VSL sklep I Cp 563/2013

Jedro

Odločba o prenosu pravice uporabe z dne 21. 1. 1987 je bila izdana na podlagi tedaj veljavne določbe 37. člena ZPSPP, ki je določala pravico do odškodnine, zato jo je treba v tem postopku, v katerem se določa odškodnina, uporabiti tako, kot se je glasila.

Predlagatelj v tej zadevi zahteva odškodnino za z odločbo državnega organa prenešeno pravico uporabe, torej kot nadomestilo zaradi odvzema pravice uporabe. Takšna pravica do odškodnine pa ne zastara, temveč lahko zastara le pravica izterjave s sodno odločbo ali s poravnavo že določene odškodnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelj in nasprotna udeleženka krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nasprotni udeleženki naložilo, da je dolžna plačati predlagatelju znesek 153.739,26 EUR.

2. Zoper sklep se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožuje nasprotna udeleženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za določitev odškodnine zavrže oziroma zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Vztraja pri ugovoru aktivne legitimacije. Navaja, da določila Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini v uporabi Zveze sindikatov Slovenije (v nadaljevanju ZLNZSS), Sporazuma o delitvi nepremičnin v družbeni lasti z vknjiženo pravico uporabe nekdanje Zveze sindikatov Slovenije oziroma sedanje Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in območnih organizacij ZSSS z aneksi (v nadaljevanju Sporazum) ter Pogodbe o razdelitvi solastnine (v nadaljevanju Pogodba), na katera se sklicuje sodišče prve stopnje, ne dokazujejo pravnega nasledstva predlagatelja po Zvezi sindikatov Slovenije, občinskem svetu Kranj, in s tem aktivne legitimacije za plačilo odškodnine za solastni delež do 1/5 Delavskega doma v Kranju. Predmet navedenih aktov je namreč solastni delež do 4/5 Delavskega doma v Kranju, medtem ko pravice in obveznosti v zvezi s solastnim deležem do 1/5, ki je predmet tega postopka, niso predmet navedenih aktov. Pravica uporabe na delu nepremičnine, ki je predmet tega postopka, je bila prenesena na nasprotno udeleženko že leta 1987. Sodišču prve stopnje očita, da se napačno sklicuje na določilo 10. člena ZLNZSS, saj se to nanaša le na nepremičnine, ki se nahajajo izven Republike Slovenije, kar pa za predmetno nepremičnino ne velja. Nadalje meni, da aktivne legitimacije tudi ne more izkazovati odpoved zahtevkom in terjatvam, ki izhaja iz Pogodbe, saj se preostali solastniki ne morejo odpovedati tujim terjatvam. Iz Pogodbe, kot tudi iz drugih dokazov v spisu, ne izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da so vsi podpisniki Pogodbe Svetu gorenjskih sindikatov priznali pravno nasledstvo po prvotnem upravičencu do odškodnine. Neobstoj pravnega nasledstva predlagatelja in s tem posledično pomanjkanje aktivne legitimacije izhaja tudi iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 164/2004 z dne 4. 2. 2004, ki je bil izdan v tej zadevi. Opozarja, da je predlagatelj pridobil status pravne osebe šele z izdajo odločbe o hrambi statuta z dne 11. 5. 1993. Nadalje navaja, da je določba 37. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP), na kateri temelji zahteva za odškodnino, nesporno prenehala veljati že dne 15. 10. 1988. Pravna podlaga za priznanje odškodnine je tako odpadla že pred vložitvijo zahtevka na sodišče. Vztraja tudi pri ugovoru zastaranja, saj je predlagatelj zahtevo za določitev odškodnine vložil prepozno.

