VSC sodba Cp 620/2011

Jedro

Po nastanku zavarovalnega primera znesek limita ne ostane nominalno enak znesku limita v času škodnega dogodka, ampak se neizkoriščeni del nominalno spreminja skladno s spremembami zavarovalnih vsot.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Zavarovanka toženke je na dne 15.6.1994 s toženko kot zavarovalnico sklenila pogodbo o obveznem zavarovanju proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam. Pogodbeni stranki je k sklenitvi zavarovanja zavezoval Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 17/90 in nasl. - v nadaljevanju ZTSPOZ). Zavarovanje avtomobilske odgovornosti je bilo sklenjeno za najnižji predpisani zavarovalni znesek.

Tožnik se je 22.5.1995 poškodoval v prometni nesreči. S tožbo je neposredno od zavarovalnice zahteval povrnitev škode, ki jo je pretrpel zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanka. Stranki sta se sporazumeli, da je za 90% škode, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči, odgovorna zavarovanka toženke, za 10% nastale škode pa je soodgovoren tožnik.

Z uvodoma navedeno sodbo je prvo sodišče toženki naložilo, da mora tožniku plačati dospelo rento v neto znesku 223.933,33 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (zmanjšano za dne 25.3.2009 že plačanih 21.745,24 EUR glavnice in 14.472,28 EUR obresti), ter da mora od 28.2.2011 dalje plačevati mesečno rento v znesku 1.471,20 EUR z zapadlostjo do vsakega zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženko pa je obsodilo še na povrnitev pravdnih stroškov.

Sodbo s pravočasnima pritožbama izpodbijata obe pravdni stranki, in sicer tožnik zavrnilni del, toženka pa delno prisodilni del (v uvodu pritožbe sporni del po višini opredeli kot znesek 46.000,00 EUR). Obe pritožbi uveljavljata pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, tožnikova pritožba pa še bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik predlaga spremembo z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku in povrnitvijo vseh priglašenih stroškov oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo v novo sojenje. Slednje v pritožbi predlaga tudi toženka. V obeh pritožbah je zahtevana povrnitev pritožbenih stroškov. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Obe pravdni stranki sta podali pritožbena odgovora, v katerih se zavzemata za zavrnitev pritožb. Tožnik je priglasil še stroške odgovora.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po stališču tožnikove pritožbe je sodba obremenjena s postopkovno kršitvijo, ker ni razumljiva, in sicer iz razloga, ker je prvo sodišče izbralo metodo valorizacije upoštevaje nejasno in protislovno mnenje izvedenke finančne stroke in ker za takšno odločitev kakšnih logičnih argumentov sploh ni navedlo. V zvezi s to pritožbeno trditvijo, da je torej podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), velja sprva pojasniti, da je ta kršitev podana le, ko preizkus sodbe zaradi nerazumljivosti sodbenih razlogov ni mogoč. Iz razlogov izpodbijane sodbe povsem jasno in razumljivo izhaja, zakaj je prvo sodišče uporabilo (pritožbeno grajano) metodo valorizacije. Ker ti razlogi omogočajo učinkovito izrabo tako kritike dejanskega stanja kot zavzetih materialnopravnih stališč, je preizkus prvostopne sodbe možen. Zato očitana postopkovna kršitev ni podana.

Toženka v pritožbi trdi, da bi moralo prvo sodišče izračunati razpoložljivo zavarovalno vsoto ter da je pri izračunu le-te potrebno izhajati iz zneska 30,000.000,00 SIT, kateri je bil v času škodnega dogodka predpisan kot najnižja zavarovalna vsota. Meni, da spremembe zakonskih določb glede minimalne zavarovalne vsote po škodnem dogodku na nastalo in zapadlo obveznost ne morejo vplivati. Njena obveznost, upoštevaje dosedanja izplačila, tako valorizirana znaša le še 49,734.818,49 SIT oziroma 207.539,72 EUR. Zakonski ureditvi, v kateri je določena metoda ohranjanja realne vrednosti zavarovalnih vsot, sodišče ne bi smelo odreči veljave zgolj zaradi ugotovitve, da je bila višina zavarovalne vsote, ki jo je določal zakon v času škodnega dogodka, v nasprotju s pravnim redom RS, ker ni zadostila namenoma obveznega avtomobilskega zavarovanja, to je pokritju vseh škod, ki jih je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku. Po stališču pritožbe bremena neskladja s pravnim redom ni moč prevaliti na zavarovalnico, saj je država tista, na kateri je dolžnost, da predpiše zavarovalno vsoto v ustrezni višini. Ker tako le država ni ravnala v skladu z načelom socializacije rizika, je mogoče v breme zavarovalnice, ki je oseba zasebnega prava ter katera je dolžna ravnati tudi v skladu s pravili o obvladovanju tveganj, ki jih določa Zakon o zavarovalništvu, upoštevaje načelo zaupanja v pravo, zavarovalno vsoto le valorizirati. V podkrepitev tega svojega stališča se sklicuje tudi na sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3608/2009 z dne 4.3.2010.

Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti gornjih pritožbenih navedb je v določbah Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list RS, št. 70/94 - v nadaljevanju ZOZP), ki je veljal na dan škodnega dogodka. Po 20. členu ZOZP namreč lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, neposredno od zavarovalnice. Dejstvo, da je med zavarovalnico in zavarovanko pogodbeno razmerje nastalo že s sklenitvijo zavarovalne pogodbe, na oškodovančeve pravice, ki mu jih daje ZOZP, nima vpliva. Zavarovalnica odgovarja za škodo do višine zavarovalne vsote nerazdelno skupaj z ostalimi odgovornimi osebami. Po prvem odstavku 19. člena ZOZP je obveznost zavarovalnice iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti omejena z zavarovalno vsoto, veljavno na dan škodnega dogodka, če z zavarovalno pogodbo ni bila dogovorjena višja vsota, ter določa zneske najnižjih zavarovalnih vsot, na katere mora biti sklenjeno zavarovanje. Na dan škodnega dogodka (22.5.1995) je minimalna zavarovalna vsota znašala 30,000.000,00 SIT(1). ZOZP v tretjem odstavku 19. člena določa, da se v primeru spremembe zavarovalne vsote spremeni tudi neizkoriščeni del zavarovalne vsote(2). Najnižje zavarovalne vsote so se od škodnega dogodka dalje spreminjale ter so tako znašale: 34,400.000,00 SIT od 1.7.1996(3), 110,000.000,00 SIT od 10.8.2002(4), 122,500.000,00 SIT od 26.2.2005(5), 2,500.000,00 EUR od 27.6.2007(6), 3,700.000,00 EUR od 1.1.2009(7) in 5,000.000,00 EUR od 1.1.2012(8) dalje. Stališče, zavzeto v pritožbeno izpostavljeni odločbi II Cp 3608/2009, ne predstavlja materialnopravnega vira za odločitev o zadevi (3. člen Zakona o sodiščih).

