VSL sklep I Cpg 1421/2012

Jedro

Predmet odločanja je le procesno nasledstvo v tej pravdi, ki temelji na trditvi tožeče stranke, da sta drugotožena in tretjetožena stranka, pravna naslednika prej drugotožene stranke, izbrisane družbe. Ne izpodbijata namreč ugotovitve sodišča prve stopnje, da jima je bil sklep s pozivom, da prevzameta prekinjeni postopek, vročen.

Za opredelitev dopustnosti postopka ni potrebno, da bi tožnik izkazal, da je pravi upnik oziroma da je toženec pravi dolžnik, da bi torej izkazal obstoj stvarne legitimacije, zato pritožbene navedbe glede pravnega nasledstva ne izpodbijajo pravno relevantnih dejstev za odločitev o nadaljevanju postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek nadaljevalo zoper drugotoženo stranko A.L., z dnem 2. 11. 2010, in zoper tretjetoženo stranko, R.P., z dnem 28. 2. 2012.

2. Drugotožena in tretjetožena stranka sklep izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V tej zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je postopek po samem zakonu prekinjen zaradi izbrisa prej drugotožene stranke S. d.o.o., iz sodnega registra, zato je po 3. točki prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dne 22. 10. 2010 izdalo sklep o prekinitvi postopka in sedaj drugotoženo in tretjetoženo stranko pozvalo, da prevzameta pravdo (red. št. 27, list. št. 76 spisa). Z izpodbijanim sklepom pa je na podlagi prvega odstavka 208. člena ZPP sodišče postopek nadaljevalo od dne, ko je bil sklep z dne 22. 10. 2010 vročen drugotoženi in tretjetoženi stranki.

5. Drugotožena in tretjetožena stranka v pritožbi uveljavljata, da zaradi odločitve Ustavnega sodišča RS U-I-285/10-13 z dne 7. 6. 2012, ki je ugotovilo, da je drugi odstavek 33. člena Zakona o spremembi zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-A) v neskladju z ustavo, določbi šestega in sedmega odstavka 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) za drugotoženo in tretjetoženo stranko ne veljata, saj je njuno članstvo v izbrisani družbi S. d.o.o. prenehalo pred uveljavitvijo ZFPPIPP-A.

6. V tej fazi postopka vprašanje, ali sta drugotožena in tretjetožena stranka aktivna družbenika izbrisane družbe S. d.o.o., še ni predmet odločitve, saj bo o tem sodišče odločilo z meritorno sodbo. Predmet odločanja je le procesno nasledstvo v tej pravdi, ki temelji na trditvi tožeče stranke, da sta A.L. in R.P., torej drugotožena in tretjetožena stranka, pravna naslednika prej drugotožene stranke, izbrisane družbe S. d.o.o. Pritožbeno uveljavljana naziranja bosta zato pritožnika lahko podala v nadaljevanju. Ne izpodbijata namreč ugotovitve sodišča prve stopnje, da jima je bil sklep s pozivom, da prevzameta prekinjeni postopek, vročen.

7. V pravdnem postopku je sprejet čisti procesni pojem stranke, po katerem je stranka tisti, ki od sodišča zahteva pravno varstvo določene vsebine (tožnik), in tisti, proti kateremu je to pravno varstvo zahtevano (toženec). Ta opredelitev pojma stranke je ločena od pojma stranke (nosilca pravic oziroma obveznosti) v materialnopravnem razmerju (prim. Lojze Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2005, prva knjiga, stran 313 in nadaljnje). Namen procesne predpostavke procesne legitimacije je opredeliti prave stranke postopka oziroma določiti, kdo v konkretnem postopku sme nastopati kot tožnik (aktivna procesna legitimacija) in kdo kot toženec (pasivna procesna legitimacija). Za opredelitev dopustnosti postopka ni potrebno, da bi tožnik izkazal, da je pravi upnik oziroma da je toženec pravi dolžnik, da bi torej izkazal obstoj stvarne legitimacije, zato pritožbene navedbe glede pravnega nasledstva ne izpodbijajo pravno relevantnih dejstev za odločitev o nadaljevanju postopka. Od obstoja stvarne legitimacije je odvisen rezultat postopka in o tem logično ni mogoče odločati že kot o okoliščini, od katere je odvisna dopustnost postopka. Zato se obstoj procesne legitimacije presoja izključno glede na zatrjevanje tožnika. Če se nato v postopku izkaže, da trditve tožnika niso utemeljene in da bodisi on ni (pravi) upnik, bodisi toženca nista (prava) dolžnika, ne gre za problem dopustnosti tožbe, ampak za neutemeljenost tožbenega zahtevka.

8. Ker torej pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa tudi niso podane kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo drugotožene in tretjetožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

12.08.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 244/2015
• VSC sklep Cp 247/2011
• VSL sklep I Cp 1779/2016