in izolirati. Iz ugotovitev Inšpektorata RS za delo izhaja, da na neizoliranih vodih ni bilo sledi vijakov, torej zaščita ni bila nikoli izvedena. Električne vode bi morala tožena stranka izolirati takoj, ko jih je namestila, najpozneje pa takrat, ko je imela namen v njih spustiti električni tok, toda tega ni storila. Nerazumljiva je zato odločitev sodišča, da je v skladu s pravili stroke, da vodniki ostanejo nezaščiteni ves čas do postavitve senzorjev ali luči. Dodaja še, da je sodišče protispisno ugotovilo, da je prva tožena stranka v času škodnega dogodka svoje delo opravljala tudi na vhodu C lamele 6 in da je to dejstvo med strankama nesporno. Tega namreč tožnik ni nikoli trdil, niti ni o tem izpovedal na glavni obravnavi. M. je nasprotno povedal, da so delavci prve tožene stranke v času škodnega dogodka delali na vhodu B lamele 6, eden izmed delavcev toženke pa je rekel, da gredo lahko slikopleskarji delati na vhod C lamele 6. Da delavci prve tožene stranke takrat niso delali na vhodu C, pa izhaja tudi iz izpovedi O. in J. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Ne prva ne druga tožena stranka na vročeno pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik vtožuje denarno odškodnino 12.028,80 EUR, ker se je 15. 1. 2010 poškodoval ob opravljanju slikopleskarskih del pri gradnji objekta C. Na vhodu C lamele 6 je stal na lestvi in kital strop, pri tem pa z levim delom vratu zadel neizoliran električni kabel, ki je bil pod napetostjo. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik v času škodnega dogodka zaposlen pri delodajalcu V., na delovnem mestu »zahtevna slikopleskarska dela«, s strani delodajalca pa mu je bilo odrejeno, da opravi delo na vhodu C lamele 6. Prav tako je bilo med strankama nesporno, da je prva tožena stranka kot podizvajalec na objektu C izvajala obrtniška elektroinštalacijska dela, kar je vključevalo tudi nameščanje in razporejanje električnih kablov in preizkušanje električnih instalacijskih sistemov. V času škodnega dogodka je električne meritve opravljala tudi na vhodu C lamele 6.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnika zavrnilo po temelju. Zapisalo je, da dela, pri katerem se je poškodoval tožnik, ni mogoče šteti za nevarno dejavnost. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podana objektivna odgovornost tožene stranke. Za delo oziroma dejavnost s povečano nevarnostjo gre v smislu drugega odstavka 131. člena OZ takrat, kadar pri opravljanju takega dela/dejavnosti lahko nastopijo okoliščine, ki jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod svojo kontrolo in nesreče pravočasno odvrniti. Enako velja za nevarno stvar. Nevarna je lahko le stvar, ki je taka sama po sebi, tudi ob redni rabi in običajni pazljivosti. Kadar je nesrečo mogoče odvrniti, mora odgovornost za nastalo škodo nositi tisti, ki je imel možnost, da z ustreznim skrbnim in pazljivim ravnanjem prepreči povzročitev škode drugim. (1) Tožnikova dejavnost (slikopleskarstvo) ni nevarna dejavnost, prav tako pa, kot izhaja iz njegovih lastnih trditev, škoda ni nastala, ker bi se on sam ukvarjal z nameščanjem/preverjanjem/merjenjem električnih del. Iz nespornih dejstev, ugotovljenih v prvostopenjski sodbi izhaja, da škodni dogodek ni nastal zaradi povečane nevarnosti, ki bi izhajala iz same stvari oziroma dejavnosti, temveč je bil posledica kršitve varnostnih predpisov, saj se tožnik sploh ne bi smel nahajati v bližini neizoliranih električnih kablov, ki so bili pod napetostjo. Vprašanje, kdo je za to odgovoren, v tem trenutku ni pomembno, ker to sodi v sklop razpravljanja o krivdni odgovornosti za škodo, ki je nastala tožniku. Važno je le, da dejavnost/stvar sama po sebi ni vzrok za to tožnikovo škodo, čim pa je tako, o objektivni odgovornosti ni mogoče govoriti.