3.Predlagatelj je po svojem pooblaščencu na pritožbo odgovoril. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

Glede ugovora aktivne legitimacije:

5.Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je v tej zadevi podana aktivna legitimacija predlagatelja - Sveta gorenjskih sindikatov (kot enega od pravnih naslednikov Zveze sindikatov Slovenije, občinskega sveta Kranj) za zahtevano plačilo odškodnine, ki temelji na določilu 37. člena ZPSPP (Ur. l. SRS, št. 18/1974), ki je veljalo v času prenosa pravice uporabe na 1/5 poslovne stavbe Delavskega doma v Kranju iz sredstev Zveze sindikatov Slovenije, občinskega sveta Kranj, v sredstva nasprotne udeleženke (na podlagi odločbe Občine Kranj z dne 21. 1. 1987).

6.Sodišče prve stopnje je pravilno in natančno obrazložilo, da temelji pravno nasledstvo in posledično aktivna legitimacija predlagatelja na določilih ZLNZSS, sklenjenem Sporazumu, ki so ga dne 20. 11. 2006 sklenili predstavniki reprezentativnih sindikalnih central, aneksih k Sporazumu in sklenjeni Pogodbi, ki so jo podpisniki Sporazuma dne 20. 12. 2007 sklenili s predlagateljem. Res je, kar navaja nasprotna udeleženka v pritožbi, da je predmet navedenih aktov (le) solastniški delež 4/5 Delavskega doma v Kranju, medtem ko se zahtevana odškodnina nanaša na (preostalo) 1/5 te nepremičnine. Kot že omenjeno in kot v nadaljevanju pritožbe ugotavlja tudi nasprotna udeleženka sama, je bila pravica uporabe na 1/5 te nepremičnine že leta 1987 prenesena na nasprotno udeleženko in prav v zvezi s tem prenosom zahteva predlagatelj odškodnino na podlagi takrat veljavnega 37. člena ZPSPP. Ker je bila pravica uporabe prenesena iz sredstev Zveze sindikatov Slovenije, občinskega sveta Kranj (v korist katere je prav zaradi tega prenosa ostala vknjižena pravica uporabe (le) do 4/5, zato je ta (sedaj solastniški) delež predmet omenjenih pravnih aktov), je v skladu s takrat veljavnim 37. členom ZPSPP do odškodnine upravičen njen pravni naslednik (Zveza sindikatov Slovenije ne obstoji več).

7.Nasprotna udeleženka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je napačno izpostavilo določilo 10. člena ZLNZSS, ki določa, da se upravičenci iz tega zakona (med katere v skladu s 3. členom sodi tudi predlagatelj) štejejo za pravne naslednike Zveze sindikatov Slovenije oziroma njenih občinskih organizacij, ki imajo pravico uporabe na nepremičninah, ki se ne nahajajo na območju Republike Slovenije in so navedene v Sporazumu, saj se sporna nepremičnina nahaja v Sloveniji. To sicer drži, vendar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da pravno nasledstvo Zveze sindikatov Slovenije izhaja tudi iz določil 3. člena ZLNZSS, ki kot upravičenca za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah v družbeni lastnini, ki so bile v uporabi Zveze sindikatov Slovenije, izrecno določa (poleg sindikalnih central in drugih sindikalnih organizacij tudi) predlagatelja, ter da pravno nasledstvo izhaja še iz določil Sporazuma in Pogodbe.

8.S Sporazumom je bilo dogovorjeno, da postanejo lastniki 4/5 Delavskega doma v Kranju predlagatelj, Območna organizacija ZSSS Gorenjske in podpisniki sporazuma, brez ZSSS. Nato je bila s Pogodbo razdeljena lastninska pravica na teh 4/5 omenjene nepremičnine tako, da znaša predlagateljev solastninski delež 21140/100000. Nadalje so se podpisniki Pogodbe v njeni VIII. točki dogovorili, da se odpovedujejo vsem morebitnim terjatvam, ki jih ima predlagatelj iz naslova upravljanja, vzdrževanja in investiranja ali drugega pravnega naslova v razmerju do tretjih oseb v času do sklenitve pogodbe. Podpisniki Pogodbe so se tako kot pravni nasledniki Zveze sindikatov Slovenije, ki je bila upravičena do odškodnine na podlagi 37. člena ZPSPP, odpovedali tej terjatvi (terjatvi iz drugega pravnega naslova v razmerju do tretjih oseb) v korist predlagatelja, prav tako pravnega naslednika Zveze sindikatov Slovenije. Solastniki sporne nepremičnine se tako niso odpovedali tujim terjatvam v korist predlagatelja, kot to navaja nasprotna udeleženka v pritožbi, saj so vsi podpisniki Pogodbe pravni nasledniki Zveze sindikatov Slovenije, ki je bila imetnica odškodninske terjatve do nasprotne udeleženke. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je v tej zadevi podana aktivna legitimacija predlagatelja za zahtevano odškodnino.

