VSL sklep I Cp 804/2013

Jedro

V primerih, ko se nepremičnine uporabljajo v nasprotju s solastninskimi deleži, dosedanji način rabe ne more biti odločilen kriterij za razdelitev.

Pri »upravičenem interesu« gre za pravni standard, ki ga sodišče v konkretnem primeru dopolni po intenciji zakona in na podlagi namena stvari. Omogoča upoštevanje vseh najrazličnejših dejanskih stanj in okoliščin, kot na primer poklicno dejavnost, usposobljenost za uporabo določene stvari, lastništvo sosednjih nepremičnin, stanovanjske razmere, osebne potrebe in interese.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu nepremičnine v solastnini predlagateljice in nasprotnega udeleženca razdružilo tako, da namesto svojih idealnih deležev prejmeta: predlagateljica parcele par. št. 722/2, 722/3, 722/6, 722/7, 722/8, 722/9, 722/10, 722/11, 849/4, 849/3, 863/9, 863/10, 863/5, vse k. o. x., in parceli parc. št. 2169/0 in 110/1 – 1, k. o. y., do celote; nasprotni udeleženec pa parcele parc. št. 769/0, 946/1, 234/0 – 1, 946/2, 947/0, 948/0, 805/0, 852/5, 852/6, 852/7, 852/8, 852/9, 852/10 852/11 in 852/4, vse k. o. x., in parcele 2455/1, 2455/3 in 2455/4, vse k. o. y., do celote. Ker je po fizični delitvi solastnih nepremičnin obstajala razlika med vrednostjo prejetih nepremičnin in vrednostjo solastninskih deležev, je sodišče odločilo še, da je predlagateljica nasprotnemu udeležencu dolžna plačati znesek v višini 4.493,28 EUR, v roku treh mesecev od pravnomočnosti predmetnega sklepa, skupaj z obrestmi.

Pritožnica v pravočasni pritožbi navaja, da je sodišče nasprotnemu udeležencu poleg tistih parcel, za katere je že sama predlagala, da se mu dodelijo v izključno last, dodelilo še nepremičnine parc. št. 946/1, 234/0, 946/2, 947/0 in 948/0, vse k. o. x., ter nepremičnine parc. št. 2455/1, 2455/3, 2455/4, vse k. o. y.. Za zadnje naštete parcele je tudi sama dokazovala upravičen interes ter predlagala, da se v postopku razdružitve dodelijo njej. Povzema razloge, na katere je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev glede dodelitve nepremičnin parc. št. 946/1, 234/0, 946/2, 947/0 in 948/0, vse k. o. x., ki so po njenem mnenju nepravilni. Sam nasprotni udeleženec je pritrdil, da do sedaj navedenih nepremičnin ni uporabljal. Nadalje povzema njegove navedbe o namenu, za katerega bi jih želel uporabljati v prihodnosti, in dodaja, da zgolj s takšnimi navedbami ne more izkazati upravičenega interesa. V takem primeru bi si namreč lahko vsakdo izmišljeval, za kaj bo uporabljal nepremičnine v bodoče, četudi tega v resnici ne namerava ali četudi bi jih ob prejemu celo prodal. Upravičen interes se izkazuje z uporabo oziroma s posestjo stvari ne glede na siceršnji namen uporabe. Pritožnica sporne nepremičnine poseduje in jih uporablja na način, da jih oddaja v najem sosedu, za namen košnje (nepomembno je, da nepremičnine poseduje na posreden način). Z navedenim izkazuje upravičen interes (poleg tega, da z nepremičninami razpolaga ter jih ima v posesti, zatrjuje še, da jih bo uporabljala tudi v bodoče). Če bi nasprotni udeleženec res imel namen nepremičnine uporabljati v bodoče, bi jih uporabljal tudi do sedaj, saj je to pravico kot solastnik imel. Pritožnica ima na spornih nepremičninah tudi večji solastninski delež, kar prav tako kaže na večji upravičen interes. Nadalje povzema razloge prvostopenjskega sodišča glede odločitve o razdelitvi nepremičnin parc. št. 2455/1, 2455/3, 2455/4, vse k. o. y., ter jih prav tako ocenjuje kot neutemeljene. Vprašanje, koliko je pripravljena plačati nasprotnemu udeležencu, v primeru, da sodišče sporne nepremičnine v postopku dodeli njej, za odločitev sodišča ni relevantno vprašanje. Bistveno vprašanje je, kdo izkaže večji upravičeni interes. Za nepremičnino parc. št. 2455/1 je res sama predlagala, da jo prejme nasprotni udeleženec, za ostali dve pa je dokazovala upravičeni interes ter podala zahtevo, da ob razdružitvi pripadejo njej. Temu nasprotni udeleženec ni nasprotoval oziroma ni zahteval, da navedene nepremičnine pripadejo njemu. Ker je sodišče štelo, da pritožnica nima upravičenega razloga zato, ker nasprotnemu udeležencu ni pripravljena plačati več kot 10.000,00 EUR, je zmotno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče bi moralo navedene nepremičnine dodeliti njej in skleniti, da je nasprotnemu udeležencu dolžna poravnati morebitno razliko v vrednosti prejetih nepremičnin (ne glede na to, koliko bi bila sicer pripravljena plačati). Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa s stroškovno posledico.

