VSL sklep I Cp 818/2013

Jedro

Oporočna določila za denacionalizirano premoženje se upoštevajo le, če je to zapustnik izrecno navedel, sicer pa le, če se zakoniti dediči strinjajo, kar pa se ne. Oporoka je zato za to premoženje v celoti nerelevantna, zato tudi izplačila nujnih deležev v prejšnjem zapuščinskem postopku, kjer je šlo za oporočno dedovanje, na dedovanje tega premoženja ne morejo vplivati.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišče prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo naknadni obseg zapuščine po odločbi o vrnitvi podržavljenega premoženja (štiri parcele v X, in sicer 205/0, 204/1, 216/21, 204/2) (A), ter razglasilo zakonite dediče tega premoženja, in sicer zapustničine vnuke Ž.G. do 6/96, D.L. do 27/96, L. B. do 3/96, M.A. do 4/96, D.T. do 4/96, J.G. do 6/96, M.H. do 6/96, ter zapustničinega sina S.G. do 12/96, njeno hči A.N. pa do 24/96 (B).

Zoper sklep se pritožujeta dedinji A.N. in D.L.

A.N. opozarja, da je mati napravila oporoko, po kateri je dedovala in izplačala tudi nujne deleže, kar je treba upoštevati, poleg tega pa je razdedinila sina L., zato po njenem mnenju njegovi potomci ne bi smeli dedovati. Sploh pa je na obravnavi 27. 2. 2012 predložila sveženj listin, ki se nanašajo na zapuščinski postopek, pa jih sodišče ni upoštevalo. Sama k temu dodaja, da se njena pokojna mati po 34 letih obrača v grobu.

D.L. pa meni, da je sodišče napačno izračunalo njen dedni delež, saj ji ni vštelo dednega deleža po L.G.. A.N. se ni priglasila k dedovanju in ni podala dedne izjave, zato ne bi smela dedovati. Sodišče je prezrlo, da je bila sama skrbnica pokojne upravičenke. Sodišče kljub ugotovitvi, da v zapuščino sodijo tudi parcele 620/212, 215/73, 215/5 in 619/22 k. o. X, ni dodelilo deležev na njih zakonitim dedičem, ker je ugotovilo, da je na njih že vpisana lastninska pravica na A. N., kar je nezakonito.

Nihče od sodedičev na pritožbi ni odgovoril.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede očitka, da bi bilo treba tudi glede premoženja, ki je bilo zapustnico vrnjeno v postopku denacionalizacije, upoštevati oporočna določila, je že prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo, da se le-ta upoštevajo za denacionalizirano premoženje le, če je to zapustnik izrecno navedel, sicer pa le, če se zakoniti dediči strinjajo (81. čl. Zakona o denacionalizaciji, ZDen), kar pa se ne. Oporoka je zato za to premoženje v celoti nerelevantna, zato tudi izplačila nujnih deležev v prejšnjem zapuščinskem postopku, kjer je šlo za oporočno dedovanje, na dedovanje tega premoženja ne morejo vplivati.

Glede razdedinjenja zapustničinega sina L., katerega 1/8 delež so dedovali njegovi otroci, zapustničini vnuki, je treba pojasniti, da z razdedinjenjem izgubi dedič dedne pravice v obsegu razdedinjenja, pravice drugih oseb, ki lahko dedujejo po zapustniku, pa se določijo, kot da bi bil razdedinjeni umrl pred zapustnikom (44. čl. Zakona o dedovanju, ZD). Odločitev o razglasitvi teh zakonitih dedičev je zato pravilna in zakonita.

Glede dokumentov, ki se nanašajo na zapuščino in jih zapuščinsko sodišče ni upoštevalo, pa se pritožbeno sodišče zaradi pavšalnosti očitka do njega ne more opredeliti (za kakšne dokumente gre, kako naj bi vplivali na odločitev o zapuščini).

Tudi očitki dedinje D.L. niso utemeljeni. Delež te dedinje je zapuščinsko sodišče prve stopnje pravilno izračunalo, saj njen delež 27/96 predstavlja vsoto 1/32, kolikor je dedovala na podlagi vstopne pravice po zapustničinem sinu L.G., ter odstopljena dedna deleža zapustničinega sina I.G. ter zapustničine hčere M.G., od vsakega 1/8.

Ni jasno, kako naj bi sodišče moralo upoštevati dejstvo, da je bila dedinja D.L. tudi skrbnica za posebni primer. Na njen dedni delež to nima nobenega vpliva.

Nima pa prav ta dedinja niti, ko opozarja na sporen obseg zapuščine, češ da je bilo z odločbo 5. 5. 1994 zapustnici vrnjenih osem parcel in ne le štiri (vse v X). Prvostopenjsko sodišče je enkrat že prekinilo postopek in pritožnico (ter sodedinjo L.B.) napotilo na pravdo zaradi ugotovitve, da darilna pogodba med zapustnico in A.N. ni veljavna in da spadajo v zapuščino še preostale štiri parcele, pri katerih je vpisana lastninska pravica na A.N., in sicer na podlagi darilne pogodbe iz leta 1975. Dedinja se je že tedaj neuspešno pritožila zoper ta napotitveni sklep (glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3996/2010 z dne 16. 2. 2011), tožbe pa očitno tudi ni vložila.

Nadalje je neutemeljen tudi očitek, da sodedinja A.N. dediščine ni sprejela oz. se k dedovanju ni priglasila, saj je le-ta to storila (glej zapisnik z naroka 10. 5. 2010); čeprav je neutemeljeno zahtevala oporočno dedovanje, ni mogoče šteti, da zakonitega deleža zato ne sprejema.

Izpodbijani sklep o dedovanju je torej v celoti pravilen, pritožbi pa neutemeljeni, zato ju je bilo treba zavrniti in sklep potrditi (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. čl. Zakona o dedovanju).

Datum zadnje spremembe:

09.10.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 3266/2010
• VSL Sodba in sklep I Cp 1265/2022
• VSL Sodba I Cp 1531/2018