<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cpg 1356/2012

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2013:I.CPG.1356.2012
Evidenčna številka:VSL0074552
Datum odločbe:05.03.2013
Senat, sodnik posameznik:Lidija Leskošek Nikolič (preds.), Mateja Levstek (poroč.), Milojka Fatur Jesenko
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - začetek stečaja - prenehanje izpodbojne pravice po splošnih pravilih obligacijskega prava - stečaj nad kasneje najdenim premoženjem - nastanek terjatve - sprememba tožbe - nedovoljeno razpolaganje pravdnih strank - odločba presenečenja

Jedro

Splošno znana dejstva, ki vplivajo na presojo sodišča prve stopnje, ali ne gre morebiti celo za nedovoljena razpolaganja, mora sodišče prve stopnje upoštevati, tudi če se nobena od strank nanje ne sklicuje.

Določilo 2. odstavka 270. člena ZFPPIPP velja brez izjeme tako za dejanja, ki se izpodbijajo v skladu z določili ZFPPIPP kot tudi za dejanja, ki se izpodbijajo po drugih pravilih obligacijskega prava, ne glede na to, da so bila storjena zunaj obdobja izpodbojnosti. Z dnem začetka postopka nad dolžnikom se lahko te zahtevke uveljavlja samo še za račun stečajnega dolžnika, torej za račun stečajne mase.

Pravne posledice uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka res nastanejo šele s pravnomočnostjo sodbe, vendar pa to ne pomeni, da šele tedaj nastane terjatev za plačilo tega, kar je bilo pridobljeno z izpodbitim pravnim dejanjem. Tudi po določilih ZFPPIPP namreč terjatev nastane že z dnem začetka stečajnega postopka, ravno zato pa je sploh možno vložiti tožbo.

Terjatev je nastala pred začetkom stečajnega postopka, o njej pa ni bilo odločeno niti do zaključka stečajnega postopka nad dolžnikom. Taka terjatev ne more predstavljati naknadno najdenega premoženja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbene zahtevke v delu, ki se nanašajo na prvo toženo stranko M. d.o.o..

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Prvo tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je vložila tožbo na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj v smislu določil 255. - 260. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), pri čemer je bil dolžnik R. B. d.o.o. (v nadaljevanju dolžnik). 2. odstavek 270. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) določa, da če je upnik pred začetkom stečajnega postopka vložil tožbo, s katero uveljavlja zahtevke na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava, lahko po začetku stečajnega postopka te zahtevke uveljavlja samo še za račun stečajnega dolžnika in za tako spremembo tožbe soglasje toženca ni potrebno. Glede na to določilo pa je jasno, da sodišče prve stopnje v postopku, ki teče zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, celo mora preveriti, ali je bil morda nad dolžnikom začet stečajni postopek. Glede na to, da sta sklepa o začetku stečajnega postopka in o končanju stečajnega postopka celo javno objavljena na portalu AJPES, pa gre za splošno znana dejstva, glede katerih tako za stranke kot za sodišče prve stopnje velja, da so se z njimi seznanili (primerjaj 1. in 4. odstavek 122. člena ZFPPIPP). Gre pa za taka dejstva, ki vplivajo na presojo sodišča prve stopnje, ali ne gre morebiti celo za nedovoljena razpolaganja v smislu 3. člena ZPP. Zato taka dejstva sodišče prve stopnje mora upoštevati, tudi če se nobena od strank nanje ne sklicuje. Glede na navedeno zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 1. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6. Tožeča stranka je z vlogo z dne 15.2.2010 (skoraj leto in pol pred začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom) želela spremeniti svoj zahtevek. Ne drži njena trditev iz te vloge, da ne gre za spremembo tožbe in da zahtevek le dopolnjuje z dajatvenim zahtevkom, ki je avtomatična posledica predhodno razsojene neučinkovitosti posameznega razpolaganja. Poleg že prej postavljenih zahtevkov je namreč tožeča stranka postavila še zahtevek za plačilo, in sicer po glavnem zahtevku za plačilo tožeči stranki, po podrejenem zahtevku pa za plačilo dolžniku. S tem je poleg že obstoječega zahtevka uveljavljala še drug zahtevek, ki ga do tedaj ni postavila, to pa v skladu z 2. odstavkom 184. člena ZPP predstavlja spremembo tožbe.

7. Za spremembo tožbe po njeni vročitvi tožencu je potrebna privolitev toženca (1. odstavek 185. člena ZPP). Prvo tožena stranka je v odgovoru na to vlogo tožeče stranke izrecno nasprotovala spremembi tožbe, sodišče prve stopnje pa take spremembe tudi ni dovolilo. Zato sprememba tožbe ni učinkovita, zadeva pa se je obravnavala po prvotnem tožbenem zahtevku. O podrejenem zahtevku tako sodišče prve stopnje sploh ni smelo odločati, ker spremembe tožbe ob nasprotovanju prvo tožene stranke (in odsotnosti izjave preostalih toženk) ni izrecno dovolilo. Po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom pa tožeča stranka ni uskladila zahtevka z 2. odstavkom 270. člena ZFPPIPP. Pri tem pa višje sodišče še opozarja na določilo 325. člen ZPP v zvezi s 332. členom ZPP, po katerem lahko stranka v 15 dneh od prejema odločbe zahteva izdajo dopolnilne odločbe, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti. Tudi če bi tako držal njen očitek, da naj sodišče ne bi odločilo o vseh zahtevkih (kar pa glede na zgoraj obrazloženo ne drži), to ne more predstavljati absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je odpravo take nepravilnosti mogoče zahtevati v zakonskem roku 15 dni od prejema odločbe, nikakor pa ne s pritožbo.

