VSL sklep I Cp 772/2013

Jedro

Če je bil zapustnik posredni posestnik, takšno obliko posesti podedujejo tudi njegovi dediči; če pa je bil zapustnik neposredni posestnik, postanejo njegovi dediči neposredni posestniki. Neposredno posest pridobijo, ne da bi izvajali neposredno dejansko oblast nad stvarjo. Četudi bi bilo motilno dejanje storjeno še za časa življenja A. P., je imela tožeča stranka kot dedič po pokojni A. P. aktivno legitimacijo za vložitev tožbe zaradi motenja posesti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep razveljavi v delu, ki se nanaša na motenje posesti hleva (2. alineja točke I izreka), v točki II izreka glede odstranitve okna, dimniške cevi, lesene ograje okrog hleva ter mize in klopi, postavljenih v ogradi, in v točki III izreka (pravdni stroški) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Radovljici je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je tožena stranka v času od 17. 10. 2010 do 14. 7. 2011 tožečo stranko motila v posesti planšarske hišice in hleva, s tem, da je vlomila v hišico tako, da je na zunanjih vratih uničila ključavnico obešanko, na notranjih vhodnih vratih pa prvotno ključavnico zamenjala z novo ter v hlev namestila okna, dimniško cev, okrog objekta pa postavila mizo s klopmi in leseno ograjo. Toženi stranki je naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja ter jo zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 599,10 EUR.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povračilo vseh pravdnih in pritožbenih stroškov; podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarja, da je soposest na hiši in hlevu skupaj z A. in S. P. izvrševal tudi prvi toženec. Od smrti A. P. pa je bila tožena stranka izključni posestnik planšarske hišice in hleva. Tožeča stranka na planšarski hišici in hlevu nikoli ni imela dejanske posesti, saj tudi ni imela lastnega ključa za dostop do obeh objektov. Prvostopenjsko sodišče je prezrlo izpovedbo drugega tožnika, da je imel prvi toženec ključ od objektov. Tožeča stranka je poskušala vzpostaviti posest šele po smrti A. P., njene babice. Popolnoma nemogoče in nelogično je, da bi prišlo do motenja posesti nekomu, ki stvari nima v posesti in je tudi nikoli ni imel. Pritožnik graja oceno sodišča, da je treba tudi prvega toženca šteti za motilca. Prvi toženec v času storitve motilnega ravnanja sploh ni bil na kraju samem in je bil o vlomu le obveščen s strani drugega toženca. Prvi toženec je soglašal s tem, da se lastnino po vlomu zaščiti s primerno ključavnico, medtem ko ni želel nikomur preprečiti uporabe planšarske hišice. Pritožnik nasprotuje presoji sodišča, da na spornih objektih ni izkazal soposesti, ki bi dovoljevala določene posege na objektih, saj je takšen zaključek prvostopenjskega sodišča v neposrednem nasprotju s priloženimi listinami ter izpovedbami drugega tožnika T. P. in prvega toženca J. Č., pa tudi prič F. M. in A. F.. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je zmotna in nepravilna, dejansko stanje pa je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Nekonkretizirani so razlogi odločbe v delu, ki toženi stranki očita motilno ravnanje na hlevu. V tem delu se odločbe ne da preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo oz. ni pojasnilo, na podlagi česa je prišlo do zaključka o motenju v zvezi s hlevom, in zakaj naj bi bila opravljena dela na hlevu protipravna, saj se je v dokaznem postopku izkazalo, da je imela tožena stranka na hlevu izključno posest. Toženi stranki v tej pravdi sploh ne bi bilo treba dokazovati soposesti, ker tožnika nista uspela dokazati izključne posesti na planšarski hišici in hlevu. Z namestitvijo oken, dimniške cevi v hlevu ter mize s klopmi in lesene ograje okrog hleva sta izvrševala le posest: šlo je za vzdrževanje objekta, ta dejanja pa ni moč šteti za motilna.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo v celoti pritrdila stališčem, argumentaciji in pravnim naziranjem sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po določbi 426. člena ZPP se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. V tem postopku je zato povsem nepomembno lastništvo nepremičnin.