7. Ni sporno, da je prva toženka v času škodnega dogodka na lameli 6 opravljala električne meritve, saj temu dejstvu tožnik ne nasprotuje. Pri opravljanju električnih meritev gre po 88. členu Pravilnika za delo pod napetostjo, za katero Pravilnik v 16. točki prvega odstavka 5. člena določa, da je to tisto delo, kjer se delov pod napetostjo dotikamo po predpisanem postopku. To pomeni, da morajo biti pri električnih meritvah konci kablov neizolirani in pod napetostjo, saj drugače izvedba meritev že po naravi stvari ni mogoča. Tožnik je sicer opozarjal, da delavci prve toženke v času škodnega dogodka niso delali na vhodu C lamele 6 in bi zato morali biti kabli izolirani oziroma brez napetosti, toda sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi V. J. in S. O. prepričljivo in logično pojasnilo, da so se meritve opravljale na celotni lameli 6. Tudi S. M. je kot vodja skupine slikopleskarjev pojasnil, da so na dan škodnega dogodka prišli na objekt lamela 6 in opazili delavce prve toženke, ki so delali na vhodu B, pred tem pa so z meritvami že končali na vhodu A. Naslednji na vrsti je bil torej vhod C, kamor pa so šli delati slikopleskarji, da se ne bi mešali z delavci prve tožene stranke. Po oceni pritožbenega sodišča tako ni dvoma, da se je opravljanje električnih meritev nanašalo na celotno lamelo 6 oziroma tudi na vhod C. Tožnikovo zatrjevanje, da je bil kršen 106. člen Pravilnika, je zato neutemeljeno, saj je obstajal upravičen (in s Pravilnikom podprt) razlog, da so bili konci kablov neizolirani in pod napetostjo.

8. Pritožnik ne vzbudi dvomov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je prva toženka namero o vklopu elektrike posredovala na tedenskih koordinacijah. Vse priče so namreč skladno pojasnile vsebino tedenskih koordinacij, P. pa je kot vodja projekta jasno povedal, da se je na njih obravnaval tudi terminski plan del in varstvo pri delu. Da se priče ne spominjajo točne vsebine koordinacij, je po oceni pritožbenega sodišča povsem normalno, saj je od škodnega dogodka preteklo dlje časa, koordinacije pa so se vodile tedensko in trajale tudi več ur. Obenem je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da tožnikov delodajalec informacije, da je bil objekt pod napetostjo, svojim delavcem ni posredoval.

9. Pritožbeno sodišče opozarja, da je ob takih ugotovitvah na mestu uporaba tistih določb Pravilnika, ki se nanašajo na „varno delo pod napetostjo“ (85. do 92. člen Pravilnika), s temi določbami Pravilnika pa se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo (niti se z njimi ne ukvarja pritožnik, ki se po nepotrebnem ukvarja s številnimi, za ta primer docela nepomembnimi določbami Pravilnika). Iz prvega odstavka 88. člena Pravilnika izhaja, da je pod napetostjo dovoljeno opravljati električne meritve in preizkuse na električnih napravah, električni opremi in električnih instalacijah z namenom, da se ugotovi stanje električne naprave, električne opreme ali električne instalacije ter ugotovi mesto okvare. V drugem odstavku je nadalje določeno, da je treba v primeru, ko gre pri opravljanju električnih meritev ali preizkusov za napetostne, tokovne ali energijske nivoje, ki presegajo vrednosti po 1. in 2. točki 86. člena Pravilnika, upoštevati varstvene ukrepe za takšne meritve in preizkuse. Če se obe določbi Pravilnika poveže, to pomeni, da je treba pri meritvah in preizkusih elektrike, kjer tok kratkega stika na mestu dela presega 3 m A izmeničnega toka (efektivna vrednost) oziroma 12 m A enosmernega toka oziroma nazivna napetost presega 25 V izmenične oziroma 60 V enosmerne napetosti brez valovitosti, upoštevati varstvene ukrepe. Ti so natančno predpisani v 91. členu Pravilnika, in sicer je v 3. točki prvega odstavka med drugim določeno, da mora imeti preizkuševališče, kjer se opravljajo meritve električnih naprav in opreme, urejeno tudi ograjo (zaslone) z opozorilnimi napisi, v 5. točki pa, da med preizkusi oziroma meritvami ne sme biti v območju (ograje) razen merilcev ograje nihče.