8. Zgoraj navedeno določilo 2. odstavka 270. člena ZFPPIPP velja brez izjeme tako za dejanja, ki se izpodbijajo v skladu z določili ZFPPIPP kot tudi za dejanja, ki se izpodbijajo po drugih pravilih obligacijskega prava, ne glede na to, da so bila storjena zunaj obdobja izpodbojnosti iz 269. člena ZFPPIPP. Z dnem začetka postopka nad dolžnikom se lahko te zahtevke uveljavlja samo še za račun stečajnega dolžnika, torej za račun stečajne mase. Tudi zaradi pravilne uporabe materialnega prava mora sodišče, ne glede na navedbe strank, preveriti, ali je bil morda nad dolžnikom začet stečajni postopek. Sodišče prve stopnje je to storilo in s tem tudi poskrbelo za pravilno uporabo materialnega prava.

9. Pravne posledice uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka res nastanejo šele s pravnomočnostjo sodbe (1. odstavek 278. člena ZFPPIPP), kot to trdi tožeča stranka. Vendar pa to ne pomeni, da šele tedaj nastane terjatev za plačilo tega, kar je bilo pridobljeno z izpodbitim pravnim dejanjem. Tudi po določilih ZFPPIPP namreč terjatev nastane že z dnem začetka stečajnega postopka (primerjaj 269. člen ZFPPIPP), ravno zato pa je sploh možno vložiti tožbo. Določila 278. člena ZFPPIPP pa določajo le poseben rok zapadlosti take že nastale terjatve. Tožeča stranka bi tako morala tožbo spremeniti tako, da bi zahtevala plačilo v korist stečajne mase dolžnika že nemudoma po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom.

10. Stečajni postopek nad dolžnikom je bil končan brez razdelitve upnikom, česar tožeča stranka ne prereka. Terjatev je nastala pred začetkom stečajnega postopka, o njej pa ni bilo odločeno niti do zaključka stečajnega postopka nad dolžnikom. Taka terjatev ne more predstavljati naknadno najdenega premoženja v smislu 380. člena ZFPPIPP, nad katerim bi bilo mogoče začeti stečajni postopek. Upnik bi namreč moral v primeru, da stečajna masa ni neznatne vrednosti ali ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka, ugovarjati proti sklepu o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom po 3. točki 4. odstavka 379. člena ZFPPIPP. Čim tega ni storil, pri tem pa je vedel, da celo sam vodi postopek za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, je s tem pristal na zaključek sodišča, da je stečajna masa neznatne vrednosti, tožeča stranka pa ni niti zatrjevala, da bi morebiti terjatev prešla nanjo v smislu določil 374. člena ZFPPIPP.

11. Terjatev je torej obstajala na dan začetka stečajnega postopka nad dolžnikom. Od tega dne dalje bi tožeča stranka lahko terjatev uveljavljala le še v korist stečajnega dolžnika. Ker pa zaradi zaključka stečajnega postopka stečajni dolžnik ne obstaja več (po pravnomočnosti sklepa se izbriše iz sodnega registra, kot to določa 377. člen ZFPPIPP), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka izgubila (upoštevno) pravno korist za vloženo tožbo, saj bi se glede na določilo 2. odstavka 270 člena ZFPPIPP lahko poplačala le še iz stečajne mase dolžnika, ki pa se zaradi zaključka stečajnega postopka ne more več oblikovati, tudi ne v postopku nad naknadno najdenim premoženjem. Izpodbijani sklep je zato sicer lahko predstavljal presenečenje za tožečo stranko. Vendar pa jo zastopa kvalificiran pooblaščenec, ki pozna in mora poznati pravne posledice, ki jih določa ZFPPIPP, zato tako presenečenje ne more biti pravno relevantno.

12. V primeru pomanjkanja pravnega interesa se zavrže tožba in ne tožbeni zahtevek, kot to zelo jasno določa 274. člen ZPP. Tožbeni zahtevek je namreč le del tožbe, o katerem se meritorno odloča, torej s sodbo in ne s sklepom. Tako je sicer sodišče prve stopnje napačno zavrglo tožbeni zahtevek in ne tožbe, vendar pa zaradi odsotnosti pritožbenih navedb v tej smeri višje sodišče ni spreminjalo izreka izpodbijanega sklepa.

13. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 365. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

14. Tožeča stranka bo morala na podlagi 154. in 165. člena ZPP sama nositi svoje stroške.


Zveza:

OZ člen 255–260.
ZFPPIPP člen 122, 122/1, 122/4, 269, 270, 270/2, 278, 278/1, 374, 377, 379, 379/4, 379/4-3, 380.
ZPP člen 3, 184, 184/2, 185, 185/1, 274, 325.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.11.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU5MDc3