VSL sklep I Cp 474/2013

Jedro

Ne glede na pravilo, da v sporih zaradi motenja posesti ni dopustno ugotavljanje pravice do posesti, torej tudi lastninske pravice, je odločitev v konkretnem primeru odvisna ravno od tega dejstva. Če je bil lastnik podrte ograje tožnik, je treba pri presoji protipravnosti toženčevega ravnanja tehtati tožnikovo (lastninsko) pravico in pravico toženca (na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja).

Ker materiala stare ograje ni več, vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča. Zahtevek za postavitev nove ograje ima tako odškodninsko naravo, uveljavljanje takšnih zahtevkov pa v sporu zaradi motenja posesti ni dovoljeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je toženec motil tožečo stranko v njegovi zadnji mirni posesti 30 m dolge in 1,20 m visoke ograje iz betonskih zidakov, locirane na mejni liniji, opisani v izreku, s tem, ko je 17. 3. 2012 to ograjo v celoti podrl, odpeljal material in razril zemljišče na parc. št. 22/3 k.o. X., s katerim je zahteval vzpostavitev prejšnjega stanja na mejni liniji med opisanimi parcelami in sicer, da tožena zgradi 30 m dolgo in 1,20 m visoko ograjo iz betonskih zidakov ter zravna zemljišče opisano v izreku v širini 4 metre vzdolž celotne mejne linije, ki je izenačena z linijo betonske ograje, ki jo je tožena stranka podrla ter ji omogoči normalno rabo navedenih nepremičnin in novozgrajene ograje ter prepoved bodočih takih ali drugih motilnih ravnanj ter plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče ugotavlja, da je tožnik imel nemoteno posest na betonski ograji in tudi, da jo je toženec podrl. Sodišče pristransko in nasproti z listinami ugotovi kot nesporno, da je tožnik vedel, da je Upravna enota v gradbenem dovoljenju od tožene stranke zahtevala podrtje tožnikove betonske ograje. Sklepanje pod točko 13 obrazložitve je napačno in sklepa ni mogoče preizkusiti. Sodišče razpolaga s pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 19. 11. 2012. V tej vlogi tožnik opozarja na vse okoliščine njegovega sodelovanja v upravnem postopku in da mu odločba ni bila vročena s projektno dokumentacijo in da mu ni bila dana na vpogled. Res se je odzval vabilu na upravno enoto, ki je vodila postopek legalizacije toženčevega objekta. Res iz samega zapisnika izhaja, da je sestanek trajal 15 minut in da tožnikove zahteve, da objekt odmaknejo od njegovega zemljišča. Če bi vedel, da je v planih tožene stranke tudi rušitev tožnikove ograje, bi takoj ugovarjal in ne bi dal soglasja. Upravna enota ni imela pooblastila oziroma dovoljenja tožnika, da toženec razpolaga z njegovo lastnino. S svojo odločitvijo ni posegla v lastništvo nepremičnin, ki niso v lasti investitorja. S tako odločbo je bilo nedovoljeno preseženo, kar je investitor zahteval in je že zato gradbeno dovoljenje nezakonito. Ni dvoma, da je tožnik dobil gradbeno dovoljenje, zagotovo pa mu ni bila vročena dokumentacija, iz katere izhaja podrtje tožnikove ograje. Zahteval je odmik od tožnikovega zemljišča 4 m. V gradbenem dovoljenju tudi piše, da z gradnjo ne sme biti prizadeta pravica ali premoženjska korist tretjih oseb. Tožnik je tretja oseba. Če bi na ogledu ugotovili, da je rušenje