10. Tožnik je prvi toženi strani pravočasno (že v prvi pripravljalni vlogi in sedaj to ponavlja v pritožbi) očital, da ni postavila opozorilnih tabel, kar predstavlja kršitev Pravilnika in utemeljuje protipravnost njenega ravnanja, a je svoje trditve nepravilno subsumiral pod določbo 96. člena Pravilnika. Ne glede na zgrešeno materialnopravno podlago je tožnik zatrdil pravno odločilno dejstvo, ki bi lahko privedlo do odgovornosti prve tožene stranke – odsotnost opozorilnih tabel (2) (po ugotovitvah sodišča prve stopnje opozorilnih tabel ni bilo) in posledično njegova prisotnost znotraj območja merjenja in preizkušanja, protipravnost pa bi izhajala iz kršitve 91. člena v povezavi z 88. in 86. členom Pravilnika. Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da se dokazno breme nanaša zgolj na zatrjevanje dejstev in predlaganje dokazov v zvezi z njimi, medtem ko stranka ni dolžna navesti pravne podlage za svoj zahtevek, če pa jo, sodišče nanjo ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP).

11. Na tem mestu mora pritožbeno sodišče oceniti, ali so v izpodbijani sodbi navedena vsa dejstva, na podlagi katerih bi lahko samo uporabilo drugo pravno normo ter pritožbi ugodilo tako, da bi izdalo vmesno sodbo o temelju zahtevka, ali pa je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

12. V 9. točki te obrazložitve je pritožbeno sodišče povzelo določbe Pravilnika, iz katerih jasno izhaja, da varnostni ukrepi niso vselej potrebni, temveč samo, kadar tok kratkega stika na mestu dela presega 3 m A izmeničnega toka (efektivna vrednost) oziroma 12 m A enosmernega toka oziroma nazivna napetost presega 25 V izmenične oziroma 60 V enosmerne napetosti brez valovitosti. Ali je šlo v obravnavanem primeru za tak primer, na podlagi trditev pravdnih strank v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti, torej manjka eno od pravno odločilnih dejstev, da bi lahko sodišče sploh uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v okviru materialnopravnega vodstva poskrbeti, da bi tožnik svoje trditve dopolnil, a tega očitno ni storilo, ker je izhajajo iz nepravilne materialnopravne podstati.

13. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 355. členom ZPP razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje tožniku dati možnost, da svojo trditveno podlago dopolni v nakazani smeri (možna kršitev 3. in 5. točke 91. člena Pravilnika) (3), toženi pa, da nanjo odgovori, nato pa, izhajajoč iz gornje pravne podlage, znova odločiti o tožnikovem tožbenem zahtevku.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Glej npr. sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 13. 5. 2009, opr. št. II Cp 1548/2009.

(2) Opozorilna tabla ali zaslon z opozorilnim napisom je po oceni pritožbenega sodišča enako, saj gre zgolj za razliko, ali je tabla postavljena v klasični obliki, kot npr. prometni znak, ali pa gre za modernejšo, elektronsko različico.

(3) Tožnik bo lahko svoje trditveno gradivo dopolnil le v smeri že dosedaj uveljavljanih očitkov (odsotnost tabel in dejstvo, da je bil v območju meritev, čeprav tam ne bi smel biti), ne bo pa mogel uveljavljati preostalih morebitnih kršitev varnostnih ukrepov (1., 2., 4. in 6. točka).

Datum zadnje spremembe:

04.03.2014

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cp 1151/2010
• VDSS sodba in sklep Pdp 181/2009
• VSL sodba II Cp 2021/2013