VSL sklep I Cp 963/2013

Jedro

V sporu o obsegu zapuščine so dediči enotni in nujni sosporniki. Če s tožbo niso zajeti vsi dediči, je tožena napačna stranka. Vprašanje, ali je tožena prava stranka, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Napotitveni sklep strankam podeljuje le pravni interes za tožbo, ne odvezuje pa jih, da v skladu z materialnim pravom pravilno oblikujejo tožbeni zahtevek.

Združitev pravd v skupno obravnavo nima za posledico združitve zahtevkov, ki ohranijo svojo samostojnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Tožnici sta s tožbo zahtevali ugotovitev, da je darilna pogodba z dne 6. 10. 1993 neodplačna pogodba in da je toženec nepremičnino, parc. št. 99/11, k.o. X, prejel od zapustnice kot darilo ter da v zapuščino po zapustnici sodi do 4/5 nepremičnine, parc. št. 99/11, X, in denarni znesek 5.914.470,00 SIT (sedaj 24.680,64 EUR) oziroma da je toženec ta znesek prejel od zapustnice kot darilo. Sodišče je zavrnilo ugotovitvena zahtevka tožnic in tožnicama naložilo, da tožencu povrneta njegove stroške pravdnega postopka.

2.Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožnici. Pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da sta navedli vsa dejstva in predlagali dokaze, zato je mogoče o zahtevku vsebinsko odločiti. V kolikor ne bi bile izpolnjene procesne predpostavke, ki se nanašajo na pravdne stranke, bi moralo sodišče tožbo zavreči. Zato je napačen zaključek sodišča, da je tožba nesklepčna, razlogi sodbe pa so v tem delu protispisni in kontradiktorni. Poudarjata, da sta ravnali v skladu z napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča, po katerem sta bili dolžni tožbo vložiti le zoper toženca. Sodišče ni upoštevalo, da so dediči po zapustnici vključeni v tri pravdne postopke, ki se lahko združijo v enoten postopek, kar pomeni, da je izpodbijana sodba preuranjena. Uveljavljata tudi kršitev postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravita, da iz izreka sodbe ni razvidno, o katerem zahtevku je bilo odločeno, pri čemer je jasno, da ni bilo odločeno o zahtevku ene od tožnic. Navajata še, da predmet pravde ni spor o obračunski vrednosti zapuščine, kot to napačno zaključuje sodišče.

3.Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o tožbenem zahtevku obeh tožnic. To je iz sodbe jasno razvidno, zato so pritožbene navedbe, da je izrek sodbe nerazumljiv in da je podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP(1), neutemeljene. Pritožbeni očitek protispisnosti pa je neobrazložen in ga pritožbeno sodišče ne more preizkusiti.

6.V obravnavani zadevi gre za spor o obsegu (obračunske vrednosti) zapuščine. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da so v sporu o obsegu zapuščine vsi dediči enotni in nujni sosporniki, zato morajo v pravdi sodelovati vsi, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani. Ker nikogar ni mogoče prisili k tožbi in s tem v sosporništvo na aktivni strani, mora tožnik zagotoviti udeležbo ostalih dedičev tako, da jih s tožbo zajame na pasivni strani. Ker tožnici nista ravnali tako (neizpodbijana dejanska ugotovitev sodbe), sta tožili napačno stranko. Vprašanje, ali je tožena prava stranka, glede na pravila materialnega prava o nujnem sosporništvu, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (utemeljenosti tožbenega zahtevka), ne pa preizkus, ali je podana procesna predpostavka za pravdo, kot to napačno meni pritožba. Zato je odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov pravilna.

7.Na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva okoliščina, da sta bili tožnici v zapuščinskem postopku napoteni na pravdo le zoper toženca. Kot je pojasnjeno v izpodbijani sodbi, je stranka tista, ki (ne glede na vsebino napotitvenega sklepa) nosi skrb za vložitev in pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka. Napotitveni sklep strankam podeljuje le pravni interes za tožbo, ne odvezuje pa jih, da v skladu z materialnim pravom pravilno oblikujejo tožbeni zahtevek.

8.Zmotno je pritožbeno stališče, da bi bilo z združitvijo pravd po ločeno vloženih tožbah sanirano pomanjkanje pasivne legitimacije in da je zato izpodbijana sodba preuranjena. Združitev pravd v skupno obravnavo (300. člen ZPP) namreč ne pomeni združitve zahtevkov in ne povzroči naknadnega sosporništva (drugi odstavek 191. člena ZPP). Pravde so združene le po tehnični plati zaradi ekonomičnosti, kljub združitvi pa ohranijo svojo samostojnost.

9.Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni in ker tudi niso podane kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), se pritožba kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi (353. člen ZPP).

10.Tožnici, ki s pritožbo nista uspeli, sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.)

Datum zadnje spremembe:

12.09.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1047/2013
• VSL sodba II Cp 3142/2012
• VSL sklep I Cp 2259/2015