<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 495/2013

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2013:I.CP.495.2013
Evidenčna številka:VSL0077357
Datum odločbe:08.05.2013
Senat, sodnik posameznik:Tadeja Primožič (preds.), Metoda Orehar Ivanc (poroč.), Tanja Kumer
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:pridobitev lastninske pravice - gradnja na tujem svetu - darilna pogodba - dogovor v korist tretjega - pravica gradnje - priposestvovanje - dobrovernost

Jedro

Ker je tožnikova pravica do gradnje garaže temeljila na dogovoru v korist tretjega, vsebovanem v darilni pogodbi, sklenjeni med starši tožnika in toženca ter tožencem, tožnik ni mogel pridobiti lastninske pravice na delu nepremičnine, na kateri stoji garaža, po pravilih o dobroverni gradnji na tujem svetu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (I., II., III., IV., V. in VII. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo,

1) da se ugotovi, da je tožnik lastnik severozahodnega dela nepremičnine parc. št. 1002/8 k.o. X, v naravi garaža s stavbiščem ident. št. stavbe 000, ki je v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru z dne 10. 6. 2012 označena s parc. št. 1002/11 k.o. X – garaža v izmeri 24 m2 (ID znak: 111), pri kateri se bo vknjižila lastninska pravica na ime tožnika (I. točka izreka),

2) da je elaborat z dne 10. 6. 2012 sestavni del sodbe (II. točka izreka),

3) da sta toženca dolžna izprazniti in vrniti garažo tožniku v posest ter opustiti vsa nadaljnja poseganja v to nepremičnino (III. točka izreka),

4) da v korist vsakokratnega lastnika garaže obstaja stvarna služnost hoje po severozahodnem delu služeče parcele 1002/8 k.o. X (IV. točka izreka),

5) da sta toženca dolžna tožniku izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, sposobno za vknjižbo stvarne služnosti v zemljiško knjigo (V. točka izreka),

6) da se višji tožbeni zahtevek, tj. zahtevek za ugotovitev obstoja stvarne služnosti vožnje z vsemi vrstami vozil, zavrne (VI. točka izreka),

7) da sta toženca dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka (VII. točka izreka).

2. Toženca v pritožbi zoper del sodbe, s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, in zoper odločitev o stroških postopka uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno glede zaključkov o nedokazanosti tega, da tožnik ni vedel, da gradi na tujem zemljišču, da je sam tožnik zgradil garažo, da je plačeval stroške, da je bil skrben glede pridobljene pravice, da je priposestvoval služnost hoje in da ni šlo za dogovor o začasni rabi garaže. Zaradi nasprotja med navedbami strank in dokazi ter zaključki sodišča in ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, sta podani kršitvi iz 14. in iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbi je nepravilno uporabljen 24. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Tožnik mora za uporabo te določbe navajati trditve in dokaze, da ni vedel in ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču. Najbolj logična navedba je prepričanje, da gradi na svojem, tožnik pa ni zatrjeval ničesar v tej smeri. Tako ni bilo nobene trditvene in dokazne podlage za zaključek sodbe, da tožnik leta 1978 in 1980 ni vedel, da gradi na tujem. Zaključek, da pogodba ne dokazuje, da je tožnik gradil na tujem, je nelogičen in samovoljen. Iz pogodbe nedvoumno izhaja, da je bila pravica uporabe celotnega zemljišča dana tožencu, tožniku pa je pripadla pravica postavitve garaže. Tožnik je tudi kot strokovnjak – izvedenec gradbene stroke vedel in moral vedeti, da je njegov status drugačen od toženčevega. Da je vsak povprečno razgledan človek, kaj šele strokovnjak gradbene stroke, vedel, da gradi na tujem, povsem jasno izhaja tudi iz dejstva, da je toženec pridobil gradbeno dovoljenje za stanovanjsko hišo (ki obsega tudi garažo), da so vse instalacije vezane na hišo, ki je v nesporni lasti toženca, da je garaža sestavni del ene stavbe, da je nad garažo del stanovanja, to vse pa ob logičnem sklepanju dokazuje tudi obstoj dogovora o začasni uporabi garaže s strani tožnika. Ni jasno, od kod izvira zaključek sodbe, da je tožnik ob pridobitvi pravice ravnal skrbno in da bi bilo preveč od imetnika pravice zahtevati, da bi tudi potem, ko je pravico pošteno pridobil, neprestano preverjal svoj pravni položaj. Osnovno vprašanje je, kakšno pravico je tožnik pridobil z darilno pogodbo. Zaključek sodbe je v nasprotju s pogodbo, tožnik pa tudi po pridobitvi pravice ni v ničemer ravnal skrbno. Člena 24 ZTLR v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti tudi zato, ker ni tožnik (sam) gradil objekta, ampak je šlo za gradnjo stanovanjske hiše tožencev in garaže, kar vse predstavlja enovit objekt (nad garažo je namreč tudi del stavbe). Nepravilen in brez podlage v navedbah in dokazih je zaključek v 9. točki izpodbijane sodbe, da je garažo zgradil tožnik in da toženca temu niti nista argumentirano oporekala. Iz listin in iz izpovedb jasno izhaja, da sta toženca tožniku priznavala sodelovanje pri gradnji, ne pa tudi, da bi tožnik garažo zgradil sam, saj sta vsa dela, ki so bila vezana na hišo, izvedla toženca. Tožnik ni niti zatrjeval dejanske uporabe garaže po letu 1991. V njej so le ostali nekateri njegovi predmeti. Sodišče zaključi, da ni prepričano v obstoj dogovora, čeprav je dogovor dokazan že zgolj na podlagi logičnega sklepanja: kdo bi pa gradil hišo z garažo, ki bi bili spojeni, garaža pa bi bila last druge osebe, kdo pa bi želel biti lastnik in plačevati davke za nepremičnino, za katero bi obstajala možnost, da je v lasti druge osebe. Če ne bi bilo dogovora o začasni uporabi, toženec gotovo ne bi pristal na gradnjo garaže v svoji hiši in bi vsekakor poskrbel za parcelacijo ali se gradnji uprl in zahteval plačilo vrednosti zemljišča. Da gre za tožnikov manever, pa izhaja tudi iz njegovega ravnanja v zapuščinskem postopku po pokojni materi. Tam je navedel, da je toženec kot darilo prejel celotno zemljišče parc. št. 1002/8. Sprejeta odločitev vzpostavlja povsem nemogočo in neživljenjsko rešitev, ki bo povzročila številne nove spore. Je absurdna, ker negira skupni objekt – nad garažo je del sobe in strehe hiše, napeljava pa je skupna. Ker je napačna odločitev glede lastninske pravice, je nezakonita tudi odločitev glede izpraznitve. V zvezi z odločitvijo o obstoju stvarne služnosti toženca trdita, da je tožnik dostopal čez zemljišče tožencev le zaradi in ob priliki obiska staršev. Zaključek, da je do leta 2003 oziroma do leta 2005 uporabljal garažo, je napačen. Toženca predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da je tožnik na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu (24. člen ZTLR) (1) pridobil lastninsko pravico na delu nepremičnine v solasti tožencev, na katerem stoji garaža. Stališče temelji na ugotovitvah,