Ker sta se v preteklosti, najkasneje od sprejetja pravnega mnenja občne seje vrhovnega sodišča(9), tako sodna praksa kot teorija temeljito ukvarjali s problemom realne vrednosti zavarovalnih vsot ter z varstvom oškodovanca, v korist katerega morajo biti predpisane minimalne obveznosti zavarovalnice in nadzor nad njihovim izvajanjem, velja še pojasniti nekatera temeljna načela obveznega zavarovanja v prometu. Socializacija rizika pomeni težnjo poskrbeti za oškodovance, ki lahko utrpijo škodo zaradi prometa z motornimi vozili. Lastniki motornih vozil, ki morajo obvezno skleniti zavarovanje ne glede na višino zavarovalne premije, tako s plačilom premij nosijo breme odškodnin, ki jih prejmejo žrtve prometnih nezgod, tudi takšnih, ki jih povzročijo nezavarovana in neznana vozila. Država s sistemom obveznega zavarovanja torej sili zavarovalnico in lastnika v zakonu določenega vozila, da skleneta pogodbo, katere vsebina je predpisana z zakonom. Osnovni namen zavarovanja odgovornosti lastnika motornega vozila je tako v tem, da daje oškodovancu možnost uveljavljanja svojega odškodninskega zahtevka neposredno od zavarovalnice kot finančno močne organizacije, s čimer je rešen nevarnosti, da svojega sicer utemeljenega zahtevka ne bi mogel realizirati zaradi plačilne nezmožnosti odgovorne osebe. Drugi namen tega zavarovanja pa je v tem, da preide odškodninska odgovornost od povzročitelja na zavarovalnico. Socializacija rizika in načelo varstva oškodovancev sta popolnoma uveljavljena le v sistemu no fault(10). ZOZP določa omejen prevzem rizika, ker je direktna tožba zoper zavarovalnico možna le do višine zavarovane vsote. Zaradi načela varstva oškodovanca pa je tudi sistem omejenih zavarovalnih vsot upravičen le, če je zavarovalna vsota določena v takšni višini, da vedno zadošča za plačilo odškodnin iz povprečnega škodnega dogodka. Zakonodajalec mora zato določiti ustrezno minimalno obveznost zavarovalnice. Zaradi (hiper)inflacije, ki je zneske zavarovalnih vsot razvrednotila ter zaradi prepočasnega prilagajanja najmanjše zavarovalne vsote, je sodna praksa(11) v številnih primerih zavzela stališče, da na podlagi Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja iz leta 1976 oziroma ZTSPOZ oziroma na podlagi odlokov, izdanih na njuni podlagi, predpisana zavarovalna vsota, veljavna v času škodnega dogodka, upoštevajoč tedanje cenovne razmere in merila za presojo negmotne škode, ne more predstavljati omejitve za priznanje celotne pravične denarne odškodnine za negmotno škodo, če omejitev ne bi bila v skladu z namenom zakona. Sodna praksa predpisane zneskovne omejitve obveznosti zavarovalnice tako ni upoštevala v primerih, ko je ugotovljena škoda spadala v okvir škode, ki jo je mogoče pričakovati kot posledico prometne nesreče z motornimi vozili in ki jo more obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti pokriti v celoti, kadar torej ni šlo za povsem izjemne, katastrofalne škode, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto.

ZOZP, ki velja od 26.11.1994, je uvedel sistem ohranjanja realne vrednosti zavarovalne vsote ter tako predpisal zakonito izjemo od načela denarnega nominalizma. Pritožba toženke iz tega razloga pravilno izpostavlja, da določb ZOZP o omejitvi zavarovalne vsote ni moč obiti z golo ugotovitvijo, da ugotovljena škoda predstavlja pričakovano škodo avtomobilske nesreče, ki jo mora znesek zavarovalne vsote pokriti, saj je znesek zavarovalne vsote na tej podlagi vedno moč nominalno določiti. Vendar ZOZP ne daje podlage, da bi se dejanska višina limita in njegova zadostnost ugotavljala tako, da bi se znesek najnižje zavarovalne vsote, predpisane na dan škodnega dogodka, revaloriziral na dan sojenja (npr. na podlagi gibanja indeksov cen v tem obdobju, ki so bili merilo inflacije) kot to v pritožbi z lastnim izračunom prikazuje toženka. ZOZP namreč natančno določa, da spremembe zavarovalnih vsot veljajo tudi za neizkoriščene dele zavarovalnih vsot(12). Po nastanku zavarovalnega primera znesek limita ne ostane nominalno enak znesku limita v času škodnega dogodka, ampak se neizkoriščeni del nominalno spreminja skladno s spremembami zavarovalnih vsot. Zakonodajalec na tak način, ko je torej vedno jasno, kolikšen delež zavarovalne vsote je po morebitnem izplačilu odškodnine ostal neizkoriščen, nadzoruje sredstva, ki jih zavarovalnica zbere zaradi kritja škod ter tako varuje interese oškodovancev in zavarovalnice. Oškodovanci so tako v primeru, ko še niso črpali odškodnine iz zavarovalne vsote, najnižja zavarovalna vsota pa se je po škodnem dogodku spremenila, deležni ustreznejšega zavarovalnega kritja, do katerega je prišlo po škodnem dogodku zaradi uskladitve z maloprodajnimi cenami oziroma zaradi približevanja in prilagajanja zakonodaji Evropske skupnosti (uskladitev z zahtevami Direktive 84/5/EGS) oziroma zaradi izboljšanja in modernizacije zavarovanja avtomobilske odgovornosti (uskladitev z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/14/ES)(13). Zavarovalnica, ki odškodnino izplača v času, ko pobira zavarovalne premije, katerih višina je prilagojena spremenjenim zavarovalnim vsotam, pa na tak način, ko ves čas ve, kolikšen znesek znašajo zavarovalne vsote in njihovi neizkoriščeni deli, bolj učinkovito obvladuje tveganja, katerim je izpostavljena glede na obseg in vrsto zavarovalnih poslov(14). Ravno zaradi učinkovitejšega obvladovanja tveganj je ZOZP-D določil več kot štiriletno prehodno obdobje za uveljavitev najnižjih zavarovalnih vsot, kakršne so v veljavi sedaj, v katerem so se lahko zavarovalnice na višje zavarovalno kritje pripravile tudi z zviševanjem premij.