Nasprotni udeleženec v pravočasnem odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene trditve, predlaga zavrnitev pritožbe in terja pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno podlago za odločitev v predmetnem postopku predstavlja določba 69. člena SPZ, po kateri ima solastnik vedno pravico zahtevati delitev stvari, razen ob neprimernem času. Če se solastniki ne morejo sporazumeti, mora o načinu delitve odločiti sodišče. Po 70. členu SPZ se v nepravdnem postopku delitev opravi tako, da dobijo solastniki v naravi tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo citirane materialnopravne določbe, ko je, ob odsotnosti sporazuma med strankama glede načina razdelitve, opravilo fizično delitev solastnih stvari glede na upravičen interes, ki sta ga stranki izkazali.

Pritožnica skuša uspeti z navedbo, da lahko le dosedanja raba ter posest stvari odražatata upravičen interes posameznika. Tako pravna teorija kot sodna praksa(1) poudarjata, da gre pri »upravičenem interesu« za pravni standard, ki ga sodišče v konkretnem primeru dopolni po intenciji zakona in na podlagi namena stvari. Omogoča upoštevanje vseh najrazličnejših dejanskih stanj in okoliščin, kot na primer poklicno dejavnost, usposobljenost za uporabo določene stvari, lastništvo sosednjih nepremičnin, stanovanjske razmere, osebne potrebe in interese. Glede na opisano ne drži stališče pritožnice, da je treba v vsakem konkretnem primeru upravičen interes določati zgolj na podlagi dosedanje uporabe in velikosti solastniškega deleža. Res je sicer, da je v načelu pri odločanju o razdružitvi nepremičnin upošteven tudi dosedanji način rabe nepremičnin, ki so predmet delitve. Toda sodna praksa(2) je že zavzela stališče, da v primerih, kot je obravnavani, ko se nepremičnine uporabljajo v nasprotju s solastninskimi deleži (vse solastne nepremičnine je do začetka postopka razdružitve uporabljal ali izkoriščal le en solastnik - predlagateljica), dosedanji način rabe ne more biti odločilen kriterij za razdelitev. V konkretnem primeru je nasprotni udeleženec izkazovanje upravičenega interesa prilagodil velikosti svojega solastninskega deleža, medtem ko skuša predlagateljica s sklicevanjem na dosedanjo rabo nepremičnin dejansko prejeti več, kot ji glede na njen solastninski delež pripada. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo dodelitev nepremičnin parc. št. 946/1, 234/0, 946/2, 947/0 in 948/0, vse k. o. B., nasprotnemu udeležencu. Ti so namreč glede na navedbe nasprotnega udeleženca o njegovem ukvarjanju z zemljo, ki se skladajo tudi z njegovimi navedbami glede načrtov za prihodnost, po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ocenjeni kot takšni, s katerimi je upravičen interes izkazan.

Tudi večji solastninski delež, na katerega se sklicuje pritožnica, nima vpliva na določanje upravičenega interesa. V konkretnem primeru je moralo sodišče razdeliti triintrideset nepremičnin, pri čemer je delitev med solastnika pravilno opravilo ob upoštevanju vrednosti vsake nepremičnine posebej, vrednosti vseh nepremičnin skupaj ter solastninskih deležev posameznega solastnika. Če bi bilo pritožbeno stališče utemeljeno, nasprotni udeleženec v naravi ne bi prejel nobene nepremičnine, saj je predlagateljica večinska lastnica vseh nepremičnin, za kaj takega pa ni zakonske opore.

