VSL sklep I Cpg 1041/2011

Jedro

Razlog, da je vložena revizija zoper sodbo, ni zakonski razlog za prekinitev postopka.

Tožeča stranka je s svojo izjavo pristala, da se zadeva, ki jo je sicer obravnavalo drugo sodišče, upošteva kot vzorčna zadeva. Tako razpolaganje s pravicami je vsekakor treba upoštevati.

Vzorčna sodba ni in ne more biti del izpodbijane sodbe. Po 279.b členu ZPP sodišče prve stopnje ni oproščeno obrazložitve sodbe, to določilo le onemogoča stranki, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, da ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 576,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.7.2003 dalje in za povračilo stroškov tožeče stranke (1. točka izreka), tožeči stranki pa je bilo naloženo povračilo stroškov tožene stranke v višini 360,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog tožeče stranke za združitev vseh zadev, ki se obravnavajo iz iste dejanske in pravne podlage iste tožeče stranke zoper različne tožence pri Okrožnem sodišču v Kranju. Ta predlog je tožeča stranka podala šele na prvem naroku za glavno obravnavo, na katerem je sodišče prve stopnje tudi končalo glavno obravnavo, zato bi se z združevanjem zadev podaljšalo obravnavanje te zadeve, vsaj v tej zadevi pa bi se povečali tudi stroški, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo. Tako niso bili izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 300. člena ZPP. Pripomniti pa velja, da je tožeča stranka tista, ki je vložila več tožb zoper različne tožence, čeprav bi lahko vse, za katere je stvarno in krajevno pristojno isto sodišče, tožila z eno tožbo (primerjaj 2. točko 1. odstavka 191. člena ZPP). Prav tako je imela tudi več let časa, da bi predlog za združitev zadev postavila pred razpisom naroka, pa tega ni storila. Ob takem ravnanju zato ni niti primerno, da zatrjuje, da bi bila združitev zadev ekonomična in s tem očita sodišču prve stopnje kršitev določb pravdnega postopka, ko je zavrnilo njen predlog za združitev zadev.

6. O predlogu za prekinitev postopka do odločitve o dopuščeni reviziji zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 27/2004 z dne 8.6.2009 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1045/2009 z dne 8.12.2010 je sodišče prve stopnje odločilo smiselno, ko postopka ni prekinilo. Če sodišče prekine postopek, ker sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja, se postopek nadaljuje najkasneje takrat, ko se pravnomočno konča postopek o predhodnem vprašanju (2. odstavek 208. člena ZPP). Tudi v primeru vzorčnega postopka se odloča po pravnomočnosti sodbe, izdane v vzorčnem postopku (4. odstavek 279.b člena ZPP). To pa pomeni, da razlog, da je vložena revizija zoper sodbo, ni zakonski razlog za prekinitev postopka. Res pravna teorija navaja, da je smiselno, da sodišče z nadaljevanjem postopkov počaka do odločitve Vrhovnega sodišča (Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 4. knjiga, stan 200, GV Založba), kar pa še ne pomeni, da sodišče to mora storiti, saj za kaj takega ni nobenega zakonskega razloga. Tako je bila tudi ta odločitev pravilna, čeprav morda ne smotrna.

7. Tožeča stranka ima sicer deloma prav, ko trdi, da so določbe ZPP kogentne. To velja le praviloma, nobene ovire pa ni, da se stranka, v katere korist je neko določilo zakona, ne bi odpovedala svoji pravici, še posebej če jo zastopa kvalificirani pooblaščenec. Po 279.b členu ZPP gre res za izvedbo vzorčnega postopka, če je pri sodišču vloženih večje število tožb, pri čemer je seveda logično, da gre za več tožb, vloženih pri istem sodišču. Vendar pa pravdni stranki, razen da se lahko izjavita o nameri sodišča za izvedbo vzorčnega postopka, nimata možnosti preprečiti izvedbe vzorčnega postopka in se zoper sklep sodišča, da bo izvedlo vzorčni postopek, ostale pa prekinilo, sploh ne moreta pritožiti (2. in 3. odstavek 279.b člena ZPP). Tak sklep pa ima za posledico, da stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku (5. odstavek 279.b člena ZPP), sodišče pa v teh postopkih v delu, ki nima bistvenih posebnosti, odloči upoštevaje odločitev v vzorčnem postopku (4. odstavek 279.b člena ZPP).

8. Tožeča stranka pri različnih sodiščih toži iz iste pravne in dejanske podlage večje število tožencev. Zastopana po kvalificiranem pooblaščencu pa je na naroku za glavno obravnavo jasno izrazila soglasje, da se vzame zadeva Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 27/2004 kot vzorčna zadeva. Vsekakor so ji bile znane posledice take izjave. Glede na strokovno zastopanje bi ji vsaj morale biti, zato ni mogla biti v kaki opravičljivi zmoti ali da bi se zdaj njeno soglasje upoštevalo le kot strinjanje, da se tožbeni zahtevek v tej pravdi opira na isto dejansko in pravno podlago kot v pravnomočno odločeni zadevi, kot to sedaj uveljavlja v pritožbi. S svojo izjavo pa je pristala, da se zadeva, ki jo je sicer obravnavalo drugo sodišče, upošteva kot vzorčna zadeva v smislu 279.b člena ZPP. Tako razpolaganje s pravicami je vsekakor treba upoštevati (primerjaj 3. člen ZPP), kar je storilo tudi sodišče prve stopnje. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Pri tem šele v pritožbi prvič navaja, da je o bistveno enakih zahtevkih že odločalo tudi Okrožno sodišče v Kranju, in to drugače, kot pa Okrožno sodišče v Ljubljani. Višje sodišče zato teh njenih navedb ni smelo upoštevati (337. člen ZPP ter 451. in 452. člen ZPP).

9. Prav pa ima pritožnik, ko trdi, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). V obrazložitvi izpodbijane sodbe je namreč sodišče prve stopnje navedlo zgolj to, da je pri odločitvi upoštevalo odločitev v vzorčnem primeru, da terjatev temelji na isti dejanski in pravni podlagi, saj je tožeča stranka uveljavljala obligacijsko pravni zahtevek proti vsem delničarjem družbe D. d.d., v izogib ponavljanju pa se sklicuje na argumente v vzorčni sodbi, zlasti na argumentacijo, da je pravna podlaga za nastanek solidarnega dolžniškega razmerja lahko le zakon ali pogodba oziroma sporazum med upnikom in sodolžniki. Čeprav gre za spor majhne vrednosti takšna obrazložitev ne izpolnjuje kriterija obrazloženosti v smislu 3. odstavka 457. člena ZPP. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je sodišče prve stopnje pravdnima strankama poslalo kopijo štirih strani vzorčne sodbe skupaj z izpodbijano sodbo. Vzorčna sodba namreč ni in ne more biti del izpodbijane sodbe. Po 279.b členu ZPP sodišče prve stopnje ni oproščeno obrazložitve sodbe, to določilo le onemogoča stranki, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, da ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku.

10. Ker je tako pritožba v tem delu utemeljena, je višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). Pri tem je tudi ugotovilo, da gre za takšno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, da kršitve samo ne more opraviti.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

07.11.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 465/2011, enako Pdp 462/2011, Pdp 469/2011, Pdp 508/2011
• VSL sklep I Cp 90/2017
• VSC sklep I Cp 455/2016