Upoštevaje gornje materialnopravno izhodišče je prvo sodišče toženkin ugovor o nezadostnosti limita pravilno zavrnilo, ko je ugotovilo, da kljub izplačilom zneskov 1,375.308,00 SIT in 3,450.000,00 SIT na dne 9.10.2000 (priloga ...) ter izplačilom zneskov 21.745,24 EUR in 14.472,28 EUR na dne 25.3.2009, zahtevano izplačilo odškodnine ne presega na dan izdaje sodbe neizkoriščenega dela zavarovalne vsote.

Predpisana najnižja zavarovalna vsota je na dne 9.10.2000 znašala 34,400.000 SIT, na dne 25.3.2009 pa 3,700.000,00 EUR. Izplačilo zneska 4,825.308,00 SIT (= 1,375.308,00 SIT + 3,450.000,00 SIT) zato predstavlja črpanje približno 14,027% deleža zavarovalne vsote v višini 34,400.000 SIT. Izplačilo zneska 36.217,52 EUR (= 21.745,24 EUR + 14.472,28 EUR) pa predstavlja črpanje približno 0,979% deleža zavarovalne vsote v višini 3,700.000,00 EUR. Neizkoriščeni del zavarovalne vsote tako znaša še približno 84,994% (= 100% - 14,027% - 0,979%), kot to v odgovoru na pritožbo trdi tudi tožnik.

Toženkin ugovor, da bremena neskladja s pravnim redom ni moč prevaliti na zavarovalnico, se tako izkaže za nebistvenega že zato, ker v konkretni zadevi zaradi zadostnosti zavarovalne vsote ni bilo potrebno presojati, ali je država predpisala ustrezen limit. Kljub temu pa velja pojasniti, da se zavarovalnica s trditvami o nezakonitem delu države svoje odgovornosti napram oškodovancu ne more razbremeniti. Zatrjevano protipravno ravnanje države namreč ne izvira iz sfere zavarovalnice kot odgovorne osebe, zato tudi škode v sferi oškodovanca ni mogla povzročiti.

Ugovor, da se v zavarovalno vsoto všteva akontacija dohodnine, prav tako ni bistven, ker dohodnina, katero bo po trditvah toženke potrebno ob plačilu odškodnine za izgubljeni zaslužek v obravnavanem primeru odvesti, ne predstavlja predmeta tožbenega zahtevka.

Tožnik je v predmetni zadevi sprva zatrjeval, da bi v primeru, v kolikor ne bi prišlo do škodnega dogodka, v mesecu januarju 1996 zaslužil 232.330,00 SIT, vsak naslednji mesec do upokojitve pa ta znesek povečan za stopnjo mesečne inflacije. V vlogi, vloženi na dne 28.4.2010, pa je pričel zatrjevati, da znesek 232.330,00 SIT predstavlja tožnikov povprečni mesečni zaslužek v letu 1995 in da bi tožnik, ker je povprečna mesečna plača v Republiki Sloveniji v letu 1995 znašala 71.294,12 SIT, tudi od meseca januarja 1996 dalje zaslužil 3,26 kratnik vsakokratne povprečne mesečne plače v Republiki Sloveniji. V pritožbi tožnik trdi, da je prvo sodišče ravnalo napačno, ko je sledilo mnenju izvedenke, da je primernejša revalorizacija po metodi stopnje rasti cen kot pa po metodi rasti plač, ker gre pri tožniku za dohodek, ki bi ga ustvaril kot samostojni podjetnik, ne pa za plačo. Trdi, da je metoda revalorizacije izgubljenega zaslužka stvar pravilne uporabe materialnega prava, ki ne spada v domeno izvedenke. Meni, da bi moralo sodišče tožniku prisoditi za vsak mesec 3,26 povprečne plače v Republiki Sloveniji, ker je Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 339/2004 zavzelo stališče, da je potrebno uporabiti tisto metodo revalorizacije, ki je ugodnejša za oškodovanca. Tožnikov zaslužek kot temelj določanja pravic bi bil tako izenačen s kategorijo plač, tožnik kot samostojni podjetnik pa bi bil le na tak način obravnavan enako kot druge osebe v delovnem razmerju. Prvo sodišče zato tožnika nedopustno diskriminiralo, čeprav se je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-358/04 že izreklo o prepovedi diskriminacije samozaposlenih v razmerju z zaposlenimi.

