VSL sklep I Cpg 1137/2012

Jedro

Sodišče prve stopnje je ugovore tožene stranke presojalo le na podlagi materialnopravnih določb o odgovornosti za stvarne napake, pri tem pa je prezrlo pravno pomembne trditve tožene stranke o prenehanju obveznosti (torej na drugi materialnopravni podlagi). S tem je kršilo pravico tožene stranke, da se sodišče o njenih navedbah, ki niso nepomembne in očitno neutemeljene, tudi opredeli.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 56074/2011 z dne 26. 4. 2011, po katerem je tožena stranka dolžna v osmih dneh po prejemu tega sklepa poravnati tožeči stranki glavnico 5.861,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2008 in glavnico 3.825,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2009 ter izvršilne stroške v znesku 179,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2011 do plačila, ohranilo v celoti v veljavi in

II. toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.160,00 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka do poplačila obveznosti.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pravočasno pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Uvodoma se višje sodišče pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je ugovor tožene stranke glede višine obveznosti pavšalen in neizkazan, take pa so tudi pritožbene trditve v zvezi z višino prisojene terjatve. Ker tožena stranka v pritožbi ni pojasnila, v zvezi s katerimi pravno pomembnimi trditvami in dokazi tožene stranke o višini terjatve sodba nima razlogov, tega ni moglo preizkusiti niti višje sodišče.

6. Sodišče prve stopnje je predmetni spor presojalo na podlagi materialnopravnih določb podjemne pogodbe o odgovornosti za stvarne napake (skrite napake, 634. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Tožbenemu zahtevku tožeče stranke je ugodilo iz razloga, ker tožena stranka v zvezi s stvarnimi napakami blaga, ki ga je naročila pri tožeči stranki, ni podala zadostne trditvene podlage. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje tako izhaja, da tožena stranka ni navedla odločilnih dejstev: kdaj je izvedela za napako in kdaj je to napako ter na kakšen način sporočila tožeči stranki. Glede na pomanjkljivo trditveno podlago pa je sodišče prve stopnje nadalje zavrnilo tudi izvedbo ostalih s strani tožene stranke predlaganih dokazov, z obrazložitvijo, da z njimi pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi torej presojalo ugovor tožene stranke, da je bilo večje število kovinskih dnov izdelano nekvalitetno, saj je bil material porozen, polizdelki pa neuporabni, zato jih je tožena stranka reklamirala in plačilo nekvalitetno izdelanih hidravličnih cilindrov zavrnila. Vendar tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je ves čas postopka zatrjevala tudi, da je bilo med strankama dogovorjeno, da je bila reklamacija utemeljena, zaradi česar toženi stranki zneskov po izstavljenih računih, ki se nanašajo na serijo cilindrov z navedenimi napakami (s šifro artikla 34805), ni treba plačati. Ta ugovor je, kot izhaja iz spisa, tožena stranka podala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi (list. št. 10 spisa). Takšne trditve pa po presoji višjega sodišča ne predstavljajo ugovorov v smislu uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov, temveč zatrjevanje dejstev, ki so prav tako pravno pomembna za zaključek o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka, in sicer, da je obveznost tožene stranke prenehala v soglasju s tožečo stranko. S soglasno voljo udeležencev obligacijskega razmerja (ali na podlagi zakona) namreč obveznost ugasne (prim. drugi odstavek 9. člena OZ).

8. Sodišče prve stopnje je torej ugovore tožene stranke presojalo le na podlagi materialnopravnih določb o odgovornosti za stvarne napake, pri tem pa je, glede na zgoraj navedeno, prezrlo pravno pomembne trditve tožene stranke o prenehanju obveznosti (torej na drugi materialnopravni podlagi). S tem je kršilo pravico tožene stranke, da se sodišče o njenih navedbah, ki niso nepomembne in očitno neutemeljene, tudi opredeli. Posledično (in zaradi stališča, da tožena stranka ni navedla zadostne trditvene podlage o jamčevalnih zahtevkih, ki bi zavezovala sodišče k izvedbi predlaganih dokazov) je zavrnilo tudi izvedbo vseh dokazov v podporo trditvam, da zaradi utemeljene reklamacije toženi stranki zneskov po izstavljenih računih, ki se nanašajo na serijo cilindrov z navedenimi napakami, ni treba plačati, s čimer je kršilo tudi pravico tožene stranke do izvedbe dokazov. V zvezi s tem temeljem prenehanja obveznosti je namreč tožena stranka predlagala ne le lastnega, temveč tudi zaslišanje direktorja tožeče stranke, J.B. in predstavnice podjetja A.R. GmbH, ki je polizdelke od dolžnika odkupovala in kjer je bila napaka odkrita, gospe A.R., ter M. (oz. N.) in M.Š., ki sta, kot je tožena stranka v ugovoru navedla, dogovore med strankama postopka spremljala.

9. Posledica zgoraj ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neugotovljeno dejansko stanje v zvezi z zatrjevanim obstojem dogovora med strankama, na podlagi katerega je obveznost tožene stranke prenehala. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je višje sodišče odločilo, da samo ne bo odločalo v zadevi, saj bi s tem prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Sodišče prve stopnje se namreč do drugega ugovora tožene stranke še ni opredelilo. Zato je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354.člena v zvezi s 355. členom ZPP).

10. Glede na obrazloženo nadaljnji napotki sodišču prve stopnje niso potrebni, upoštevaje stališče višjega sodišča o pravni pomembnosti trditev v zvezi z ugasnitvijo obveznosti pa gre še dodati, da se v tej luči za nepomembne izkažejo tako v postopku na prvi stopnji uveljavljane trditve tožene stranke v zvezi z naravo stvarne napake na hidravličnih cilindrih in dokazni predlog z izvedencem kovinarske stroke, kot tudi pritožbene trditve v zvezi z zavrnitvijo tega dokaza. Če sta namreč stranki dosegli sporazum o tem, da je obveznost tožene stranke (zaradi neustreznosti hidravličnih cilindrov) po izdanih in vtoževanih računih prenehala, tehnične lastnosti hidravličnih cilindrov za potrebe te pravde niso več pravno pomembne, izvedba dokaza z izvedencem pa je tudi povsem neprimerno sredstvo za ugotavljanje dogovora med strankama.

Datum zadnje spremembe:

11.12.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2119/2014
• VSC Sklep Cp 377/2022
• VSL sklep I Cp 403/2015