- da je tožnik na podlagi darilne pogodbe, sklenjene 23. 1. 1978 med starši tožnika in toženca kot darovalcema in tožencem kot obdarjencem, pridobil pravico zgraditi garažo na nepremičnini, ki sta jo starša podarila tožencu,

- da toženec ob gradnji garaže v letu 1978 ni vedel in ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču,

- da toženca nista dokazala, da bi bila s pogodbo določena raba za določeno dobo, tj. do takrat, ko bi se tožnik preselil na drugo lokacijo, niti da je bil kasneje sklenjen ustni dogovor med tožnikom in tožencema s tako vsebino.

6. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi 24. člena ZTLR je utemeljen. Po utrjenem stališču sodne prakse uporaba pravil o pridobitvi lastninske pravice po pravilih o gradnji na tujem svetu ne pride v poštev, kadar gradnja temelji na dogovoru med graditeljem in lastnikom nepremičnine. Če je dogovor vključeval dogovor o prenosu lastninske pravice, je tak dogovor podlaga za zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila oziroma – ob izpolnjenosti nadaljnjih predpostavk – za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Če je bil dogovor omejen na pravico rabe ali uživanja stvari, pa gre za obligacijskopravno razmerje, ki glede na vsebino dogovora ne more imeti za posledico spremembe lastninskega stanja. (2)

7. Gradnja garaže je bila sicer izvršena na podlagi dogovora v pogodbi, sklenjeni med staršema tožnika in toženca na eni ter tožencem na drugi strani. Ker je tožnik na podlagi pogodbe pridobil lastno pravico v razmerju do toženca (prvi odstavek 149. člena ZOR), kar je tožnik zatrjeval in v pravdi ni bilo sporno, obravnavani primer ni drugačen od drugih, v katerih je sodna praksa zavzela gornje stališče. (3)

8. Ker že obstoj pogodbenega dogovora o pravici gradnje izključuje uporabo 24. člena ZTLR, odgovor na ostale pritožbene očitke ni potreben.

9. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, tj. v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno (I. do vključno V. točke izreka), in glede stroškov postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Odločitve v II. do V. točki izreka so namreč posledično vezane na odločitev o ugotovitvi lastninske pravice, vsebovane v I. točki. Sprememba izpodbijane sodbe v pritožbenem odločanju ni mogoča, ker se zaradi zmotne presoje, da je zahtevek utemeljen na podlagi 24. člena ZTLR, sodba ni opredelila glede trditev o utemeljenosti zahtevka na podlagi pravil o priposestvovanju. Sprememba izpodbijane sodbe v drugostopenjskem postopku bi pravdni stranki prikrajšala v pravici do pritožbe.

10. Ne glede na gornjo ugotovitev, da odgovor na pritožbene očitke v zvezi z ugotovitvijo o tožnikovem (ne)vedenju, da je gradil na tujem zemljišču, za odločitev o pritožbi ni potreben, pa pritožbeno sodišče glede na to, da se ta presoja v veliki meri prekriva s presojo o dobrovernosti kot predpostavki za priposestvovanje, dodaja, da pritožba utemeljeno opozarja na neprepričljivost zaključka, da je ta predpostavka podana. Po stališču sodne prakse, oblikovane na podlagi ODZ in ZTLR, je dobroveren ali pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last. Dobrovernosti pa ni, če posestnik ve, ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu. (4)

11. V sodbi je ugotovljeno, da sta starša tožencu podarila celotno nepremičnino in da je bilo glede garaže v pogodbi navedeno, da si darovalca "zgovorita za svojega sina Č. A. pravico postavitve garaže" na določenem mestu podarjene nepremičnine. Sama pravice postavitve garaže ne vključuje dogovora o prenosu lastninske pravice (oziroma tedaj: pravice uporabe) na zemljišču, na katerem bo garaža zgrajena. Do zaključka o taki vsebini pogodbenega dogovora bi bilo mogoče priti šele z razlago pogodbe v skladu s pravili, ki jih zakon določa za razlago spornih pogodbenih določb. (5) Predpostavka za uporabo teh pravil je spornost pogodbene določbe. (6) V novem sojenju se bo moralo sodišče izreči o vprašanju, ali je bil s pogodbo dogovorjen (tudi) prenos pravice uporabe glede dela nepremičnine, na katerem bo postavljena garaža, na tožnika. Šele pritrdilen odgovor na to vprašanje bo omogočal zaključek o obstoju tožnikove dobre vere.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Relevantni del določbe se glasi: "Če zgradi nekdo, ki je lahko imetnik lastninske pravice, stavbo ali drugo zgradbo (gradbeni objekt) na zemljišču, na katerem ima nekdo drug lastninsko pravico (graditelj), pridobi lastninsko pravico tudi na zemljišču, na katerem je zgradil gradbeni objekt, ter na zemljišču, ki je potrebno za redno rabo tega gradbenega objekta, če ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču, lastnik zemljišča pa je vedel za gradnjo in se ni takoj uprl."

(2) Prim. odločbe VS RS II Ips 647/1995 z dne 17. 7. 1997, II Ips 67/1997 z dne 28. 5. 1998, II Ips 22/2007 z dne 26. 11. 2009, II Ips 49/2008 in II Ips 28/2011 z dne 31. 3. 2011. Enako tudi odločba VSL I Cp 36/2012 z dne 3. 10. 2012.

(3) Ker nobena od strank ni nasprotovala uporabljivosti ZTLR s časovnega vidika (tožnik je nanj izrecno opiral svoj zahtevek, toženca pa temu nista nasprotovala), v sodbi pa je ugotovljeno, da je bila gradnja končana v letu 1980, je pritožbeno sodišče izhajalo iz dejstva, da je bila gradnja zaključena po uveljavitvi ZTLR (na podlagi 90. člena ZTLR je ta zakon pričel veljati 1. 9. 1980) in da je zato treba pri odločanju uporabiti ta zakon. Ob tem dodaja, da drugačnega izida – ob ugotovljenih dejstvih – ne bi narekovala niti uporaba prej veljavnih pravil ODZ. Ta pravila so namreč kot edino izjemo od načela superficies solo cedit določala primer, ko je lastnik zemljišča vedel za gradnjo in je ni takoj prepovedal poštenemu graditelju (§ 418).

(4) Prim. npr. sklep VSL I Cp 3466/2009 z dne 3. 3. 2010.

(5) Drugi odstavek 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se glede na to, da je pogodba nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), na podlagi 1060. člena uporablja glede navedenega vprašanja.

(6) Po stališču sodne prakse so sporne določbe, ki glede na svoje besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so bile izoblikovane, objektivno omogočajo več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge. Tako npr. odločbe VS RS III Ips 76/2003 z dne 2. 3. 2004, II Ips 252/2008 z dne 26. 5. 2011 in III Ips 74/2010 z dne 12. 2. 2013.


Zveza:

ZTLR člen 24.
ZOR člen 149, 149/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.10.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU4MDI3