9.V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je predlagatelj pridobil status pravne osebe šele z izdajo odločbe o hrambi statuta z dne 11. 5. 1993, ni bistveno za odločitev o aktivni legitimaciji v tej zadevi, ki, kot rečeno, temelji na kasneje sprejetih oziroma sklenjenih določilih ZLNZSS, Sporazuma in Pogodbe.

10.Napačno je pritožbeno stališče, da je bilo o aktivni legitimaciji predlagatelja v tej zadevi že odločeno s sklepom pritožbenega sodišča I Cp 164/2004 z dne 4. 2. 2004. Z navedenim sklepom je pritožbeno sodišče potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče je v obrazložitvi omenjenega sklepa v zvezi s pravnim nasledstvom predlagatelja navedlo, da slednji nasledstva (po Zvezi sindikatov Slovenije) zaenkrat še ni izkazal. Kot rečeno, je bil ta sklep izdan leta 2004, torej še pred sprejemom ZLNZSS ter sklenitvijo Sporazuma in Pogodbe, ki jih je v spis vložil predlagatelj in ki dokazujejo njegovo nasledstvo in s tem aktivno legitimacijo.

Glede veljavnosti določila 37. člena ZPSPP:

11.Določilo 37. člena ZPSPP, na katerem temelji predlagateljeva zahteva za odškodnino, je veljalo do dne 15. 10. 1988, ko je bilo črtano z Zakonom o spremembah ZPSPP (Ur. l. SRS, št. 34/1988). V času pričetka tega nepravdnega postopka (dne 8. 5. 1990) to določilo ni več veljalo. Vendar navedeno ne pomeni, da predlagatelj zato ni upravičen do odškodnine, kot to trdi nasprotna udeleženka. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo navedeno določilo 37. člena ZPSPP. Odločba o prenosu pravice uporabe z dne 21. 1. 1987 je bila namreč izdana na podlagi tedaj veljavne določbe 37. člena ZPSPP, ki je določala pravico do odškodnine, zato jo je treba v tem postopku, v katerem se določa odškodnina, uporabiti tako, kot se je glasila.

Glede ugovora zastaranja:

12.Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi ugovor zastaranja. Pravilno je obrazložilo, da v tej zadevi ne gre za odškodninsko terjatev predlagatelja do nasprotne udeleženke zaradi pogodbene ali deliktne odgovornosti nasprotne udeleženke, kot to očitno meni slednja, v primeru katere bi lahko prišla v poštev uporaba zakonskih določb o zastaranju. Predlagatelj namreč v tej zadevi zahteva odškodnino za z odločbo državnega organa prenešeno pravico uporabe, torej kot nadomestilo zaradi odvzema pravice uporabe. Takšna pravica do odškodnine pa ne zastara, temveč lahko zastara le pravica izterjave s sodno odločbo ali s poravnavo že določene odškodnine (prim. sklep, sprejet na zveznem civilnem posvetovanju dne 28. in 29. 5. 1986, objavljen v Biltenu ZS 25/86, str. 52).

13.Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP)), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

14.Ker nasprotna udeleženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 37. ter 104. členom ZNP).

15.Ker ni odgovor na pritožbo v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije tudi predlagatelj sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 37. in 104. členom ZNP).

Datum zadnje spremembe:

12.09.2013

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 370/2012
• VSL sodba I Cp 1958/2003
• VSL sodba I Cpg 1292/2011