ograje nujno, bi tožnik na to opozoril in rušenja ne bi dovolil. Ograja je bila porušena šele po vselitvi toženca, da je imel lepši razgled. V izreku gradbenega dovoljenja ni zapisano, da se tožnikova ograja ruši. Sodišče je zavrnilo vse dokazne predloge, ko je hotel tožnik dokazati, da je bila ograja njegova, kakor tudi historični potek. Tožnik je upravičen, da mu toženec postavi ograjo. Ni pomembno, kam je toženec odpeljal material in ni pomembno, da bo moral nabaviti novega. Restitucijski zahtevek temelji na 34. členu SZ. Sodišče bi moralo v skladu s 55. členom SZ dati tožniku varstvo in tožencu naložiti postavitev ograje na prvotno linijo. Uporaba 426. člena ZPP je zmotna, je pa tudi protislovna. Napotitev tožnika na odškodninsko tožbo nasprotuje načelom sodne prakse, da se čim hitreje odloči in da se ne producirajo novi spori. Sodišče je dolžno ugotavljati ekonomski interes. Tožnik je kmet in s tem se preživlja. Postavitev nove ograje v teh dimenzijah je hud strošek.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev. Porušenje ni bilo protipravno in samovoljno in je v skladu z gradbenim dovoljenjem. Tožnik se je udeležil obravnave na upravni enoti dne 4. 11. 2009 in tudi podal pripombe. Res ni bil glavni predmet postopka rušenje ograje, vendar ni bilo nikoli dokazano, da je ograja last tožnika. Sodišče je pomotoma navedlo kot nesporno dejstvo, da so ograjo postavili tožnikovi pravni predniki. Temu je toženec oporekal še na naroku, tožnik pa je v točki 2 tožbe sam navajal, da sta ograjo postavila tožnik in toženčev oče. Vprašljivo je, ali je ograja stala na zemljišču tožnika ali toženca. Gre za neurejeno mejo. Tožnik se ni strinjal s katastrsko določeno mejo in je predložil sodbo z dne 25. 10. 1973 ter zahteval, da se meja določi na podlagi skice iz tega postopka. Ko je bil geometer, ki ga je angažiral toženec, na kraju samem, je vnesel skico v sedanji kataster, pa se tožnik ni strinjal s potekom meje. Zato je meja ostala neurejena. Toženec je prišel s projektno dokumentacijo k tožniku na dom in želel, da se pogovarjata. Tožnik pa je zavrnil, da se bodo o tem pogovarjali le na upravni enoti. Postopek na upravni enoti ni bil časovno omejen, tožnik bi si lahko dokumentacijo ogledoval dlje časa. V gradbenem dovoljenju pa je tudi navedeno, da je med projektno dokumentacijo zajet načrt odstranjevalnih del, pa se tožnik na to ni pritožil. Zahtevek tožnika ima odškodninsko naravo in je po 426. členu ZPP nedopusten. Priglaša stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Materialnopravno presojo spornega zahtevka ureja Stvarnopravni zakonik v določbah zaradi motenja posesti (členi 32. in naslednji). Med pravdnima strankama je zlasti sporno pravno relevantno dejstvo, ali je bilo ravnanje toženca protipravno in tožnik nima pravnega varstva (tretji odstavek 33. člena SPZ). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da le zakon lahko izključi protipravnost posega v posest (primerjaj komentar R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Ljubljana, stran 195 in naslednji). To tudi pomeni, da mora sodišče tehtati, ko ugotavlja protipravnost ravnanja tožene stranke, njegovo na zakonu temelječo pravico in pravico tožnika.

