VSL sklep I Cp 849/2013

Jedro

Glede na to, da tožnik v času po 12.4.2011, ko je toženka v hiši shranila svoje stvari, ni bil več posestnik stvari, ker mu je posest odvzel tretji, ravnanje toženke v razmerju do tožnika ne predstavlja motilnega ravnanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako:

da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„ I. Ugotovi se, da je tožena stranka motila tožečo stranko J. S. v njegovi zadnji mirni posesti hiše ….. s tem, ko je v drugo etažo skladiščila svojo robo in razne cevi različnih profilov za prezračevanje.

Toženi stranki se v bodoče prepoveduje vsakršno ravnanje, ki bi predstavljalo motenje tožnikove posesti hiše …...“

odločitev o stroških postopka pa se glasi:

„V. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 418,76 EUR v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.“

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 430,66 EUR v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka motila tožnika v zadnji mirni posesti hiše s tem, ko je v drugi etaži skladiščila svojo robo in cevi za prezračevanje (I. točka izreka) in toženki v bodoče prepovedalo vsakršno ravnanje, ki bi predstavljalo motenje tožnikove posesti (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek pa je zavrnilo v restitucijskem delu, s katerim je tožnik zahteval odstranitev toženkinih stvari (ker jih je toženka tekom pravde že odstranila) ter v ugotovitvenem delu, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je toženka njegovo zadnjo mirno posest motila s sklenitvijo najemne pogodbe dne 1.4.2011 (ker sklenitev pravnega posla ni motilno ravnanje). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku plačati 165,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Podrejeno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje pred drugega sodnika. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izpodbijani sklep brez razlogov. Obrazložitev je pomanjkljiva in neustrezna, pa tudi sicer so morebitni razlogi o odločilnih dejstvih povsem nejasni in med seboj v nasprotju. O odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v sklepu in vsebini zaslišanj in listin ter zatrjevanj. Tožbeni zahtevek je nesklepčen, saj je časovno neopredeljen in nekonkretiziran. Tožnik ni konkretno navedel predmetov, s katerimi je toženka motila tožnikovo posest. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sklicevalo tudi na pravdno zadevo, iz katere pa izhaja, da je tožnikovo posest z zamenjavo ključavnice motila druga oseba, zato toženka motilnega ravnanja niti teoretično ni mogla izvršiti. Poleg tega tožnik za vložitev tožbe ni izkazal ekonomskega interesa. Sodišče prve stopnje prav tako ni obravnavalo ugovora toženke, da je tožba prepozna. Ker se do tega ugovora toženke ni opredelilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka. Poleg tega predmeti na fotografijah z dne 29.4.2011 sploh niso last tožene stranke, temveč T. P. Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti vse dokaze in jih tudi dokazno ovrednotiti. Ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, je posledično tudi materialno pravo napačno uporabilo ter prekršilo toženkine ustavne pravice.

Tožnik na pritožbo ni podal odgovora.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Ne drži namreč pritožbeno navajanje, da je izpodbijani sklep brez razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da so le-ti nejasni. Izpodbijani sklep vsebuje naslednje ugotovitve o pravnoodločilnih dejstvih:

- da je tožnik vse do aprila 2011 imel in izvrševal posest na stanovanjski hiši …..,

- da je J. P. tisti, ki je dne 12.4.2011 zamenjal ključavnico na vratih hiše, s čimer je tožnika od tega dne dalje iz izvrševanja posesti v celoti izključil (glej 13. in 15. točko obrazložitve)

- da je toženka svoje stvari v hišo pripeljala po 12.4.2011.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo napačen materialnopravni zaključek, da ravnanje toženke v odnosu do tožnika predstavlja motilno ravnanje. Glede na to, da tožnik v času po 12.4.2011, ko je toženka v hiši shranila svoje stvari, ni bil več posestnik stvari, ker mu je posest že odvzel J. P., ravnanje toženke v razmerju do tožnika ne predstavlja motilnega ravnanja. V skladu z določilom 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. V skladu z določilom 36. člena SPZ pa lahko tožnik sodno varstvo posesti iz naslova pravice do posesti, na kar se v tožbi sklicuje (saj zatrjuje lastninsko pravico), zahteva v petitornem postopku.