6. Neutemeljen in v nasprotju s prepričljivo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča je pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni imela posesti na planšarski hišici in hlevu. V tem delu pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je logična in življenjsko prepričljiva ter ima podlago v izvedenih dokazih. Obenem pa pritožbeno sodišče opozarja tudi na določbo 29. člena Stvarnopravnega zakonika (2), ki ureja pridobitev posesti dediča. Dedič pridobi na zapustnikovih stvareh posest v trenutku zapustnikove smrti. Če je bil zapustnik posredni posestnik, takšno obliko posesti podedujejo tudi njegovi dediči; če pa je bil zapustnik neposredni posestnik, postanejo njegovi dediči neposredni posestniki. Neposredno posest pridobijo, ne da bi izvajali neposredno dejansko oblast nad stvarjo. Tožeča stranka je dedič po pokojni A. P., ki ji je posest priznavala tudi tožena stranka, zato je tožeča stranka pridobila posest tudi na prej citirani podlagi. Upoštevaje prej navedeno so pravno povsem nepomembna pritožbena zatrjevanja, da tožeča stranka ni imela lastnega ključa za dostop do objektov. Četudi bi bilo motilno dejanje storjeno še za časa življenja A. P. (točen čas datuma ni bil določen, ampak v razponu od 17. 10. 2010 do 14. 7. 2011), je imela tožeča stranka kot dedič po pokojni A. P. aktivno legitimacijo za vložitev tožbe zaradi motenja posesti.

7. Sodišče prve stopnje je življenjsko prepričljivo in logično pojasnilo, zakaj je tudi prvi toženec, ki sicer motilnega dejanja na planšarski hišici ni izvršil, pasivno legitimiran v obravnavani zadevi. Na strani 6 izpodbijanega sklepa je navedlo prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Prvi toženec je z zamenjavo ključavnice soglašal, kar jasno izhaja iz njegove izpovedbe, ki jo je sodišče prve stopnje ustrezno povzelo in ovrednotilo.

8. Pritožbeno sodišče tako v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje o motenju posesti na planšarski hišici; drugi toženec je zamenjavo ključavnice smiselno priznal, prvi toženec pa se je z dejanjem strinjal.

9. Utemeljen pa je pritožbeni očitek o kršitvi proste dokazne ocene glede motenja na hlevu. Pritožba utemeljeno opozarja na izpovedbo priče F. M., ki je izpovedal, da je toženo stranko na planini videval zadnjih deset let; pa tudi na izpovedbo A. F,., ki je tudi vedel izpovedati v zvezi z obiski tožene stranke na planini. Prvostopenjsko sodišče navedenih pričanj ni ovrednotilo, pa tudi ne zaslišanja prvega tožnika, ki je izpovedal o bivanju drugega toženca v hlevu, v katerem naj bi si naredil stanovanje. Prvostopenjsko sodišče navedenih izpovedb ni ocenilo in jih povezalo s preostalimi izvedenimi dokazi, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. člena ZPP, kar je vplivalo na preuranjen zaključek, da tožena stranka na hlevu ni imela posesti.

10. Zaradi zgoraj navedenega je bilo treba pritožbi v delu, ki se nanaša na motenje posesti hleva (odstranitev oken in dimniške cevi, lesene ograje okrog hleva, mize in klopi v ogradi) ugoditi ter izpodbijani sklep v tem obsegu razveljaviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj se prvostopenjsko sodišče določneje opredeli do zatrjevanega motenja na hlevu in v zvezi s tem vprašanjem oceni izvedene dokaze, še posebej zaslišanja prič in pravdnih strank, na katere je bilo opozorjeno zgoraj. Pritožbeno sodišče se glede na okoliščine primera, vrsto kršitve in obširnost dokaznega postopka, vključno z načelom ekonomičnosti postopka, ni odločilo za dopolnjevanje dokaznega postopka in odpravo postopkovnih kršitev, temveč je sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP), da v smeri predhodno opisanih pomanjkljivosti dopolni razloge sklepa in dokazno oceno.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.

-----------

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami

(2) Uradni list RS, št. 87/2002

Datum zadnje spremembe:

09.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 727/2022
• VSC Sklep Cp 61/2018
• VSL sklep II Cp 47/2014