Po 195. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; za obravnavano obligacijsko razmerje se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika) mora tisti, ki prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Če pa poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo.

Tožnikovo polemiziranje v zvezi z uporabljeno metodo revalorizacije izgubljenega zaslužka in izračunom višine le-tega ne pomeni vprašanja pravilne uporabe materialnega prava kot to skuša prikazati pritožba. Gre za vprašanje navedb, ko torej tožnik na podlagi lastne ocene normalnega teka stvari in predvidevanj, gledano s perspektive škodnega dogodka, zatrjuje, koliko bi zaslužil, če bi delal (prim. prvi odstavek 7. člena ZPP). Res je, da prvo sodišče ni sledilo tožnikovim navedbam, da bi mesečno prejemal 3,26 kratnik povprečne plače iz razloga, ker je štelo, da je tožnik upravičen le do revaloriziranega zatrjevanega nominalnega izhodiščnega zneska rente v višini 232.330,00 SIT. Taka odločitev prvega sodišča je pravilna že zato, ker bi prvo sodišče z upoštevanjem navedb glede prejemanja 3,26 kratnika povprečne plače kršilo pravilo o prekluzijah (286.a ZPP), na kar je sodišče opozorila tudi toženka v odgovoru na te tožnikove navedbe (v vlogi, vloženi na dne 5.5.2010). To pomeni, da se sodišču prve stopnje do navedbe, da bi tožnik prejemal 3,26 kratnik povprečne plače, niti ne bi bilo potrebno opredeliti, ker je bil tožnik s to navedbo prekludiran. Iz tega razloga tudi presoja pravilnosti argumentov, na podlagi katerih je prvostopno sodišče to navedbo zavrnilo, ni potrebna.

Tožniku nastalo škodo predstavlja zaslužek, ki bi bil dosežen, če škodnega dogodka ne bi bilo. Toženka mora vzpostaviti takšen tožnikov gmotni položaj, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja (169. člen ZOR). Zato je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je ugotovljeni znesek škode zmanjšalo za 10%, torej za delež škode, za katerega je soodgovoren tožnik, od tako dobljene razlike pa nato odštelo tožnikove dejanske prejemke. Pritožbeno stališče tožnika, da bi moralo sodišče od zneska dohodka, ki bi ga tožnik prejemal, sprva odšteti tožnikove dejanske prejemke ter šele tako dobljeno razliko zmanjšati za 10%, ni pravilno. Tožnikove prejemke je namreč potrebno odšteti od 90% škode, za katero je odgovorna toženka.

Tožnik v pritožbi napačno trdi, da je prvo sodišče očitno pomotoma zavrnilo tožbeni zahtevek za rento za mesec februar 2010 z zamudnimi obrestmi od 28.2.2010 dalje do plačila, saj iz izreka sodbe izhaja, da je bil tožniku prisojen tudi znesek 1.438,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.2.2010 dalje do plačila.

