VSL sklep I Cpg 1142/2012

Jedro

Stroški prihoda odvetnika iz Radovljice niso bili potrebni. V Ljubljani je namreč dovolj odvetnikov, tako da je kot potrebne možno oceniti le stroške, ki bi jih povzročilo zastopanje odvetnika iz Ljubljane.

Ob dejstvu, da je tožečo stranko zastopal odvetnik, ki je pravni strokovnjak in se je tudi udeleževal narokov za glavno obravnavo, ni mogoče zaključiti, da bi bili za potek in izid postopka stroški udeležbe zastopnika tožeče stranke kakorkoli potrebni.

Izrek

I. Ugotovi se, da je tožena stranka umaknila pritožbo zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožeče stranke zoper II. točko izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

III. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v plačilo 15.480,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), prav tako pa ji je naložilo povračilo stroškov tožeče stranke v višini 3.536,26 EUR z zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

O pritožbi tožene stranke

3. Tožena stranka je s pritožbo izpodbijala navedeno sodbo. Z vlogo z dne 27.3.2013, ki jo je višje sodišče prejelo 28.3.2013, je to pritožbo umaknila. Ker višje sodišče o njej še ni izdalo odločbe, je umik pritožbe po 2. odstavku 334. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dopusten. Višje sodišče zato o pritožbi ne bo odločalo, izdalo pa je ugotovitveni sklep o umiku pritožbe.

O pritožbi tožeče stranke

4. Tožeča stranka se je zoper II. točko izpodbijane sodbe pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo (v njej vsebovani sklep o stroških) spremeni tako, da ji prizna vse priglašene stroške, podrejeno pa naj jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

5. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo zavrnitve njenih stroškov; navedla je tudi, da ima tožeča stranka pravico do povračila odvetnikovih stroškov za prihod na sodišče, saj ji povračilo teh stroškov priznava tudi Odvetniška tarifa (v nadaljevanju OT), zakoniti zastopnik tožeče stranke pa je bil na naroke vabljen in se jih je imel tudi pravico udeleževati, zato je tožeča stranka upravičena tudi do povračila teh stroškov.

8. Izpodbijana sodba vsebuje razloge za zavrnitev dela stroškov tožeče stranke, tako da se jo v tem delu da preizkusiti, zato ni podana uveljavljena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

9. Tožeča stranka ima sicer prav, ko trdi, da si ima stranka pravico izbrati katerega koli odvetnika za zastopanje v pravdnem postopku, v skladu z OT pa mu je tudi dolžna povrniti njegove stroške. Vendar pa pri tem spregleda pomen 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o povračilu stroškov upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, čeprav pri tem odmeri stroške po tarifi za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, če je taka tarifa predpisana. Prvo in odločilno merilo je potrebnost stroškov. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da stroški prihoda odvetnika iz Radovljice niso bili potrebni v smislu 155. člena ZPP. V Ljubljani je namreč dovolj odvetnikov, tako da je kot potrebne možno oceniti le stroške, ki bi jih povzročilo zastopanje odvetnika iz Ljubljane. Čeprav bo tožeča stranka morala odvetniku povrniti vse njegove stroške, tudi potne stroške in stroške odsotnosti iz pisarne, pa teh stroškov ne more prevaliti na toženo stranko in jih tej tudi ni mogoče naložiti v plačilo, ker so bili za pravdo popolnoma nepotrebni. Taki stroški bi bili lahko potrebni le v primeru, da bi šlo za zelo zapleteno zadevo, za katero bi bilo potrebno posebno znanje odvetnika – specialista, ki bi bil iz drugega kraja.

10. Enako pa velja tudi za stroške udeležbe na narokih same tožeče stranke po njenem prokuristu. Tudi glede teh stroškov je iz izpodbijane sodbe jasno razvidno, da jih sodišče prve stopnje ni ocenilo za potrebne. Pravica do udeležbe stranke na naroku s tem nima nobene zveze. Pri tem tožeča stranka ne ob priglasitvi stroškov ne v pritožbi ni navedla, da bi udeležba zastopnika tožeče stranke kakor koli prispevala k hitrosti postopka ali siceršnjemu zmanjšanju stroškov. Ob dejstvu, da je tožečo stranko zastopal odvetnik, ki je pravni strokovnjak in se je tudi udeleževal narokov za glavno obravnavo, tako ni mogoče zaključiti, da bi bili za potek in izid postopka stroški udeležbe zastopnika tožeče stranke kakorkoli potrebni. Zato je sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno zavrnilo zahtevo za povračilo stroškov.

11. Uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP). Zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

12. Izrek o stroških temelji na 154., 155. in 158. členu ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, pri čemer ji v zvezi s pritožbo tožene stranke niso nastali nobeni stroški. Tožena stranka pa je pritožbo umaknila, z odgovorom na pritožbo tožeče stranke pa ni prispevala k odločitvi, zato teh njenih stroškov ni mogoče šteti za potrebne. Višje sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

11.12.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 532/2002
• VSL Sklep I Cp 1446/2021
• VSL Sklep II Cp 2334/2019