Pritožba je utemeljena že iz prej navedenih razlogov, zato pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ni posebej odgovarjalo (360. člen ZPP).

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi sicer pravilno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialnopravno določilo 33. člena SPZ, je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP). Sprememba sklepa pa je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve, zajete v V. točki izreka izpodbijanega sklepa. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka.

Po spremembi sklepa je tožnik v pravdi v celoti propadel, zato je dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). V obravnavani zadevi je vrednost spornega predmeta 2.500,00 EUR, kar pomeni, da višina nagrade s količnikom 1,00 znaša 105,00 EUR. Pooblaščenec toženke je tako za postopek pred sodiščem prve stopnje (po tar. št. 3100) upravičen do nagrade v višini 136,50 EUR in ne 284,70 EUR, kot jo je priglasil. Za narok (po tar. št. 3102) je upravičen do nagrade v višini 126,00 EUR. Pritožbeno sodišče pooblaščencu toženke tudi ni priznalo priglašene nagrade po tar. št. 6000 v višini 20,00 EUR, ker izdelava in izročitev dokumentov, ki jih zajema ta tar. št. ni izkazana. Plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev je pooblaščenec toženke v stroškovniku uveljavljal po dveh tarifnih postavkah (tar. št. 6001 in 6002). Sodišče mu je priznalo izdatek po tar. št. 6002 v pavšalnem znesku 20,00 EUR. Prav tako pritožbeno sodišče pooblaščencu toženke ni priznalo dvakrat priglašene nagrade za sodelovanje na dveh narokih, saj v skladu z določilom drugega odstavka 14. člena ZOdvT odvetnik ni upravičen do dveh nagrad za narok na isti stopnji. Pooblaščenec je priglasil tudi potne stroške na relaciji Ljubljana-Vrhnika-Ljubljana, in sicer za dva prihoda na sodišče v znesku 70,00 EUR. Razdalja med Vrhniko in Ljubljano znaša 22,68 km v eno smer, torej za en prihod na sodišče znaša razdalja 45 km, kar ob upoštevanju vrednosti kilometrine v višini 0,45 EUR (kot je bila določena v času voženj) pomeni, da kilometrina za dva prihoda na sodišče znaša 40,50 EUR. Potne stroške priče J. P. za relacijo Ljubljana – Vrhnika in nazaj je pritožbeno sodišče priznalo v znesku 20,25 EUR. Potrebni izdatki, ki so toženki nastali pred sodiščem prve stopnje tako znašajo 343,25 EUR, kar ob upoštevanju 22% DDV znaša 418,76 EUR, kolikor je tožnik dolžan toženki povrniti v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Toženka je s pritožbo v celoti uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). V pritožbenem postopku so ji nastali stroški sodne takse za pritožbo v znesku 165,00 EUR ter stroški nagrade pooblaščenca za sestavo pritožbe (tar. št. 3210) v znesku 168,00 EUR in stroški poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR. Plačilo stroškov za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6001 je pritožbeno sodišče zavrnilo, ker je pooblaščencu izdatke za navedene storitve že priznalo na podlagi tar. št. 6002, prav tako pa je zavrnilo stroške izdelave dokumentov, ker ti niso izkazani (tar. št. 6000). Stroški pritožbenega postopka toženke tako znašajo 353,00 EUR, ob upoštevanju 22% DDV pa 430,66 EUR, kar je tožnik dolžan toženki plačati v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Datum zadnje spremembe:

08.01.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 374/2010
• VSL sklep I Cp 1456/2009
• VSL sklep I Cp 1407/2009