Odločitev o stroških tožnik izpodbija zato, ker meni, da prvo sodišče v posledici napačne vrednosti spornega predmeta ni pravilno odmerilo njegovih pravdnih stroškov. Po 4. členu Odvetniške tarife je vrednost odvetniške storitve res določena glede na vrednost obravnavanega predmeta s številom točk (1 točka po Odvetniški tarifi predstavlja vrednost 0,459 EUR). Vendar se vrednost spornega predmeta določi po stanju ob vložitvi tožbe. V predmetni zadevi je tožnik v tožbi glede vrednosti spornega predmeta navedel, da se zahtevek nanaša „na plačilo odškodnine iz naslova rente 240.000 SIT mesečno“, s tožbenim zahtevkom pa je bilo zahtevano plačilo rente v višini 240.000,00 SIT mesečno od 1.3.1997 dalje. Ob tako označeni vrednosti premoženjskega spora se izkaže prvostopna odmera stroškov, ki je kot vrednost spornega predmeta upoštevala seštevek dajatev za dobo petih let, za pravilno (40. člen ZPP). Ob neizpodbiti prvostopni ugotovitvi, da ta seštevek dajatev znaša 61.726,31 EUR, kar po Odvetniški tarifi predstavlja 134.480 točk, je tudi prvostopna odmera nagrad za opravljene storitve in izdatke skladna z Odvetniško tarifo.

Pravdni stranki morata trpeti vsaka svoje stroške, ki so jima nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom. S pritožbama namreč nista uspeli, s svojimi odgovori na pritožbi pa nista prispevali k rešitvi te zadeve (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP).

-----

Op. št. (1): 50. člen v zvezi s prvim odstavkom 19. člena ZOZP.

Op. št. (2): Po določbi tretjega odstavka 19. člena ZOZP, veljavni od 26.11.1994 do 25.2.2005 (Uradni list RS, št. 70/1994, 29/1996, 67/2002, 13/2005), se neizkoriščeni del zavarovalne vsote do izplačila zadnje odškodnine zvišuje za tak odstotek, kot znaša zvišanje maloprodajnih cen po ugotovitvi Zavoda za statistiko Republike Slovenije vsakokrat, ko zvišanje preseže 10%. V času od 27.6.2007 dalje (ZOZP-D; Uradni list RS, št. 52/2007) pa po tej določbi tudi za neizkoriščene dele zavarovalnih vsot velja sprememba najnižjih zavarovalnih vsot, ki jo opravi Vlada Republike Slovenije skladno s spremembo zavarovalnih vsot člena 1 Druge direktive Sveta 84/5/EGS, ki jih Evropska komisija objavi v Uradnem listu Evropske unije. Zvišanja oziroma spremembe zavarovalnih vsot se objavijo v Uradnem listu RS.

Op. št. (3): Koeficient zvišanja najnižjih zavarovalnih vsot iz 12., 19. in 31. člena zakona o obveznem zavarovanju v prometu (Uradni list RS, št. 29/1996).

Op. št. (4): Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o obveznih zavarovanjih v prometu ZOZP-A (Uradni list RS, št. 67/2002).

Op. št. (5): Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o obveznih zavarovanjih v prometu ZOZP-B (Uradni list RS, št. 13/2005).

Op. št. (6): Drugi odstavek 37. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o obveznih zavarovanjih v prometu ZOZP-D (Uradni list RS, št. 52/2007).

Op. št. (7): Tretji odstavek 37. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o obveznih zavarovanjih v prometu ZOZP-D (Uradni list RS, št. 52/2007).

Op. št. (8): 9. člen in prvi odstavek 37. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o obveznih zavarovanjih v prometu ZOZP-D (Uradni list RS, št. 52/2007).

Op. št. (9): Poročilo o sodni praksi VS SRS, št. 1/85, str. 25

Op. št. (10): Jadek Pensa D.: Nekatere omejitve kritja škod pri obveznem zavarovanju v motornem prometu, Pravnik, št. 3-4/89.

Op. št. (11): Prim. odločbe VSRS II Ips 373/1992, II Ips 37/93, II Ips 983/94, II Ips 335/1997, II Ips 142/1998, II Ips 366/1998, II Ips 562/2001, II Ips 688/2004, III Ips 26/2005, II Ips 612/2005, II Ips 701/2005.

Op. št. (12): Ristin G.: Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu s komentarjem, Gospodarski vestnik, 1995, str. 136.

Op. št. (13): Glej predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o obveznih zavarovanjih v prometu ZOZP-D, EVA 2007-1611-0025, Poročevalec Državnega zbora št. 40/2007.

Op. št. (14): Prim. 64. člen Zakona o zavarovalnicah (Uradni list RS, št. 64/1994 in nasl.).

Datum zadnje spremembe:

12.02.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 919/2006
• VSRS sodba II Ips 3/2015
• VSL sodba III Cp 970/2015