6. Tožnik se v tem primeru opira na dejstvo, katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo kot nesporno, da je ograja last tožeče stranke in da je bila postavljena na meji med nepremičninama. Ob taki trditveni podlagi, ko se tožnik smiselno sklicuje na svojo lastninsko pravico in torej tudi imel posest, pa je treba kot predhodno vprašanje za pravilno uporabo 33. člena SPZ, le ugotavljati čigava pravica je močnejša. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje tedaj preuranjeno zavrnilo vse njegove dokazne predloge o tem, da je bila ograja njegova in da je gradil na svojem. Diametralno nasprotna pa je navedba iz odgovora na pritožbo in sicer opozarja toženec, da je ves čas v pravdi oporekal tožnikovi trditvi, da je gradil na svojem in da je ograja njegova. Za toženo stranko je bila postavitev ograje sporna oziroma je celo tožena stranka trdila, da je stala ograja na toženčevi zemlji.

7. Tako se izkaže, da je za pravilno uporabo tretjega odstavka 33. člena SPZ sodišče ugotavljalo kot nesporna dejstva, dejstvo o lastništvu in gradnji ograje, to pa je v nasprotju z navedbami v spisu in zapisniki o izvedbi dokazov. Tako je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je tudi za pravilno uporabo 33. člena SPZ dejansko stanje premalo ugotovljeno. Kljub temu, da gre za motenje posesti in se ne ugotavlja lastninska pravica, je v tem primeru, ko gre za zatrjevano izključitev protipravnosti, to pomembno. Zato naj sodišče pravilno ugotovi, ali pravdni stranki priznavata to pravno relevantno dejstvo in sicer čigava je bila ograja in kje je stala. Če se bo izkazalo, da gre za tožnikovo lastninsko pravico, tedaj bo treba tehtati to pravico s pravicami toženca, ki izhajajo iz pravnomočnega gradbenega dovoljenja s prilogami, ki je bil izdan na podlagi Zakona o gradnji objektov.

8. Pritožniku je treba pojasniti, da sicer formano gradbenemu dovoljenju ni kaj očitati. Bilo je izdano na podlagi 24. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Ur. list RS, št. 102/04 in naslednji). Tožnik je bil seznanjen s postopkom in je bil celo osebno vabljen na upravno enoto, kjer je bil razgrnjen načrt gradnje in tudi tisti del, ki govori o rušenjih in se omenja tudi rušenje ograje. Nobena pravdna stranka ne trdi, da je še kakšna druga ograja na parceli oziroma v gradbenem dovoljenju in zato gre lahko le za sporno ograjo. Pri tem ni pomembno, ali je v spisu povratnica, da mu je bilo vročeno gradbeno dovoljenje, saj je bil na upravni enoti in si je lahko dokumentacijo ogledal.

9. Vendar bo treba v nadaljevanju tudi upoštevati, da tožnik v tožbenem zahtevku med drugim zahteva, da toženec ponovno zgradi na delu, kjer je porušil ograjo, novo ograjo z betonskih zidakov 30 m in 1,20 m visoko. Takšen restitucijski zahtevek je v pravdah zaradi motenja posesti izključen. Določba 426. člena ZPP začrta predmet obravnavanja v motenjski pravdi. Omejuje torej ugovore na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja nastalega motenja. Tudi določba 33. člena SPZ omejuje obravnavanje sodišča, ko gre za sodno varstvo posesti. Cilj posestnega varstva je samo vzpostavitev prejšnjega dejanskega stanja ter sankcioniranje in preprečitev nadaljnje samovolje in je torej določba 426. člena ZPP tudi delno materialno pravna. Tožbenega zahtevka zaradi motenja posesti ni mogoče komulirati z odškodninskim zahtevkom (primerjaj N. Betetto, Pravdni postopek s komentarjem, tretja knjiga, stran 658). Tožnik v tem primeru zahteva gradnjo nove ograje, materiala stare ograje tudi ni več in vzpostavitev prejšnjega stanja v pomenu 34. člena SPZ ni mogoče naložiti. Lahko pa ima tožnik še vedno zahtevek oziroma pravni interes na prepovedi takšnih ali podobnih motitvenih ravnanj in posegov v posest tožeče stranke.

10. V nadaljevanju postopka naj sodišče ob predlaganih dokazih ugotovi vsa pravno odločilna dejstva z pravilno uporabo 33. člena SPZ in naj o zahtevku ponovno odloči. Pravdni stroški so nadaljnji pravdni stroški (165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

17.06.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1821/2013
• VSL sklep I Cp 1681/2014
• VSC Sklep Cp 370/2018