VSL sklep II Kp 15366/2011

Jedro

Za kaznivo dejanje razžalitve po 158. členu KZ-1 gre praviloma takrat, kadar kdo o drugemu izreče negativno vrednostno oceno v smislu podcenjevanja ali kakšne druge oblike negativne sodbe o njem, pri čemer je ta trditev tako splošnega značaja oziroma nekonkretizirana, da jo je zaradi te splošnosti nemogoče dokazovati. Če pa gre za očitek nekega dogodka ali določenega objektivnega ali subjektivnega stanja oziroma dejstva, katerega resničnost oziroma neresničnost se lahko dokazuje, pa gre za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 160. členu KZ-1, v kolikor storilec ne dokaže resničnosti svojih trditev ali vsaj utemeljenega razloga verjeti v resničnost svojih trditev.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obdolženec inkriminirane besede o laganju in zapravljanju premoženja drugih izrekel županu na tiskovni konferenci brez kakršnegakoli konteksta vprašanj in odgovorov nanje, kot posplošeno trditev, kot objektivno podano razžalitev, zaradi katere se je župan tudi subjektivno počutil razžaljenega. Pri takšni posplošeni žaljivi vrednostni oceni, ki že sama po sebi pomeni napad na čast in dobro ime drugega, sploh ni mogoče dokazovati resničnosti trditev, saj ni šlo za izjavo, ki bi temeljila na preverljivih dejstvih. Zato je sodišču prve stopnje ravnanje obtoženca pravno pravilno opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve po drugem in prvem odstavku 158. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena istega zakona.

Izrek

Pritožba zagovornikov obtoženega B. F. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obtoženi je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom obtoženemu B. F. izreklo sodni opomin, ker je storil kaznivo dejanje razžalitve po drugem in prvem odstavku 158. člena KZ-1 (v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1). Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sklep so se pravočasno pritožili obtoženčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov iz 370. člena ZKP, kršitve 22., 25., 28., 29. in 39. člena Ustave RS ter 6. in 10. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP) ter pritožbenemu sodišču predlagali, da naj izpodbijani sklep spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo prepričljive razloge, v postopku pa tudi ni kršilo kazenskega zakona ter določb kazenskega postopka, Ustave RS in EKČP, zato se pritožbena prizadevanja pokažejo kot neutemeljena.

5. Z obsežnimi pritožbenimi navedbami pritožniki izražajo nestrinjanje z zaključki sodišča prve stopnje, da inkriminirane besede predstavljajo negativno vrednostno oceno oškodovanca pri opravljanju njegove službe. Pritožniki namreč menijo, da gre za očitek objektivnega dejstva, katerega resničnost je mogoče dokazati, zato bi sodišče prve stopnje moralo obtoženčevo ravnanje pravno opredeliti kot kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 160. členu KZ-1, ne pa kot kaznivo dejanje razžalitve po 158. členu KZ-1 ter v posledici take pravne opredelitve dopustiti tako imenovani dokaz resnice (četrti odstavek 160. člena KZ-1).