Pritožnica izpodbija tudi odločitev prvostopenjskega sodišča glede dodelitve nepremičnin parc. št. 2455/3, 2455/4, obe k. o. y.. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede navedenih parcel pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da si mora sodišče v postopku za delitev nepremičnin v solasti pri sodni delitvi prizadevati, da se čim bolj približa volji lastnikov in šele če ni mogoče upoštevati vseh nasprotujočih si interesov, izvrši delitev po lastni oceni, glede na vse okoliščine primera(3). Za delitev stvari v solastnini velja, da so udeleženci najbolje varovani, kadar vsi dobijo dele stvari v naravi, in sicer v sorazmerju s solastninskimi deleži. Zato SPZ poudarja dolžnost sodišča, da si prizadeva za fizično delitev stvari in da solastniki dobijo tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes (pri čemer mora upoštevati, da dodeljene nepremičnine vrednostno v čim večji meri ustrezajo vrednosti solastnih deležev)(4). Iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa je razvidno, da si je sodišče prizadevalo, da bi se čim bolj približalo volji udeležencev postopka (predlagateljica je izrecno navedla, da nasprotnemu udeležencu ni pripravljena plačati več kot 10.000, EUR), kot tudi, da se v čim večji meri opravi fizična delitev, zaradi česar je nepremični parc. št. 2455/3, 2455/4, obe k. o. y., dodelilo nasprotnemu udeležencu. Delitev, kot jo predlaga pritožnica, nasprotuje temeljnemu cilju SPZ – fizični delitvi, kadar je to le mogoče. Civilna delitev se opravi le takrat, ko fizična delitev ni mogoča, v primeru delitve več nepremičnin pa le toliko, kolikor je to nujno potrebno. Če pa pritožnica s pritožbeno navedbo skuša prepričati pritožbeno sodišče, da bi moralo sodišče glede teh nepremičnin uporabiti peti odstavek 70. člena SPZ, pa ji pritožbeno sodišče odgovarja, da niso izpolnjeni vsi kumulativno zahtevani pogoji. Sodišče je pritožnici namreč dodelilo vse nepremičnine, ki tvorijo domačijo, torej hišo, v kateri predlagateljica prebiva in opravlja svojo delavnost, ter zemljišče, ki jo obkroža, kot tudi za zidanico in vinogradom. To, da je doslej uporabljala tudi sporni parceli, še ne pomeni, da ju tudi „potrebuje“, to pa je eden izmed razlogov, ki morajo biti ob dosedanji uporabi nepremične (do česar je pritožbeno sodišče stališče zavzelo že zgoraj) ter velikosti solastniškega deleža (ki je, kot izhaja iz vrednosti že sicer dodeljenih parcel, že celo presežen) izpolnjen. Sklepno pritožbeno sodišče zgolj pripominja še, da je iz parc. št. razvidno, da je prvostopenjsko sodišče upoštevalo tudi medsebojno bližino parcel ter njihovo zaokroženost, kar sta tudi okoliščini, ki ju mora sodišče upoštevati pri odločitvi o razdružitvi solastnine. Pritožbeno sodišče na podlagi vsega navedenega soglaša z odločitvijo, da se parceli št. 2455/3, 2455/4, obe k. o. y. , dodelita nasprotnemu udeležencu.

Vse pritožbene navedbe so torej neutemeljene, višje sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP v zvezi s 37. členom ZNP v izpodbijanem delu potrdilo.

Odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve (nepotreben strošek), zato nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi z 37. členom ZNP).

-----------------------------------------------------------------------------------------

(1) Juhart, M., in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 358, GV Založba, 2004; s sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5. 12. 2012, opr. št. I Cp 3153/2012.

(2) Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5. 6. 2013, opr. št. I Cp 2988/2012.

(3) Glej Juhart, M., ibidem, str. 356.

(4) Juhart, M., ibidem. str. 358.

Datum zadnje spremembe:

11.12.2013

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1843/2018
• VSL Sklep I Cp 1474/2019
• VSL Sklep II Cp 416/2023