VSL sklep I Cp 541/2013

Jedro

Od (pravilne) vročitve tožbe dalje je bilo upravičeno pričakovati ustrezno skrbnost toženca, da bo sodišču sporočil nov naslov svojega prebivališča. Ker tega ni storil, je sodišče zamudno sodbo pravilno vročilo na istem naslovu.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženčeva predloga za obnovo postopka (1. točka izreka) in za razveljavitev potrdila o izvršljivosti na zamudni sodbi z dne 18. 4. 2011 (2. točka izreka) ter tožencu naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v višini 1.281,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Toženec v pravočasni pritožbi navaja, da mu tožba ni bila pravilno vročena, sodišče pa je zmotno presodilo, da naj bi takšno dejstvo izhajalo iz podpisa na vročilnici. Tako tožba z dne 26. 11. 2010 kot tudi zamudna sodba z dne 18. 4. 2011 sta mu bili namreč poslani na naslov XX, kjer že od začetka novembra 2010 ne prebiva več. Na podpisani vročilnici, s katero naj bi mu bila vročena tožba, je podpis, ki je sicer podoben toženčevemu, vendar ne v zadostni meri, da o tem ne bi bilo dvoma. Toženec je na naroku 29. 6. 2012 tudi izrecno izpovedal, da je podpis na vročilnici za tožbo podoben njegovemu, da pa se sam ne spomni, da bi to vročilnico kadarkoli podpisal. Prav tako pa mu ni znano, da bi vročilnico podpisal kateri od njegovih družinskih članov ali da bi bila tožba puščena v poštnem predalčniku. Glede na navedene okoliščine bi lahko sodišče šele na podlagi mnenja izvedenca grafologije z ustrezno stopnjo zanesljivosti ugotovilo, ali je mogoče podpis dejansko šteti za toženčev, nikakor pa tega ne bi smelo storiti sodišče samo. Meni, da mu zaradi ne vročitve tožbe v postopku na prvi stopnji ni bila dana možnost obravnavanja, zato bi moralo sodišče obnovo postopka dovoliti. Napačno je tudi stališče sodišča, da naj bi mu bila pravilno vročena zamudna sodba, ker naj sodišču ne bi javil spremembe prebivališča, pošiljka z zamudno sodbo pa se je vrnila z oznako, da naslovnik nima hišnega predalčnika, in ne, da je preseljen. Takšno logično sklepanje je napačno, saj mu že tožba ni bila pravilno vročena, zato mu tudi ni moglo biti znano, da je zoper njega v teku sodni postopek – posledično pa sodišču ni mogel sporočiti spremembe naslova. Toženec je tudi dejansko bil preseljen, zato je življenjsko logično in pričakovano, da na naslovu XX ni več imel poštnega nabiralnika. V takšnih okoliščinah bi vročevalec moral in mogel pridobiti podatke, da je naslovnik dejansko preseljen, in bi to informacijo tudi moral zapisati na vročilnico. Nenazadnje je bilo dejstvo, da se je toženec preselil na naslov YY, znano tudi tožniku, pa ta tega ni sporočil sodišču. Takšno ravnanje predstavlja zlorabo procesnih pravic, ki je sodišče ne bi smelo dopustiti. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu s šestim odstavkom 139. člena ZPP se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, je bila predmetna tožba tožencu vročena 15. 1. 2011, kar izhaja iz vročilnice, pripete k list. št. 8. Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). Možno je sicer dokazovati nasprotno (četrti odstavek 224. člena ZPP), a pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da toženec nasprotnega ni uspel dokazati. Kot dokaz je pravočasno predlagal le svoje zaslišanje, s katerim pa, kot prepričljivo izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni uspel izpodbiti domneve, da je podpis njegov. Ob zaslišanju je celo sam potrdil, da je podpis na vročilnici podoben njegovemu, to, da se ne spomni, da bi vročilnico kdaj podpisal, pa ne zadostuje, da bi domnevo o pristnosti podpisa izpodbil. Da bi uspel, bi moral pravočasno predlagati izvedenca grafološke stroke, a to (brez potrebne obrazložitve, zakaj) stori šele v pritožbi, torej prepozno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker je bila glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, tožba tožencu pravilno vročena in se je z njeno vsebino lahko seznanil, mu je bila možnost obravnavanja pred sodiščem dana, zato pogoj za obnovo postopka iz 2. točke 394. člena ZPP ni izpolnjen.

5. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je bilo od (pravilne) vročitve tožbe dalje upravičeno pričakovati ustrezno skrbnost toženca, da bo sodišču sporočil nov naslov svojega prebivališča. Ker tega ni storil, je sodišče zamudno sodbo pravilno vročilo na istem naslovu, zaradi odsotnosti poštnega predalčnika pa je vročevalec pravilno postopal v skladu z drugim odstavkom 141. člena ZPP in pisanje vrnil sodišču, ki je vročitev odredilo.

6. Neutemeljena tudi pritožbena navedba, ki tožniku očita zlorabo pravic. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, da je tožnik vložil tožbo pred toženčevo menjavo stalnega prebivališča. Ker je bila ta tožencu pravilno vročena, je bila odtlej toženčeva dolžnost, da sodišču sporoči nov naslov. Poleg tega iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja tudi, da tožnik tudi še po seznanitvi s prodajo stanovanja ni vedel za nov naslov toženca.

7. Pritožbeno sodišče tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo toženca zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu z drugo točko 365. člena ZPP potrdilo. Odločitev o stroških je vsebovana v zavrnitvi pritožbe in je posledica dejstva, da toženec s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.10.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 800/2009
• VDSS Sodba Pdp 269/2018
• VSL Sklep Cst 29/2019