6. Za kaznivo dejanje razžalitve po 158. členu KZ-1 gre praviloma takrat, kadar kdo o kom izreče negativno vrednostno oceno v smislu podcenjevanja ali kakšne koli druge oblike negativne sodbe o njem, pri čemer je ta trditev tako splošnega značaja oziroma nekonkretizirana, da jo je zaradi te splošnosti nemogoče dokazovati. V kolikor gre za očitek nekega dogodka ali določenega objektivnega in subjektivnega stanja oziroma dejstva, katerega resničnost oziroma neresničnost se lahko dokazuje, pa gre za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 160. členu KZ-1, v kolikor storilec ne dokaže resničnosti svojih trditev ali vsaj utemeljenega razloga verjeti v resničnost svojih trditev (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 115/2008). V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obtoženi inkriminirane besede izrekel neposredno po prihodu v prostor, popolnoma izven konteksta ter brez kakršnegakoli pojasnila, nagovora ali vprašanja, na katerega bi dobil odgovor, ki bi ga morebiti upravičeval do sklepanja o laganju in zapravljanju ter, da obtoženi izrečenih besed ni z ničemer ustrezno argumentiral, temveč je oškodovancu le na splošno očital celoletno laganje in zapravljanje premoženja mesta, v katerem je oškodovanec župan. Obtoženi je inkriminirane besede sicer res “položil v usta“ domišljijski osebi, vendar gre pritrditi zaključkom sodišča prve stopnje, da to ne more spremeniti ocene, da gre za očitek z objektivno negativno vrednostno težo. Glede na splošnost očitka pa po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče dokazovati resničnosti trditve. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da izrečene besede v celotnem kontekstu pomenijo evidentno izražanje negativne vrednostne sodbe splošnega značaja v smislu podcenjevanja, ne pa izjave preverljivih dejstvih, kot to želijo prikazati pritožniki. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje obtoženčevo ravnanje pravilno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve po 158. členu KZ-1 ter na podlagi zagovora obtoženega, izpovedb oškodovanca ter prič T. S. in K. P., predvsem pa na podlagi video posnetka z naslovom P....., utemeljeno zaključilo, da je obtoženi izpolnil vse zakonske znake navedenega kaznivega dejanja.

7. Pritožniki v nadaljevanju pritožbe izpodbijajo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe. Pravilno sicer opozarjajo, da je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 29. 1. 2013 zavrglo dokazna predloga o seznanitvi s poročilom Komisije za preprečevanje korupcije ter revizijskim poročilom Računskega sodišča RS, medtem ko iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje navedena dokazna predloga zavrnilo kot nepotrebna. Vendar pa se ni moč strinjati s pritožniki, da je zaradi navedenega sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede na sprejeto stališče, da je obtoženi s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve po 158. členu KZ-1, kateri ne predvideva pravice obtoženega, da uveljavi t.i. dokaz resnice ter dejstvo, da je obramba z navedenima dokaznima predlogoma želela dokazovati ravno resničnost obtoženčevih trditev, gre po presoji pritožbenega sodišča za nebistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sklepa. Upoštevaje navedeno se izkažejo kot brezpredmetne tudi vse ostale pritožbene navedbe v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov, katere vse je obramba predlagala z namenom dokazovanja resničnostih obtoženčevih trditev, to pa kot je bilo že pojasnjeno pri obravnavanem kaznivem dejanju ni relevantno. Sodišče prve stopnje zato s tem, ko ni ugodilo predlaganim dokaznim predlogom obrambe, ni prekršilo obtoženčeve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS in tudi dejansko stanje v zvezi s tem, ni ostalo nepopolno ugotovljeno, kot to navajajo pritožniki. Iz istega razloga se izkažejo kot neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje, s tem ko v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo dokaza resnice, zagrešilo bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj glede na to, da vrednostne sodbe niso podvržene dokazovanju resničnosti ne samo, da t.i. dokaz resnice ni odločilno dejstvo, temveč sploh ni relevanten, ne drži pritožbena navedba, da izpodbijani sklep s tem, ko nima razlogov o dokazu resnice, nima razlogov o odločilnih dejstvih. Posledično so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki glede nepoštenega sojenja (6. člen EKČP), kot tudi glede podanosti kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člena Ustave RS) in pravice do pravnega sredstva (25. člena Ustave RS).

8. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z oceno sodišča prve stopnje, da je obtoženec pri izrekanju obravnavanih besed imel namen zaničevanja ter pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da zato ni podan razlog za izključitev protipravnosti kaznivega dejanja razžalitve, strojenega v okoliščinah, ki jih določa tretji odstavek 158. člena ZKP. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje je obtoženi inkriminirane besede izrekel takoj zatem, ko je stopil v napolnjen prostor, ne da bi pred tem in zatem kaj pojasnjeval, prav tako pa tudi ni sodeloval pri siceršnji razpravi na tiskovni konferenci. Ne gre spregledati tudi okoliščine, da je obtoženi inkriminirane besede takoj za tem, ko jih je izrekel, še enkrat ponovil, kar še dodatno potrjuje, da je bil očitni in edini namen obtoženega zaničevanje oškodovanca oziroma njegova diskreditacija. Priči T. S. in K. P. sta sicer res potrdila, da tekom priprav na politični dogodek nista dobila občutka, da bi obtoženi imel namen oškodovanca razžaliti, vendar navedeno ne izključuje, da je kritičnega dne imel obtoženi namen oškodovanca razžaliti. Poleg tega sta obe priči izpovedali tudi, da je kritičnega dne prišlo do neprimernih besed ter da nivo razprave ni bil tak, kot bi moral biti, kar še dodatno potrjuje, da je obtoženi s svojim ravnanjem očitno presegel dogovorjeni okvir. Pravilno ugotovljenega dejanskega stanja ne more spremenit niti dejstvo, da je obtoženi oškodovanca vikal. Res je, da vikanje sicer predstavlja bolj spoštljiv in vljuden način komuniciranja, vendar pa to še ne pomeni, da ob vikanju ne more biti podan zaničevalni namen. Prav tako pritožniki ne morejo uspešno izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja z opozarjanjem, da je šlo za predbožični čas, saj kot je že bilo pojasnjeno zgolj dejstvo, da so bile izrečene besede „položene v usta“ domišljijski osebi, konkretno božičku, ne spremeni ocene, da so bile objektivno žaljive ter da je imel obtoženi z njimi namen zaničevati župana.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni opravilo tehtanja sorazmernosti med pravico do svobode izražanja in varovanjem časti in dobrega imena. Navedeno kolizijo ureja določba tretjega odstavka 158. člena KZ-1, katere tolmačenje je podalo v svoji odločbi tudi Ustavno sodišče RS (U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999). Poudarilo je, da navedena določba lahko izključuje protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki pa jih bralec oziroma poslušalec še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje. V primerih, ko govorcu ne gre več za vplivanje na razpravo v zadevah javnega pomena, ampak zgolj za žalitev drugega, namreč protipravnost ni izključena. Iz razlogov izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je obtoženi prišel v prostor, kjer je potekala tiskovna konferenca, na kateri sicer ni sodeloval, ter brez predhodnega oziroma naknadnega pojasnila izrekel inkriminirane besede. Posebno je sodišče prve stopnje poudarilo tudi, da so bile navedene besede izrečene izven kakršnegakoli konteksta vprašanj in odgovorov oziroma diskusije, v okviru katere bi besede o laganju in zapravljanju premoženja prebivalcev lahko imele težo, kakršno je skušal prikazati obtoženec, da naj bi jo imele, ter posledično zaključilo, da je obtoženi izkoristil tiskovno konferenco M. kot javni shod, za katerega je vedel, da bo tam določen krog ljudi, predvsem novinarjev, ki bodo poročali javnosti, kar dodatno kaže na to, da je bil obtoženčev namen, da razžali župana in ga diskvalificirati kot župana. Glede na navedeno se tako ni mogoče strinjati s pritožniki, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj je sodišče prve stopnje že s tem, ko se je postavilo na stališče, da je obtoženi ravnal z očitnim namenom zaničevanje in diskvalifikacije župana, presodilo, da je za dosego oškodovančeve pravice do dobrega imena sorazmeren poseg v obtoženčevo pravico do svobode izražanje, zato pritožniki sodišču prve stopnje neutemeljeno očitajo bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Posledične pa se izkažejo kot neutemeljeni tudi ostali očitki glede kršitev ustavnih pravic obtoženega, katere sicer pritožniki uveljavljajo zgolj pavšalno.

10. Glede vseh ostalih pritožbenih navedb, na katere v tem sklepu ni bilo izrecno odgovorjeno, velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne bodisi je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

11. Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, podana v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo tudi v tem delu. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno vrednotilo okoliščine, ki vplivajo na vrsto izrečene kazenske sankcije in obdolžencu utemeljeno izreklo sodni opomin.

Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo obtoženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ob ugotovitvi, da niso podane kršitve iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 450. člen ZKP v zvezi s 391. členom ZKP).

12. Ker obtoženčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, mora obtoženi plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso (prvi odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

07.10.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Kp 9387/2012
• Sodba VSRS I Ips 15366/2011-44
• Sodba I Ips 115/2008