VSL sklep I Cpg 1052/2013

Jedro

Prva toženka je upravičena samo do polovice do trenutka ustavitve postopka nastalih odvetniških stroškov upoštevajoč, da obe toženki zastopa ista pooblaščenka.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sklep v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se v celoti glasi:

„Vsaka tožnica je dolžna prvi toženki povrniti 128,53 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema tega sklepa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.“

II. Druga tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek zoper prvo toženko G. d. d. ustavilo in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 41215/2010 z dne 26. 3. 2010 glede prve toženke v prvem in tretjem odstavku razveljavilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna prvi toženki povrniti 595,96 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od dneva prejema sklepa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo (II. točka izreka).

2. Proti stroškovni odločitvi v II. točki izreka tega sklepa sta pravočasno pritožbo vložili obe tožnici. Prva tožnica je uveljavljala pritožbene razloge po 340., 341. in prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev oziroma podredno, da sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da se bo glasil na obe tožnici ter da ustrezno zniža višino dolgovanih pravdnih stroškov. Druga tožnica je uveljavljala kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni ter zavrne zahtevek prve toženke za povračilo stroškov, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Obe tožnici sta priglasili stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožbi sta delno utemeljeni.

4. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP pravilno naložilo v plačilo stroške postopka prve toženke, saj umik tožbe ni bil posledica izpolnitve obveznosti. Skladno s prvim odstavkom 161. člena ZPP to pomeni, da tožnici kot sospornici krijeta stroške po enakih delih.

5. Druga tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da tožnici vtožujeta različne zahtevke (sama sodeluje v postopku le z minimalnim zneskom), zaradi česar gre za navadna sospornika, kar je potrebno upoštevati pri odmeri stroškov. Pravilo iz prvega odstavka 161. člena ZPP namreč velja ne glede na vrsto sosporništva. Izjemo od take porazdelitve stroškov predstavljajo le primeri, če je med sosporniki precejšnja razlika glede njihovega deleža pri spornem predmetu (drugi odstavek 161. člena ZPP), če gre za nerazdelno obveznost (tretji odstavek 161. člena ZPP) ali če gre za stroške, ki jih povzročijo posamezni sosporniki s posebnimi pravdnimi dejanji (četrti odstavek 161. člena ZPP). V obravnavani zadevi pa ne gre za nobenega od naštetih primerov, saj ne predlog za izvršbo ne nadaljnji tožbeni zahtevek s strani nobene od tožnic ni bil podan tako, da bi bilo jasno, s kakšnim deležem nastopa posamezna tožnica. Obe namreč vztrajata pri tem, da se izdan sklep o izvršbi, pri katerem sta kot upnik navedeni obe tožnici za celotno terjatev, ohrani v celoti v veljavi. Solidarnost pa se na upniški strani ne domneva (prim. 406. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

6. Napačno je tudi sklicevanje pritožnic na krivdno ravnanje prve toženke, ker v predpravdnem postopku ni uveljavljala ugovora pasivne legitimacije iz naslova samopridržanja, zaradi česar bi morala na podlagi prvega odstavka 156. člena ZPP svoje stroške postopka kriti sama. Neaktivnost oziroma način obrambe pred začetkom pravde ne predstavlja zakrivljenega ravnanja prve toženke, tudi sicer pa se pojem krivde praviloma nanaša na dejanja, katerih namen je zavlačevanje že začetega postopka. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi za odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov uporabilo kriterij krivde.

7. Prva tožnica pa utemeljeno graja odmero priznanih stroškov, saj je prva toženka upravičena samo do polovice do trenutka ustavitve postopka nastalih odvetniških stroškov upoštevajoč, da obe toženki zastopa ista pooblaščenka (tako na primer tudi odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2074/2012 z dne 5. 9. 2012 in I Cp 450/2002 z dne 16. 10. 2002). Glede na določbo 8. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) gre namreč odvetniku, ki v isti zadevi opravlja storitve za več strank, nagrada in povrnitev izdatkov samo enkrat, se pa nagrada za postopek po tar. št. 1200 ZOdvT poviša za vsako stranko za količnik 0,3. Pravilno prva tožnica opozarja tudi, da je sodišče prve stopnje nagrado za postopek zmotno oprlo na določilo tar. št. 3100 ZOdvT. Postopek se je za prvo toženko zaradi umika tožbe zaključil s sklepom o ustavitvi postopka pred izvedbo naroka. Praviloma velja, da predčasni zaključek zadeve ali prenehanje pooblastila pred zaključkom zadeve na že nastale nagrade ne vpliva, vendar pa to velja le, če zakon ne določa drugače (četrti odstavek 14. člena ZOdvT). Za primer, kot je obravnavani, je v 1. točki tar. številke 3101 izrecno predvideno znižanje nagrade iz količnika 1,3 na količnik 0,8 (prim. odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 73/2013 z dne 23. 1. 2013 in I Cpg 1/2012 z dne 12. 1. 2012).

8. Pritožbeno sodišče je skladno z opisanim ponovno odmerilo pravdne stroške, ki jih morata tožnici povrniti prvi toženki. Priznalo ji je nagrado za postopek po tarifni številki 3101 v zvezi s tarifno številko 1200 v višini 272,80 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni številki 6002 v znesku 20,00 EUR, 20 % DDV po tarifni številki 6007 ter znesek takse za ugovor v višini 40,00 EUR, kar skupaj znaša 514,12 EUR. Ker je prva toženka upravičena do povrnitve le polovice pravdnih stroškov, morata tožnici prvi toženki povrniti njene pravdne stroške v končni višini 257,06 EUR. Upoštevajoč prvi odstavek 161. člena ZPP ter 405. člen OZ to pomeni, da je dolžna vsaka tožnica prvi toženki plačati polovico tega zneska, torej 128,53 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama tožnic delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

10. Stranka je dolžna ne glede na izid pravde nasprotni stranki povrniti stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi, ali po naključju, ki se je njej primerilo (prvi odstavek 156. člena ZPP). Zmotna odločitev sodišča prve stopnje pa predstavlja naključje, ki se je primerilo toženkama, zato sodišče stroškov pritožbenega postopka druge tožnice ne more naložiti v plačilo toženkama, ampak jih je dolžna kriti sama.

11. Prva tožnica stroškov pritožbenega postopka ni opredeljeno priglasila (prim. 163. člen ZPP), zato je odločanje o njih odpadlo.

Datum zadnje spremembe:

11.02.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2290/2013
• VSL sklep I Cpg 604/2013
• VDSS sklep Pdp 46/2010